"Svetovni rekord mi je prinesel spačka, alpske smuči in Titovo uro"

Jože Šlibar je redni obiskovalec planiškega skakalnega praznika. Foto: Vid Ponikvar Te dni mineva 83 let, odkar so na Bloudkovi velikanki v Planici organizirali prvo mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih, in prav toliko let od rojstva Jožeta Šlibarja, prvega Slovenca s svetovnim rekordom v smučarskih poletih.

Da je zgodovina Šlibarja in Planice nerazdružljivo povezana, dokazuje kar pet knjig o Planici, ki nosijo pečat neutrudnega skakalca iz Kovorja pri Tržiču, čigar osebna zgodba kar kliče po upodobitvi na velikem platnu.

Jožeta Šlibarja je za skok v smučarsko-skakalne višave navdušil Janez Polda, vsem dobro znani smučarski skakalec, ki je na pobudo Šlibarjevega profesorja telesne vzgoje Mihe Potočnika leta 1948 obiskal nižjo gimnazijo v Tržiču.

"Takrat sem si rekel, tudi jaz bom skakalec," se spominja Šlibar, ki bo tudi letos gost vseslovenskega športnega praznika v Planici.

Skokom se je resneje zapisal šele pri 20 letih, ko se je pridružil ljubljanskemu klubu Enotnost. Da so ga sprejeli medse, je malce priredil svoj EMŠO in se za nekaj let pomladil. Čeprav je bila njegova tekmovalna kariera kratkega daha, se je s svetovnim rekordom v smučarskih poletih, s katerim je leta 1961 v Oberstdorfu za dva metra izboljšal deset let star rekord finskega skakalca Tauna Luira, dosežen na isti skakalnici, zapisal v anale športne zgodovine.

Jožeta Šlibarja je za skok v smučarsko-skakalne višave navdušil Janez Polda, vsem dobro znani smučarski skakalec, ki je na pobudo Šlibarjevega profesorja telesne vzgoje Mihe Potočnika leta 1948 obiskal nižjo gimnazijo v Tržiču. "Takrat sem si rekel, tudi jaz bom skakalec," se spominja Šlibar.

Kdaj ste zadnjikrat stali na skakalnih smučeh?

Uf, dolgo je že tega. Leta 1962. Ko sem na Pokljuki častnike JLA učil smučati, sem si vmes vzel še čas za skoke.

Po koncu športne kariere ste se dokaj hitro vrgli v povsem civilne vode. Služenje vojaškega roka, služba, od tega pet let tudi v Srednjeafriški republiki, družina … Niste nikoli razmišljali o tem, da bi kot trener ostali v tem športu?

Ne, kje pa. Takrat to ni bilo donosno! Ko sem končal gozdarsko fakulteto, sem se takoj zaposlil v gozdarskem podjetju v Kranju. Pozneje sem si službo našel v podjetju Slovenijales, kot vodja gozdarskih asortimentov za pet let odšel delat v Srednjeafriško republiko. In ko je konec 80. let Jugoslavijo začela pestiti gospodarska kriza, sem se upokojil. Izpolnjeval sem minimalne pogoje za upokojitev, nekaj let sem dokupil in se upokojil. Zavedam se, da sem zaradi skokov staršem povzročil precej skrbi, a na koncu se je vse skupaj kar lepo izteklo.

24. februarja 1961 ste v Oberstdorfu s poletom, dolgim 141 metrov, postavili svetovni rekord v smučarskih poletih. Kako se po 53 letih spominjate tistega dne?

Odlično! Povsem živo pa se spomnim tudi državnega prvenstva v Planici, ki je bilo hkrati tudi izbirna tekma za polete v Oberstdorfu. Tam sem odlično skakal, nato pa po zvišanju naleta nerodno padel in si zvil gleženj. Zavedal sem se, da se lahko že vnaprej poslovim od tekme v Oberstdorfu, če bom stokal in iskal zdravniško pomoč.

