Zaspi z mislijo, da (še) ni storila dovolj

Ana Drev bo 22. oktobra prva Slovenka, ki se bo podala v novo smučarsko sezono. Foto: Getty Images

Če bi Ana Drev pred letom in pol ob tehtanju o (ne)nadaljevanju športne poti smuči postavila v kot, bi govorili o smučarki, ki se je enkrat uvrstila med najboljšo deseterico svetovnega pokala. Danes, natančno tri tedne pred začetkom nove sezone, pa se 31-letna veleslalomistka na söldensko tekmo pripravlja kot članica elitne sedmerice. Do tega statusa je prišla z odlično preteklo sezono, v kateri se je dvakrat zavihtela tudi na stopničke za zmagovalce. "Čutim, da to še ni vse," je dejala ob tem, njenih besed pa se je oklenil tudi reprezentančni trener Denis Šteharnik in jo presenetljivo izzval s provokativnim ciljem, to je napadom na mali veleslalomski kristalni globus.  

Rok Petrovič, Bojan Križaj, Mateja Svet, Špela Pretnar in Tina Maze. Spada v to druščino tudi Ana Drev?
Hm …

Verjetno ste razumeli, da vprašanje meri na mali kristalni globus, ki vam ga je kot izziv postavil trener Denis Šteharnik. Vaš odziv?
Tudi jaz stremim k napredku. Označujem se za perfekcionistko. Iz vsakega treninga poskušam potegniti kar največ. Moj domet je neznanka. Dejstvo je, da sem se prvič znašla v položaju, ko lahko napadam z visokega položaja. Velika razlika je, ali se s 25. mesta povzpneš na 12. ali pa s sedmega meriš proti vrhu. Višje ko si, težje je pridobiti kakšno mesto. Trenerjeve beseda pa … Ne pozna me od včeraj. Skupaj delava že pet let. To je vse, kar lahko povem.

A dejstvo je, da vas dve drugi mesti nista zadovoljili?
V pretekli zimi sem resda presegla pričakovanja. Nisem pa se zadovoljila. Želim več. A bolj kot o rezultatih razmišljam o smučarskem izpopolnjevanju. Ko namreč gledam posnetke svojih voženj na tekmah in treningih, grem spat z mislijo, da to ni dovolj. To je tisto, kar me žene naprej.

Avgusta je dopolnila 31 let, s čimer je z naskokom najstarejša članica ženske reprezentance. Foto: Sportida

Na sceni ste že vrsto let. Kaj ste torej letos delali drugače, da so "dovoljeni" pogovori o višjih ciljih?
Moj največji izziv je smučarska stabilnost. V pripravljalnem obdobju sem se srečevala z različnimi okoliščinami, a sem se vedno skušala držati začrtane poti. V smučanju na daljši rok zmaguje tisti, ki se v vseh pogojih približa popolnosti. V preteklosti je bila, to odkrito priznam, moja uspešnost prevečkrat odvisna od konfiguracije terena in podlage. Zdaj skušam svojo linijo voziti v vseh pogojih.

Bo vaša slika sestavljena do tekme v Söldnu, ki bo na sporedu čez natančno tri tedne?
V pripravljalnem obdobju sem trenirala v zelo raznolikih pogojih. Šele zdaj se lotevam treningov na terenih, ki so primerljivi s progo v Söldnu. Verjamem, da bom kmalu dobila sliko moje pripravljenosti. Trdim pa, da sem tri tedne pred prvo tekmo v boljšem stanju kot v podobnem času pred letom. Sem bolj stabilna. Tudi zaradi tega, če se vrnem k iztočnici pogovora, verjamem v rezultatski napredek.

Večinoma govorite le o svojem smučanju. Se vam pred oči vseeno kdaj prikradejo tudi veleslalomski zavoji tekmic?
Vedno gledam tudi konkurenco. Za kopiranje njihovega smučarskega sloga je sicer prepozno. A kakšno idejo za smučarsko podrobnost dobim tudi takrat, ko gledam najboljše na svetu. Ob tem tudi spoznam, da najboljše veleslalomistke niso zaman na vrhu. Gre za višjo raven. Po drugi strani pa sem prišla do spoznanja, da ne gre za kakšne nadčloveške zmogljivosti. Sposobna sem narediti prav takšen zavoj kot katerakoli tekmica. Vprašanje pa je, ali sem sposobna nanizati 50 takšnih zavojev.

