"Slovenci, poiščite norca, ki bo živel za smučanje!"

"Prosim, pogovarjajva se v slovenščini," je prošnji za intervju ob robu pokala Vitranc ugodil 41-letni Vedran Pavlek, ki je pred razpadom nekdanje skupne države v mlajših kategorijah lep del leta preživel v družbi slovenskih alpskih smučarjev. V članski kategoriji je branil hrvaške barve in med drugim nastopil na treh svetovnih prvenstvih in dveh olimpijskih igrah. A do prave slave je prišel šele v funkcionarskih vodah. Ob razcvetu družine Kostelić je vajeti hrvaškega smučanja prevzel kot direktor reprezentanc in šef sklada, obenem pa je tudi alfa in omega zagrebških tekem svetovnega pokala.

Kako kot idejni vodja moške in ženske tekme na Sljemenu nad Zagrebom, ki spadata med najbolj kakovostni v svetovnem pokalu, ocenjujete organizacijo kranjskogorskega pokala Vitranc? Pokal Vitranc se lahko pohvali z bogato zgodovino in izjemno tradicijo. A to za visoko oceno ni dovolj. Kranjskogorskim delavcem gredo tako vse čestitke tudi za odlično organizacijo. Ocenjujem tudi, da so z marcem dobili ugoden termin v koledarju svetovnega pokala. Letošnja izvedba je bila zaradi dobrega vremena še nekaj posebnega. Tudi priprava proge je bila na vrhunski ravni. Verjamem, da gre s pomočjo teh tekem v svet dobra slika o Sloveniji. To je odlična promocija Slovenije. Podobno velja za Zlato lisico in Planico. Takšne prireditve morate Slovenci ohranjati tudi v prihodnje.

A na Zlati lisici blesti Tina Maze. V Planici bo daleč letel Peter Prevc. Na pokalu Vitranc pa so Slovenci že drugo zaporedno sezono ostali brez točk … Da, a ne glede na vse je treba spoštovati dejstvo, da enkrat letno v Slovenijo pripotujejo najboljši veleslalomisti in slalomisti na svetu. Največja vrednost tega tekmovanja pa je televizijska slika, ki jo vidijo v več kot 20 državah. Gledalci se bodo v večjem številu vrnili takrat, ko bo imela domača reprezentanca tekmovalca, ki se bo bojeval za stopničke. Tudi v Mariboru v obdobju pred Tino Maze Slovenija ni imela zmagovalke, a so ljudje, resda v nekoliko manjšem številu, prihajali na tekme. No, spominjam se tudi sezone, v kateri je Pohorje zaradi Janice Kostelić preplavilo 15 tisoč Hrvatov.

Dolga leta ste v "belem cirkusu" in vseskozi delno povezani tudi s Slovenijo. Verjetno ste opazili, da se je moška reprezentanca znašla v globoki krizi. Resnično verjamete, da se lahko v doglednem času pojavi nov tekmovalec, ki bo predramil kranjskogorsko občinstvo? Ker preslabo poznam dogajanje v mlajših kategorijah, težko odgovorim na to vprašanje. Verjetno bodo mlajši potrebovali še nekaj časa, da se prebijejo na člansko raven. Zato pa ima Slovenija Ilko Štuhec, tekmovalko, na katero lahko stavi v prihodnje. Upajte le, da ne bo imela več zdravstvenih ovir.

Na Hrvaškem ste se nedvomno dokazali v vlogi odličnega strokovnjaka, ki je skorajda odločilno pripomogel k postavljanju sistema. Zaradi tega vas cenijo tudi v slovenskih smučarskih krogih. Vas je morda kdaj kdo pocukal za rokav in vam namignil, da bi službovali pri sosedih? Ne. Zakaj? Verjetno vedo, kakšen bi bil odgovor. Na Hrvaškem imam še preveč dela in izzivov. A nikoli ne reci nikoli.

Bi delo v Sloveniji, denimo po koncu kariere Ivice Kostelića, označili za izziv? Moj naslednji izziv je, da po koncu Kostelićeve kariere postavim sistem, ki bo omogočal nadaljnje delovanje. Velika škoda bi bila, če bi z njegovim odhodom hrvaško smučanje razpadlo. Navsezadnje je v ozadju kar nekaj nadarjenih tekmovalcev. Naj omenim le Istoka Rodeša, ki je v svojem letniku (1996, op. a.) daleč najboljši slalomist na svetu. Moje misli so torej povsem hrvaško obarvane.

