Sobotni intervju
Timi Zajc
Sobota, 7. 9. 2024, 4.00
29 minut
Sobotni intervju: Timi Zajc
Timi Zajc z drugačnim pogledom na šport in življenje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,80
Timi Zajc ima velike želje, ki so povezane z zlatim orlom.
V življenju slovenskega smučarskega skakalca Timija Zajca zlate barve niso le sinonim za zlate medalje, ki jih je že osvojil, in željo po legendarnem zlatem orlu za najboljšega na novoletni turneji. Veliko težkih izkušenj je že imel pri svojih 24-letih, zato skuša iskati zlato tudi v vsakdanjih trenutkih – v zanesljivi podpori svoje partnerke Nuše, ki je zanj zelo pomembna oseba. Izkušnje iz preteklosti so ga pripeljale do tega, da ima drugačen, bolj zrel pogled na celotno sliko. V Sportalovem sobotnem intervjuju je odkrito spregovoril o svoji dozdajšnji poti, tudi o letošnji nevšečnosti s proizvajalcem smuči, kako je rešil nastali položaj, kako so se skakalci znašli po odhodu velikana Petra Prevca …
Timi Zajc je že ob vstopu v skakalno elito začel postavljati trdne temelje, da se je nato na največjih tekmovanjih katapultiral do medalj. Pri le 24 letih se lahko pohvali že z devetimi, od tega tremi posamičnimi. Najbolj prestižna je zlata z nordijskega svetovnega prvenstva v domači Planici 2023 na posamični, ki jo je nadgradil še na ekipni skupaj s preostalimi slovenskimi orli. Pohvali se lahko z zlatom na olimpijskih igrah, na svetovnem prvenstvu v poletih ...
Na domačo Planico ga spomnijo tudi nekoliko manj prijetni trenutki, ko je javno spregovoril o nestrinjanju z delom takratnega selektorja in bil za nekaj časa kaznovan. Zanj je bila to težka preizkušnja, a se mu je uspelo dvigniti. Zaveda se, kaj mu manjka, da bi postal kandidat še za druge velike cilje, kot sta prestižna novoletna turneja, veliki kristalni globus. O tem je spregovoril v intervjuju.
In zanimivo je, da smo ga poklicali ravno v času, ko je bil na pripravah v Oberstdorfu, prizorišču novoletne turneje, kjer preizkuša Slatnarjeve smuči, s katerimi bo skakal pozimi in je moral nanje presedlati čez noč, potem ko je prejšnji proizvajalec zaradi finančnih težav zaprl vrata podjetja.
Timi, malce za šalo … Ste trenutno na počitnicah v Oberstdorfu, ker smo na začetku septembra, sezona pa se vam začne šele konec novembra?
Počitnice so že mimo (smeh, op. a.). Med tednom smo bili v Oberstdorfu in Garmisch-Partenkirchnu. Poleti smo prav tako obiskali Innsbruck in Bischofshofen. Dobrodošlo je, da zamenjamo okolje in ne treniramo le v Kranju in Planici. Prav tako na takšnih pripravah preizkusimo skakalnice, ki nas čakajo to sezono. In te štiri zaokrožujejo novoletno turnejo. V Oberstdorf se bomo še vrnili, ko bomo preizkušali ledeno smučino.
Ali se vam že kaj vleče pripravljalno obdobje, ki ga imate skakalci od aprila do konca novembra? Takšna je namreč pavza med eno in drugo zimsko sezono.
Približno en mesec imamo za počitnice, nato treniramo. Ne vleče se. Se pa začne oktobra obdobje, ki se res vleče.
Kakšna je vaša trenutna forma? Imate primerjavo z drugimi tekmovalci?
Zaenkrat še nismo imeli prave primerjave. Nekateri fantje hodijo na poletne tekme, da se vidi, kako kdo skače. Zase lahko rečem, da sem kar zadovoljen. Dobro sem pripravljen in veliko sem testiral nove smuči.
Ali je bil za vas šok, ko so pri Flugeju čez noč naznanili, da ne bodo več proizvajali skakalnih smuči in ste morali poiskati novega opremljevalca?
