Sreda,
8. 5. 2013,
10.47

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

razstava

Sreda, 8. 5. 2013, 10.47

8 let, 7 mesecev

"Na pravem mestu že pred sončnim vzhodom"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Fotograf Matjaž Krivic o pomenu Urbanistana, optimalnih pogojih za panoramsko fotografijo in najbolj osupljivih podobah sveta. Glede na to, da je obredel še ves svet, zagotovo ve, o čem govori.

Kaj je rdeča nit Urbanistana in od kod ideja za takšno ime?

Gre za predstavitev urbanega okolja držav tako imenovanega tretjega sveta, samo ime Urbanistan pa se mi je porodilo ob romanu Garyja Shteyngarta Absurdistan. Na razstavi Urbanistan bo skupaj 71 fotografij, od tega jih bo 56 razstavljenih na panojih pred Slovenskim etnografskim muzejem, 15 pa v kavarni SEM. Gre za izbor fotografij iz daljšega obdobja, pravzaprav vse od mojih fotografskih začetkov leta 1998, precej jih je iz leta 2002, nekaj pa je povsem svežih. Fotografije so nastale v Tibetu, Maliju, Jemnu, Indiji, Iranu, Etiopiji, Mongoliji, Burkina Fasu, Nepalu, Senegalu, Mavretaniji, Maroku, Namibiji, Pakistanu, Alžiriji in na Kitajskem.

Večina vaših fotografij nastaja na daljših potovanjih po državah tretjega sveta. Kakšen je sicer postopek, ali fotografije običajno nastanejo povsem spontano tam, kamor vas vodi pot, ali pa se orientirate glede na želje naročnika oziroma potujete v dežele, kjer pričakujete neko specifično dogajanje?

Potujem zase, za svojo dušo. Prej se sicer pozanimam o cilju in če se terminsko ujame s katerim od festivalov, je še toliko bolje. Določenega predela sveta pa ponavadi ne obiskujem z namenom ustvarjanja zgodb, preprosto fotografiram stvari, ki me zanimajo, druge kulture, verovanja, običaje. Na potovanje grem zaradi potovanja samega, fotografije pa nastanejo povsem spontano.

Vaše ime povezujemo predvsem s panoramskimi fotografijami. Od kod tako zanimanje prav za panoramske posnetke?

Takšen tip fotografij mi je bil že od nekdaj blizu, popolnoma pa sem se navdušil nad fotografiranjem panoram leta 2002, ko sem za nagrado Royal Geographical Society prejel panoramski fotoaparat Xpan Hasselblad.

Kdaj so pogoji za panoramsko sliko najboljši? Menda se na teren odpravljate takrat, ko nas večina še trdno dremlje pod rjuhami.

Na splošno menim, da je za dobre posnetke ključna pravšnja svetloba. Ta pa je običajno navsezgodaj zjutraj, zato je treba biti na pravem mestu že pred sončnim vzhodom.

Med vašimi fotografijami je poleg panoramskih posnetkov vedno več tudi fotografij s socialno tematiko. Je to znak novega sloga?

Tudi sam opažam, da sem z leti nekoliko spremenil svoj slog. Tako sem že leta 2008 po vrnitvi s 13 mesecev trajajočega potovanja po Afriki in Aziji ob razporejanju fotografskega materiala ugotovil, da se je v njem znašlo ogromno fotografij s podobami iz vsakodnevnega življenja ljudi v državah tretjega sveta. Prav tako je podobna tematika prevladovala tudi na fotografijah z naslednjega potovanja. In ko sem leta 2011 razmišljal o novi razstavi, je bila ideja o Urbanistanu povsem logična posledica.

Zakaj sta od ideje do uresničitve minili kar dve leti?

Urbanistan je bil že poleti 2011 na ogled na Sevniškem gradu in ko mi je pozneje Robert Kutin iz Kavarne SEM namignil, naj pri njemu razstavim nekaj svojih fotografij, je beseda dala besedo in tako smo se odločili za razstavo na muzejskem dvorišču Slovenskega etnografskega muzeja in v Kavarni SEM.

Kako visoki so stroški takšne razstave in na čigavih plečih je večina stroškov?

Strošek povečave ene fotografije se giblje okoli 80 evrov, izdelave posamezega stojala pa okoli 400 evrov, tako da so stroški precej visoki. Večino krijem sam, seveda pa precej sredstev prispevajo tudi sponzorji.

Razstava Urbanistan bo v humanitarnem duhu, zbirali boste prispevke za obratovanje šole Shechen, namenjene tibetanskim sirotam. Zakaj ravno Tibet?

Pobuda za zbiranje sredstev je prišla od Matjaža Trontlja iz Društva za podporo Tibetu, ki je v tistem predelu sveta preživel dve leti in je skupaj z lokalnim rinpočejem zgradil šolo za sirote. Sredstva za gradnjo šole smo tako zbirali že v obdobju razstave Svetišča Zemlje leta 2006, ko smo zbrali 2.500 evrov, skupno pa so ljudje za gradnjo šole prispevali kar 100.000 evrov. Zbrani denar iz razstave in cel kup praktičnih pripomočkov sem novembra 2006 odpeljal v Tibet in predal šoli, kjer je bilo veselje otrok res nepopisno. Takrat je v tem internatu živelo 60 sirot, danes jih je precej več. Na tokratni razstavi bomo zbirali denar za obratovanje šole. Mesečni stroški obratovanja se namreč gibljejo okrog 800 dolarjev in v primeru, da denarja ni, to "rešijo" tako, da otrokom zmanjšajo obroke.

Kako financirate vsa ta potovanja, s kom sodelujete poslovno?

Potovanja finaciram sam. Sicer pa sodelujem s fotografsko agencijo Getty Images.

Kdo je vaš vzornik v svetu fotografije?

Cel kup jih je. Od tujih fotografov lahko omenim imena, kot so Steve McCurry, Sebastião Salgado, Reza, v slovenskem prostoru pa mi je bil vzornik Arne Hodalič. Ko sem leta 1996 obiskal njegovo razstavo v Cankarjevem domu, sem se povsem navdušil za popotniško fotografijo. Hodalič je bil za tiste čase velik presežek v našem prostoru, ni se veliko ljudi ukvarjalo s takšno vrsto fotografije.

S fotoaparatom ste obredli velik del sveta. Katere podobe so se vas najbolj dotaknile in zakaj?

Od nekdaj so me privlačili drugačnost, misticizem in tradicionalen način življenja. Ko fotografiram, povsod iščem te elemente. Vedno znova pa sem osupel nad predanostjo tibetanskih šamanov, biblično spokojnostjo življenja ljudi v Jemnu, ezoteričnostjo obredov sufi mistikov v Iranu in Pakistanu, preprostostjo plemen v Maliju ter nad čustvenim nabojem obredov ob reki Ganges v Varanasiju v Indiji.