Tako sem si nogo raje na skrivaj povil z elastičnim povojem, si s penasto gumo podložil stopalo, tako da sem vso težo prenesel na prste in po tekmi še trikrat uspešno skočil. Sicer z bolečinami in stisnjenimi zobmi, pa vendar. Uspelo se mi je uvrstiti v ekipo za Oberstdorf.

Kako je bilo z gležnjem?

Na Bavarskem me je v roke vzel izvrstni nemški maser Wili Svoboda, ki je bil znan po sodelovanju z drsalci, alpinisti in skakalci. Spomnim se, da me je prvi dan zmasiral do solz, vtiral mi je raznorazne smole in nogo zavil v elastični povoj, tako da sem lahko povsem normalno skakal.

Tehnika smučarskih skokov je doživela silovit napredek.

Skakalnice v Oberstdorfu ste se lotili z velikim spoštovanjem. Potem pa vas je neslo vedno dlje.

Na prvem četrtkovem treningu sem skočil 100 metrov, res je, čutil sem precejšnje spoštovanje do skakalnice. Drugi skok je bil že daljši, z daljavo 129 metrov, nato še 131 metrov. Zavedal sem se, da sem pri vseh skokih malce zamudil pri odskoku in da to niso bili optimalno izvedeni skoki.

Organizatorji in mediji so začeli govoriti o kandidatih za nov svetovni rekord. Najpogosteje sta se omenjala zahodni Nemec Wolfgang Haple in vzhodni Nemec Recknagel, no, po teh skokih pa so v ožji krog favoritov začeli uvrščati tudi mene. Noč pred tekmo sem težko spal, po glavi mi je rojila le ena misel, da naslednji dan ne smem spet zamuditi pri odskoku.

Kaj se je dogajalo na petkovi tekmi? Menda je bila to rezervna tekma, ki je bila na sporedu za vsak primer, če bi sobotna in nedeljska tekma zaradi vremena odpadli.

Ja, naslednji dan sem pri prvem skoku spet zamudil odskok in poletel 124 metrov. V drugem poskusu pa se je vse poklopilo. Prepričan sem bil, da sem skočil pravilno.

Zrak me je zagrabil, pod seboj sem čutil zračno blazino in samo letel sem. Ko sem prečkal še zadnjo črto z oznako 140 metrov, označeno s smrekovimi vejicami, sem vedel, da je rekord v mojih rokah!

Skočil sem v telemark, kmalu zatem pa padel, ker sem se preveč oziral nazaj, saj me je zanimalo, kam bodo merilci zapičili vejico, ki bo označevala mojo daljavo. Kar pol ure so merili, pa ne vem, ali zaradi nemške natančnosti ali zato, ker niso mogli verjeti.

Uradni napovedovalec in komentator, sloviti nemški športni novinar Bruno Moravetz, je moj rezultat najprej napovedal v slovenščini: "Jože Šlibar je postavil nov svetovni rekord v dolžini 141 metrov!", pa ga nihče ni razumel in publika je obnemela.

Zakaj v slovenščini?

Na predvečer tekme je obiskal slovenske novinarje in se pozanimal, kako se v slovenščini izgovori 140, 141 in 142 metrov. Bil je slovaškega rodu in slovenski jezik mu je bil domač. No, šele ko je napoved ponovil v nemščini, je med publiko završalo. Ljudje so bili navdušeni! Sledili so intervjuji, izjave, podpisovanje avtogramov …

"Za svetovni rekord sem dobil spačka in povabilo v Beograd, kjer mi je Tito podaril zlato uro z njegovim avtogramom na steklu." Foto: Vid Ponikvar

Najbrž ste uspeh bučno proslavili.

Zvečer so mi nemški kolegi v hotel prinesli šampanjec, pa ga nisem hotel piti, ker sem se bal, da mi hočejo škoditi, zato da v soboto in nedeljo ne bi skakal in da bi lahko rekli, da se mi je pri svetovnem rekordu pač nasmehnila sreča.

Smo pa uspeh bučno proslavili po nedeljski tekmi. V areni se mi je povsem nepričakovano pridružil moj najboljši prijatelj iz Ljubljane Vlado Silvester in prinesel steklenico viskija. Spila sva ga do dna in povsem naju je odneslo (smeh).