Koliko časa pa bo, vsaj po vašem mnenju, hrvaški smučarski voz vlekel Ivica Kostelić? Sezono ali dve. Odločitev je njegova. Dejstvo je, da letošnji rezultati ne kažejo realne slike. Po sezoni bo potreboval daljši premor. Sledi priprava na novo sezono, od katere bo nato odvisna tudi prihodnost. Prepričan sem o tem, da ga bomo v novi zimi vsaj v slalomu in superkombinaciji gledali v boju za zmagovalni oder.

A če se vrneva k slovenski problematiki. Bi upali izpostaviti osebo, ki bi lahko ugriznila v jabolko in pomaknila voz navzgor? Kdo bi bil lahko "slovenski Pavlek"? Na to vprašanje morajo odgovor poiskati Slovenci. Položaj bi lahko primerjal s podjetjem. Na vrhu mora biti nekdo, ki ne pozna delovnega časa, temveč živi za projekt. Lahko ponazorim svoj primer. Star sem 40 let, a nimam družine. Zakaj? Svoje življenje sem podredil alpskemu smučanju. Ne moti me, če pisarno zapuščam ob peti uri popoldne ali pa se v službo odpravim ob drugi uri zjutraj. Priznam pa, da je lažje prenašati takšen ritem ob uspehih. Ko rezultatov ni, je vse skupaj težje. Zdaj sicer govoriva o smučanju. A podobno je v drugih športih ali, kot sem dejal, v podjetju. Zato bi vam svetoval, da poiščete človeka, ki bo za smučanje dal svoje življenje. To pa ni preprosto. Meni je na tej poti v veliki meri pomagal Ante Kostelić. Brez njegovega dela in vpliva na Janico ter Ivico bi tudi jaz ostal brez uspehov. No, seveda je po drugi strani tudi Ante potreboval nekoga, ki bo skrbel za vso logistiko. Našel je mene, norca, ki živi za smučanje. Tudi Slovencem želim, da poiščejo podobnega norca.

Na Hrvaškem ste sistem gradili na Janici in Ivici Kostelić ter tako pomagali Ani Jelušić, Niki Fleiss, Natku Zrnčiću-Dimu … Bi se morali v Sloveniji zdaj okleniti fenomena Tine Maze? Ponavljam, preslabo poznam delovanje v mladinskih kategorijah, da bi podal trdno oceno. Pomembna je tudi finančna kondicija klubov. Trdim pa, da je Slovenija v veliki prednosti pred Hrvaško. Smučarska baza je širša. V vaši državi je več klubov in več smučarjev. Deloma pa pogrešam entuziazem. Govorim o načinu dela, ki je odlikoval Kostelića ali mene. Ne skrivam, da vsi delamo za končno plačilo. A če bi delali le zaradi denarja, rezultati zanesljivo ne bi bilo tako dobri. Tu pa znova pridemo do narave našega dela. Vem, da je nekoga, ki ima družino, težko "programirati" tako, da bo 24 ur živel za alpsko smučanje.

A na koncu se pogosto vse vrti okrog rezultatov in denarja. Kako se s tem spopadate na Hrvaškem? Se pozna dejstvo, da je Janica smuči postavila v kot, pred Ivico pa sta le še kakšni dve sezoni? Lahko se pohvalim, da smo s pokrovitelji leta 2002 podpisali dobre večletne pogodbe. Po letu 2006 nas je "udarilo" Janičino slovo. A proti vrhu se je začela prebijati Ana Jelušić, po poškodbi se je vrnil Ivica in do leta 2008 smo si finančno opomogli. Nato pa je šport na vseh področjih prizadela svetovna gospodarska kriza. Verjamem, da danes Slovenci in Hrvati ne moremo govoriti o smučarskih proračunih, s kakršnimi smo razpolagali do leta 2008. A v tem trenutku lahko organiziramo soliden program. Nikoli pa ne bomo Švicarji ali Avstrijci, ki se lahko pohvalijo s 40-milijonskim proračunom.