V Söldnu je debitirala v svetovnem pokalu (2001) in prišla do prvih točk (2004). Letos pa ... Foto: Sportida

Vaš smučarski razvoj so večkrat zaustavile poškodbe (hrbet in koleno). V kolikšni meri zdravstveno stanje kroji vaš trening ali pa slog smučanja?
Znam pravočasno potegniti ročno zavoro. Želim, da je vsak trening 100-odstoten. V praksi pomeni, da se ustavim, ko začutim, da ne zmorem več. V primerjavi z mlajšimi reprezentančnimi sotekmovalkami imam več počitka. Za mojo psihološko pripravo je namreč daleč najslabše, ko nekaj želim, a na snegu ne zmorem izpeljati.

Kdaj pa ste spoznali, da bo treba za smučarski uspeh storiti več kot pa le slediti reprezentančnemu toku?
Svitati se mi je začelo ob prvih zdravstvenih težavah. Danes vem, da je v smučanju zelo veliko odvisno od samoiniciative. Trener je pač trener. Zelo pomemben, a občutke v sebi vedno nosi tekmovalec oziroma tekmovalka. Mora se znati poslušati. Jaz sem se tega naučila. Če se ne bi, danes ne bi bila več smučarka. Ubrala sem drugačno pot in spoznala, da ni vse le v kvantiteti dela. Še vedno sem članica reprezentance, delam v skupini, a pri sami izvedbi iščem svojo pot.

Je naključje, da je vaš veleslalomski preboj sovpadel z umikom Tine Maze?
To bi želela vedeti tudi sama. Bolj se nagibam k odgovoru, da prave povezave ni. Bolj kot s Tino, ki v zadnjih letih tako ali tako ni bila del ekipe, je moja kariera povezana z zdravjem. Menim namreč, da bi do mojega preboja prišlo že dve sezoni prej, če se leta 2013 ne bi poškodovala. Takrat so se vsi moji smučarski delci povezali. Proces spoznavanja samega sebe je prišel do želene stopnje. Čutila sem, da sem dozorela za korak naprej.

Vam je vseeno žal, da se z zdajšnjimi smučarsko samozavestjo, štartnim izhodiščem in ambicijami ne boste, kot vse kaže, nikoli pomerili s Tino?
Skupaj sva preživeli velik del kariere, zato mi je žal le, da kot sotekmovalki nisva nikoli delili vrhunskih rezultatov. Nikoli pa se zaradi njene rezultatske izjemnosti nisem počutila utesnjeno ali kako drugače nelagodno.

Kakšen je bil pravzaprav vajin odnos?
Nikoli nisva imeli težav druga z drugo. Res pa je, da sva se po njenem umiku na samostojno pot nekoliko oddaljili.

Ana Drev je ob Tini Maze edina Slovenka, ki je v zadnjih sedmih letih stala na odru za zmagovalke svetovnega pokala. Foto: Sportida

Ste se kdaj v spominu vračali v leta, ko sta bili skupaj v ekipi? Se je čutila njena šampionska drugačnost?
Šampionska je predvsem njena kariera. Dejstvo pa je, da je najboljše sezone nanizala, ko ni bila del ekipe, zato težko komentiram njeno drugačnost.

Ste razumeli njeno težnjo po samostojni ekipi?
Velja izpostaviti, da je imela Tina vseskozi potencial smučarke v vseh disciplinah. To v takratnem slovenskem smučarskem sistemu skorajda ni bilo izvedljivo. Po drugi strani pa sem imela občutek, da je določene sistemske pomanjkljivosti Tina sprejemala bolj osebno kot jaz ali kdo drug. Ne poznam sicer vseh podrobnosti, zato ne želim postavljati kakšnih tez. Več kot očitno pa je, da je najbolje delovala v novem okolju.