Ni bil šok. K sreči je Slatnar hitro priskočil na pomoč in dobil sem smuči, ki mi ustrezajo. Zdaj moramo le še poiskati optimalno nastavitev.
V kakšni meri pa je izguba Flugejevih smuči za vas udarec skozi prizmo finančnih nagrad? Vendarle ste nekaj denarnih sredstev dobili kot bonus?
Seveda je udarec, ampak tako se je pač zgodilo. Gledati je treba naprej in se osredotočiti na to sezono, da bom skakal, kot se spodobi. Hvaležen sem za podporo, ki sem jo prejel v preteklosti. Zdaj gledam naprej.
Ali so vam pri Flugeju izplačali vse obveznosti?
Zaenkrat še ne. Videli bomo, kako bo v prihodnosti. Nekaj še dolgujejo, vendar ni nič hudega.
Kako ste se navadili na nove smuči Petra Slatnarja? Ali je težko presedlati na novega proizvajalca? Verjetno imate zdaj več posluha za svoje želje.
Nekako podobno je. Pri Flugeju sem imel Primoža Pikla, ki je to urejal. Slatnarjeva ekipa je zelo izkušena in blizu nas, kar omogoča hiter dogovor. Naši skakalci imajo podobne smučke in je lažje.
V kakšni meri občutite razliko v smučeh?
Razlika je. Slatnar ima specifično špico, malce drugače kot ostali. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil na smuči. Ne vem pa, ali bi šel nazaj.
Kako se je vaš odnos do skokov in športa spremenil skozi leta?
Rekel bi, da sem bolj umirjen. Bolje ocenim, ali sem v formi, in se ne obremenjujem preveč. Ne hitim. Ni konec sveta, če ne gre tako, kot si želim. V preteklih letih sem se večkrat "zaciklal" in ni šlo. Ključno je, da sem potrpežljiv.
Vsak športnik ima vzpone in padce. Nič drugače ni bilo pri vas, pa čeprav ste stari šele 24 let. Kako ste se denimo soočali s težkimi trenutki v karieri, kot je bilo na primer na svetovnem prvenstvu v poletih v Planici, kjer ste izrazili nezadovoljstvo z delom trenerja?
To so bili naporni trenutki. Ni šlo, kot sem želel. Ko je enkrat dovolj, se je treba umakniti od vsega. Želja je bila prevelika, a se ni izšlo. Včasih moraš narediti dva koraka nazaj, da lahko začneš znova. Ni vedno lahko in ne gre le navzgor. Moraš biti zadovoljen tudi takrat, ko ni najbolje. Da čim več potegneš iz danega položaja. Najprej moraš biti zadovoljen sam sabo, potem z drugimi stvarmi. Želja je bila vedno večja in včasih me je to malce teplo.
Smučarski skoki veljajo za stresen šport, zlasti na velikih tekmovanjih. Kako se sproščate pred tovrstnimi tekmami, glede na to, da ste na njih zelo uspešni, saj imate že devet medalj z največjih tekmovanj?
Velika tekmovanja so stresna. Vsi favoriti pričakujejo medalje. Takrat se vsi zavedamo, da moraš biti ta dan najboljši. Prva serija že odloča, kako bo šlo. Moraš biti pripravljen tvegati. Če se bo izšlo, se bo. Zaenkrat mi je šlo dobro.
Vaše družinsko življenje in podpora, ki jo prejemate doma, sta verjetno pomembna dejavnika kariere. Kako vam je družina pomagala na poti in kako uravnavate svoje športno in zasebno življenje?
Zelo je pomembno, da imaš doma podporo. Tudi družinski člani morajo biti zadovoljni s tabo. Vesel sem, da imam partnerko Nušo, ki mi v veliki meri pomaga, da sem osredotočen le na športno življenje. Veliko mi pomaga tudi izven skokov in se lahko tako res osredotočim samo na skoke. Vesel sem, da je tako.
Partnerka Nuša mu je v veliko oporo.
Videti je, da sta v zelo resni zvezi. Ali kdaj razmišljate o prihodnosti in poroki?
Zaenkrat ne. Zdaj moram skakati (smeh, op. a.).