Kolegi so naju odnesli do hotela, me stuširali z ledeno vodo, mi vsilili, da sem spil ogromno mleka, čez tri ure pa sem bil na svečani razglasitvi rezultatov na trgu v Oberstdorfu kot nov.

Kakšno nagrado ste dobili za svetovni rekord?

Oho, ne morem se ravno pritoževati. Najprej se je govorilo, da se bo novi svetovni rekorder za nagrado odpeljal z novim športnim mercedesom. No, pa me je trener Tone Dečman takoj postavil na realna tla, češ naj tem govoricam ne nasedam, saj nisem Nemec.

Potem pa mi je že dan po rekordu rekel, da so iz Ljubljane sporočili, da me v Sloveniji čaka avto. Tako sem dobil spačka in povabilo v Beograd, kjer mi je Tito podaril zlato uro z njegovim avtogramom na steklu.

Zanimivo je, da si je Tito večkrat ogledal tekme v Planici. Spomnim se, da nas je enkrat povabil v restavracijo na Jesenicah in nam plačal ribo. Takrat sem plesal z Jovanko Broz. Bila je tako lepo okrogla, da sem jo komaj objel čez pas (smeh).

Menda so vašega spačka vsepovsod prepoznavali po številki 141, daljavi vašega rekorda. Kje vse jo še imate?

Na telefonski številki, registrskih tablicah …

Foto: Vid Ponikvar

Kako so vas sprejeli v Sloveniji? Govori se, da je bilo precej prešerno v vašem domačem Tržiču, množično pa so vas pozdravili tudi v Ljubljani.

Ja, v Tržiču so mi pripravili sprejem na glavnem tržiškem trgu. Menda so vse gospodinje takrat odložile delo, njihovi možje pa so še dolgo pritoževali, češ da so bila tisti dan kosila v vsaki hiši zažgana (smeh).

Kako se spominjate sprejema na na železniški postaji v Ljubljani?

Prišlo je med štiri in pet tisoč ljudi.

Predvidevam, da tudi godba na pihala.

Seveda, potem pa so me vozili okrog in vzklikali.

Na poslovilni tekmi enega najboljših slovenskih smučarskih skakalcev vseh časov Primoža Peterke. Foto: Vid Ponikvar

Kako so starši, ki so dolgo nasprotovali vašemu športnemu udejstvovanju, komentirali vaš uspeh?

Ja, glede na to, da so me dolga leta sekirali, mi skrivali in zažigali smuči, me je imelo, da bi jim rekel: "Ja, kaj pa zdaj tukaj počneta?" No, pa sem izdavil samo: "Lepo, da sta si premislila."

Moj ata je za novico o rekordu izvedel po radiu. Ob 17. uri je ravno malical fižol, ko so po radiu sporočili veselo novico. Kar žlica mu je padla iz rok! Oblekel si je suknjič, stekel v gostilno in plačal pijačo za moj uspeh.

Moram reči, da me ta uspeh že vse življenje spremlja pozitivno, no, razen enega dogodka. Mati je na avtobusu slišala, kako sta dva potnika razpravljala, češ ali je ravno ta "Snar" (domači vzdevek, op.a.) iz Kovorja moral skočiti tako daleč ali ni mogel kdo drug. Zavist pač.

Kakšne so bile sicer v vaših časih nagrade za uvrstitev na zmagovalni oder?

Takrat sploh nismo razmišljali o nagradah. Za 3. mesto v Garmischu v okviru novoletne turneje sem dobil usnjen kovček, za svetovni rekord v Oberstdorfu pa, kot že rečeno, spačka in alpske smuči.

Kdo vam je plačeval stroške potovanj na tekme, prenočišča, štartnine?

Vse nam je plačala država oziroma Smučarska zveza Jugoslavije, podzveza Slovenije. Plačali so nam pot, hrano in prenočišče so krili prireditelji, dobili pa smo tudi dnevnice, da smo si privoščili kakšno pijačo ali kupili razglednico.