Ste njene reprezentančne sotekmovalke kdaj čutile medijsko ali kakšno drugo zapostavljenost?
Tina je bila rezultatsko toliko pred nami, da je bila večja pozornost razumljiva. Priznam pa, da sem na to pomislila le ob kakšnem svojem boljšem rezultatu. Če sem bila, recimo, deseta, je bil odziv medijev ali javnosti skorajda takšen, kot če bi bila 25. Njena izjemnost je torej občasno zakrila rezultatske napredke preostalih.

Morda tudi zaradi tega smučarski navdušenci vedo bore malo o vas, o tem, kdo je pravzaprav Ana Drev. A pri tem jim s svojo zadržanostjo pogosto "pomagate" tudi sami. Tudi val socialnih spletnih omrežij vas, za razliko od številnih športnikov, ni zajel …
Nič ne skrivam. Ne čutim pa nobene potrebe, da bi objavljala vsako misel in delila fotografije z vsakega koraka. Če bi čez noč postala dejavna na Facebooku ali Twitterju, to ne bi bila več jaz. Imam sicer Instagram profil, a tudi to predvsem zaradi sponzorskih namigov. Moji navijači torej lahko spremljajo, kaj se dogaja z mano.  Sicer pa živim običajno športno življenje. Imam krog ljudi, na katerega se lahko vedno zanesem. Sliši se klišejsko, a to so predvsem starša in pa partner Luka.

126 nastopov na tekmah svetovnega pokala, 2 uvrstitvi na stopničke: druga je bila letos v Mariboru in Flachauu. Foto: Sportida

Je vtis, da se je vaša vztrajnost vrnila, pravi? Navsezadnje je med prvo tekmo v svetovnem pokalu in prvimi stopničkami minilo debelih 14 let.
Morda bo hecno, če prav jaz rečem, da vztrajnost za vsako ceno ni vedno dobra. Vedno je treba pretehtati, kakšna je cena uspeha. Res pa je, da sem dolgo čakala na prve stopničke. Vseeno sem pri sebi vseskozi čutila, da se mi bo nekega dne odprlo.

Ljudje me imajo za umirjeno in brez izrazitega tekmovalnega naboja. A ta slika je izkrivljena. Ne potrebujem šopirjenja in trkanja po prsih za smučarsko napadalnost. Moč moram začutiti pred štartom. To je zame najbolj pomembno. Morda sem navzven res mirna, a za tem obrazom se skriva smučarka z velikanskim borbenim nabojem.

Marsikdo v športu vztraja, ker ga je strah življenja po koncu kariere …
Če bi začutila ta strah, bi hitro opravila z njim. V tistem trenutku bi se poslovila.

Imate torej sliko o življenju po koncu kariere?
Ne povsem čiste. Zanesljivo pa bom končala študij na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer sem absolventka. Resda po novem študijskem sistemu, vseeno pa bo to prvi korak za novo življenje.

Nastopila je na olimpijskih igrah 2006 in 2010, izpustila Soči 2014, olimpijski labodji spev pa načrtuje za Pjongčang 2018. Foto: Getty Images

Iz kakšnega okolja izhajate?
Iz zelo skromnega. Starša sta delala v Gorenju. Oče je bil ob tem v lokalnem klubu tudi trener, tako da sem prišla v stik s smučanjem. Danes dekle iz takšnega okolja ne bi bila nikoli smučarka. A takrat so bili pač drugačni časi.

Želite izpostaviti, da je smučanje postal šport za otroke iz bolj premožnih družin?
Ko se govori o tem, vedno kdo poudari, da je treba spremeniti sistem. A verjemite mi, da v tujini položaj ni kaj dosti drugačen. Morda je delna izjema le Avstrija. Ko pa se pogovarjam s tekmicami iz Francije, Skandinavije ali ZDA, me vse po vrsti prepričujejo, da tudi pri njih smučanje ni za vsak žep.

Pri nas smo še pod vtisom smučarske evforije iz konca 80. let preteklega stoletja, ko se je smučalo v večini družin, poleg sponzorskih in državnih sredstev pa se je oblikovala še akcija Podarim dobim. Danes je drugače. Ob vseh eksistenčnih vprašanjih, s katerimi se srečuje naša družba, je utopično pričakovati, da bi oblikovala športni sistem, v katerem bi bilo smučanje dostopno za vse. Žal.