Potem je verjetno jasen tudi odgovor na naslednje vprašanje, ali bi šli po sledeh moštvenega kolega Anžeta Laniška, ki je pri 21 letih postal oče in večkrat poudarja, da mu otrok daje dodatno veselje, mirnost.
Zdaj še ni treba. Sem še mlad (smeh, op. a.).
Kako pa bi opisali svojo osebnostno rast v primerjavi s preteklimi leti?
Zdaj bolj uživam življenje, znam se sprostiti in odklopiti od skokov. Poleti se imam fajn in sem pomirjen sam s seboj. Razumem, da ni konec sveta, če ni vedno vse popolno in mi pri skokih ne gre. Veselim se tekem, nisem zmeraj le v stresu in ne mislim samo na zmago. Zavedam se, da je lahko kdaj tudi slabši dan, a me to ne sesuje.
Kaj najraje počnete v prostem času? Kako se odklopite od napornega ritma športa?
V bistvu zelo rad kam grem. Letos sem imel tudi avtodom in sem se odpravil na morje. Rad se umaknem.
Kaj pa vam predstavlja odklop z motorjem?
Ko mi zmanjka adrenalina pri skokih, grem na motor. Uživam v tem in se sprostim. Malce se utrdim in hkrati uživam, da se glava sprosti. Letos sem ga uporabljal veliko manj kot lani. Vendarle je nevaren šport in ni vredno tvegati.
A ne bi bilo varnejše denimo teči, če se malce pošaliva?
Varno bi bilo, da bi doma ležal (smeh, op. a.). Vsakemu paše kakšne druga stvar, da se sprosti. Izberem, kar mi je zanimivo, me veseli.
Koliko pa sicer tečete? Naj bi se preizkusili danes na deset kilometrih na Triglav teku?
Tečem dvakrat, trikrat tedensko, ko imamo zvečer treninge pred spanjem. Na Triglav teku bom danes prvič tekel na deset kilometrov. Sicer nisem ekstremist pri teku na daljše razdalje.
Ali se kdaj bojite za svojo varnost pri skokih?
Pri skokih se hitro kaj zgodi, kolena so najbolj na udaru. Vendar zaenkrat nisem imel resnih zdravstvenih težav.
Je letošnji padec v Planici še vedno v vaših mislih?
Ne, hitro sem ga pozabil. Bil je konec sezone in sem se že osredotočil na naslednjo. Glava je bila že hitro drugje.
Padec v Planici je bil hitro pozabljen.
Kako se spopadate s pritiski javnosti, še posebej po odmevnih rezultatih? Se kdaj počutite obremenjeni s tem, kaj drugi pričakujejo od vas?
V bistvu ne. Največkrat so bile težave, ko sem sam od sebe pričakoval preveč. A pritiski so del tega športa in včasih te dvignejo, da greš še višje. V naši ekipi imamo zdrav pritisk, že ko gre za izbiro ekipe za tekme na večjih tekmovanjih. Takrat nas to dvigne, da gremo naprej.
Ste že kdaj imeli trenutke dvoma vase ali o svoji karieri? Kako ste jih premagali in kaj vas je motiviralo, da ste nadaljevali?
Zadnje čase imam kar "poštimano". Ekipa je super. Nimam dvomov. Če ni bila prava forma, smo zmeraj našli rešitev.
Kako gledate na odnos med trenerjem in športnikom? Kako pomembna sta za vas komunikacija in zaupanje trenerju?
Zelo pomembno je predvsem zaupanje. Trener mora zaupati športniku, če ima ta drugačne želje, ne sme se ustrašiti. Mislim, da imamo to dobro urejeno. Robi (Robert Hrgota, op. a.) je zelo dober trener. Velikokrat najde kakšno rešitev. Za zdaj je super.
V smučarskih skokih sta ekipni duh in sodelovanje ključnega pomena, čeprav so skoki individualen šport. Kako bi opisali odnose med tekmovalci v ekipi? Ste si v oporo ali pa kdaj čutite rivalstvo?