Šlibar v družbi Petra Prevca, drugega Slovenca, ki je postavil svetovni rekord v smučarskih skokih. Ekstremen polet mu je uspel leta 2015 na letalnic v Vikersundu na Norveškem, kjer je poletel 250 metrov. Nova rekordna znamka znaša 253.5 metra, njen lastnik pa je Avstrijec Stefan Kraft. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj pa stroški treningov?

Vse je financirala Smučarska zveza Jugoslavije, sam s tem nisem imel nobenih stroškov. Sem pa pred tem, od leta 1954 do 1957, preden sem se uvrstil v reprezentanco, vse stroške nosil sam. Da sem to zdržal, sem v študentski menzi opoldne in zvečer delil hrano. Najedel sem se, pa še zaslužil sem.

Skakalni slog je bil v vaših časih precej drugačen kot danes. Kakšen se vam zdi škarjasti slog?

Smuči so bile obvezno skupaj, roke pa naprej ali nazaj. Vsak je bil oblečen drugače, nosili smo "špichoze", volnene puloverje, kape in rokavice. Očala so imeli le redki, o čeladah smo lahko le sanjali.

V 90. letih je švedski tekmovalec Jan Bokloev začel spreminjati slog in skakati v škarjastem slogu. Letel je varno in daleč, tudi do deset metrov dlje od konkurence in bil kljub krepkemu sodniškemu odbitku boljši od vseh.

FIS je sčasoma spoznala, da je škarjasti slog bolj varen, in ga tudi uradno priznala. Skakalci so bili tako bolj plovni, bilo pa je tudi manj možnosti, da bi padli. Danes skakalci padejo le, če jih ujame vrtinec ali imajo težave pri doskoku.

Kako je bilo v 60. letih prejšnjega stoletja z doping testi?

(smeh) Veste, dopinga pa v naših časih nismo poznali. Edini doping so bili polenta, žganci, kava, pa "fejst" je bilo treba delati. Kondicije smo imeli dovolj.

Šlibar je bil leta 2012 sprejet v slovenski hram slavnih. Foto: Vid Ponikvar

Koliko vas je bilo takrat na štartu?

Skoraj pol manj kot danes, tako tudi tekem. Če imajo danes tekmovalci 35 tekem v sezoni, sem jih imel jaz 35 v vsej svoji karieri. Nismo poznali ne kvalifikacij ne ekipnih tekem.

Kako bi opisali trenutke v zraku, občutek letenja? Kako dolgo to traja?

Od odriva do doskoka traja približno deset sekund, pri poletu, daljšem od 200 metrov, pa 15 sekund ali več. Polet v Oberstdorfu, ki mi je spremenil življenje, je eden redkih, pri katerem se je prav vse poklopilo. Ponavadi sem imel ogromno dela v zraku, tukaj pa je bilo, kot da sem na morju in da ležim na blazini. S to razliko, da sem zdaj ležal na zračni blazini.

Pogrešate te občutke?

Težko je bilo prenehati, ampak služenje vojaškega roka, služba in družina so me tako okupirali, da za te stvari preprosto ni bilo več časa. Zdaj uživam že v tem, da skoke in polete spremljam v živo ali po televiziji.

V zadnjih 50 letih se je svetovni rekord v smučarskih poletih podaljšal za več kot 100 metrov. Čemu pripisujete takšen preskok?

Več dejavnikom: sodobni opremi, velikosti skakalnic in škarjastemu slogu skakanja, ki je bolj varen. V mojih časih smo skakali s hitrostjo 103 kilometre na uro, zdaj letijo s hitrostjo 101 kilometer na uro. Zmanjšala se je hitrost, povečala pa dolžina.

Kako daleč mislite, da smučarji skakalci še lahko letijo?

V mojih časih smo rekli, da še 50 metrov, pa poglejte, kaj se je zgodilo! Kaj pa vem. Če bi jim med dresom in rokavi všili še zavesice, tako da bo upor še večji, gre lahko še dlje, ampak to potem niso več pravi skoki. Naj ostane tako, kot je.