Za koga bo Tina Maze v smučarskem pokoju stiskala pesti?

Čeprav je bila finančna nedisciplina že v preteklosti skorajda simptomatična za slovensko alpsko smučanje, pa stanje verjetno še nikoli ni bilo tako skrb vzbujajoče kot vsega dober teden pred začetkom sezone 2014/15. Panogo namreč na eni strani zavezuje plačevanje starih grehov (do leta 2024 naj bi poplačali skoraj milijon evrov obveznosti), po drugi pa je le nekaj tednov pred prvo tekmo postalo tudi dokončno jasno, da bo denarja, ki ga bodo imeli slovenski smučarji na voljo za novo sezono, občutno manj od pomladnih pričakovanj in obljub.

Težava, ki je alarmantna in kliče k takojšnjemu ukrepanju v dobrobit preživetja nacionalnega športa na najvišji tekmovalni ravni, je vsekakor večplastna. Je svojevrstna presečna množica gospodarske krize, nakopičenih dolgov, preživetega športnega sistema, neučinkovitega trženja Smučarske zveze Slovenije, skromne odzivnosti njenega vodstva in togosti vodilnih mož alpskih disciplin, kjer bolj kot kadarkoli prej do izraza prihaja paradoksalno dejstvo, da imajo ob vprašanjih visoko profesionalnega pogona škarje in platno v rokah amaterski športni delavci.

Kolikor denarja, toliko smučanja

Ko je že jasno, da bodo slovenske alpske reprezentance najbrž še pred prvim snegom v državi porabile vsa zbrana sredstva, kar posledično pomeni, da se mlajši smučarji selijo na raven popolnega samoplačništva, najboljši pa lahko "brezplačno" računajo zgolj na tekme svetovnega pokala, kjer stroške krije Mednarodna smučarska zveza FIS, do izraza prihaja pomanjkanje prave vizije in občutka za odzivnost. Vprašanje o reševanju finančne zagate se je brez ideje za srednjo pot sprevrglo v pravi nekonstruktivni medijski pingpong med vodstvom zveze in panoge. Pri tem prvo po izvirnem grehu, to je spodletelem poskusu uspešnega trženja – med drugim tudi dveh zlatih olimpijskih kolajn Tine Maze –, zahteva prilagoditev programov, drugo pa neomajno dodatna sredstva.

Za nameček se ob krizi poglabljajo tudi nesoglasja med alpskimi klubi, vsi deležniki pa so se na pragu sezone s praznimi žepi znašli v patpoložaju. Vprašanje je le, ali se odgovorni zavedajo, da prav novonastali pat vodi v smučarski propad. Drastično krčenje ali celo zaustavljanje smučarskih programov z množičnim odpuščanjem bi ob poglabljanju rezultatske krize najbrž prineslo samotarstvo preživelih v svetovnem pokalu, izkoreninjanje ustreznega dela z mlajšimi rodovi, umike opremljevalcev in vse redkejših pokroviteljev ter posledično podiranje "Vogrinčeve piramide".

Sporočilo smučarjem?

Zdi se, da mnogi pozabljajo, da je osnovni namen smučarske zveze podpora tekmovalcem in tekmovalkam. Ti so, kljub dejstvu, da so bili rezultati mnogih v preteklosti katastrofalni, za kar si del krivde na račun skromne osebne angažiranosti lahko pripišejo tudi sami, največje žrtve trenutne krize. Še bolj pa so odgovorni, tako na čelu zveze kot tudi panoge same, pozabili na sporočila, ki jih z zdrahami in slabim vodenjem pošiljajo potencialnim partnerjem in predvsem mladim smučarjem kot podmladku svoje osnovne baze.

Slovenski sistem je namreč ob svetovnih smernicah, vse manj darežljivih pokroviteljih in opremljevalcih ter umiranju termina družbena odgovornost alpsko smučanje že tako ali tako pahnil med najdražje športe. Med dejavnosti, ki na tekmovalni ravni (p)ostajajo dostopne le še za otroke iz zelo premožnih družin. Če bo sistem, ki so ga prizadela izumiranja klubov kot osnovnih celic, izgubil še obstoječo tekmovalno piramido, utegne biti prihodnost še slabša od najbolj črnogledih napovedi.

Naključje je želelo, da se je slovensko alpsko smučanje pred enim od osrednjih izzivov ali pa kar vprašanjem preživetja znašlo tik pred morda kar zadnjo tekmovalno sezono najboljše tekmovalke vseh časov Tine Maze. Bo Črnjanka po smučarski upokojitvi lahko stiskala pesti še za kakšnega rojaka ali rojakinjo?