Zelo dobro se razumemo. Poleti, ko je kdo v formi, ga preostali lovimo in nas to dviguje. Poleti smo najbolj lovili Žabo (Anže Lanišek, op. a.), saj je bil v najboljši formi.
Po koncu letošnje Planice se je poslovil Peter Prevc, s katerim sta stkala trdno vez. Ali je nastala kakšna praznina?
Z njim sva bila tri leta sostanovalca in je bil vzornik vsej ekipi. Velikokrat je znal dati pravi nasvet, ki je pomagal. Bil je vodja, a tudi zdaj, ko ga ni več, smo se kar dobro znašli. Ni čutiti praznine.
Po številu medalj na največjih tekmovanjih se mu hitro približujete, kaj pa bi še morali nadgraditi, da bi Timi Zajc postal konkurenčen za osvojitev zlatega orla na novoletni turneji ali velikega kristalnega globusa v svetovnem pokalu? Konec koncev ste pred leti veljali za zelo konstantnega skakalca, kar v zadnjem obdobju ne velja več.
Največja težava je ravno ta konstantnost. Če bi kljub napakam lahko bil med najboljšimi, bi to pomagalo. Da nisem 45., ampak denimo po napaki kljub temu med najboljšimi desetimi. To je problem, za katerega iščem rešitev. Do sezone bi se rad spoprijateljil z opremo in tehniko. Da bi bil na manjših skakalnicah tudi konkurenčen.
Od Petra Prevca je dobil veliko nasvetov.
So bili skoki od mladih nog vaše edino poslanstvo? Ali ste imeli kot otrok tudi kakšne druge sanje?
Zmeraj so bili pri meni le skoki. Že od petega leta sem bil vpet v ta šport, ki me zdaj spremlja že vse življenje. Skakal sem že zelo mlad.
Kaj bi svetovali svojemu mlajšemu jazu, ki je šele začel s skakanjem?
Nekako mi je kar uspelo v skokih. Nekaj je bilo narejeno prav. Morda bi se lahko nekoliko bolj veselil ob dobrih dosežkih. Da morda ne bi vsega jemal preveč resno. Rekel bi mu, naj uživa v vsakem trenutku. Skakanje na takšni ravni je privilegij.
Kaj je najlepše in kaj najtežje pri smučarskih skokih?
Najlepši so trenutki, ko letiš proti zadnji črti na letalnici. Najtežje je držati visoko raven pripravljenosti čez celotno sezono. Če skačeš dobro na treningih, je na daljši rok to težko zadržati tudi na tekmah. Vsi se s tem ubadamo. Pri skokih se občutki hitro spremenijo. Zaradi vetra, počepa … Rad bi imel takšno konstantnost kot Stefan Kraft, denimo.
Ali je težko držati telesno težo in paziti pri prehrani?
V bistvu se moramo skakalci kar paziti. Včasih je težko, ni pa tako, da bi moral trpeti. Nisem eden najbolj suhih. Dobro se počutim, sem zadovoljen s tem.
Smučarski skoki so v zadnjih letih doživeli nekaj sprememb v pravilih in tehnologiji. Kako se prilagajate novostim in kakšno je vaše mnenje o teh spremembah?
Nekaj se je spremenilo. Fantje, ki hodijo na tekme grand prixa, se uvajajo, povedo, kako poteka. Drese imamo po novih pravilih. Malce je drugače. Ampak se po več skokih vsake opreme navadiš. Ni drastičnih sprememb.
Tudi sam bi rad osvojil zlatega orla.
Ali imate kakšne posebne cilje ali sanje, ki jih še želite uresničiti?
Zelo bi si želel osvojiti zlatega orla na novoletni turneji. To je moj največji cilj, saj gre za zelo prestižno lovoriko. Zelo zahtevno ga je osvojiti, ker imaš štiri tekme v zelo kratkem obdobju. Naporno je. Nikdar mu nisem bil še blizu. Osebno se mi zdi zlati orel zelo prestižen in bi ga zelo rad osvojil.
Kaj pa veliki kristalni globus?
Zagotovo bi bilo super, vendar je zelo težko ohraniti konstantnost skozi celo sezono. Vsak si ga želi, a redki osvojijo.
