Mitja Kunc: Kot bi na SZS načrtno ubijali alpsko smučanje

Umestitev največjih uspehov Mitje Kunca, nekdanjega vrhunskega tekmovalca, ki si danes kruh služi kot trener v tehnični ekipi, na časovno premico in predvsem v širši kontekst na realen in krut način osvetljuje stanje v slovenskem alpskem smučanju. Slabih trinajst let je namreč zadnji zmagovalec moške tekme v tehničnih disciplinah, leto manj je minilo od kolajne na svetovnem prvenstvu v St. Antonu, zadnje za slovensko moško alpsko smučanje. V Schladmingu se bo to le težko spremenilo. In ko smo ravno pri Schladmingu … Kunc je bil na tamkajšnjem nočnem slalomu leta 2001 tretji, predvsem pa najboljši med kar osmimi Slovenci v finalu. Pogovor z njim razkriva, da ne verjame v ponovitev takšnih tekem. Še več, resda ni več Črnjan, saj so njegov novi dom Kotlje, je pa zato zelo črnogled. V pogovoru za Sportal je pred SP 2013 brez dlake na jeziku spregovoril o svojem pogledu na nekdaj paradni slovenski šport …

Vas na St. Anton 2001 spominjajo zgolj novinarji in drugi smučarski sogovorniki ali pa se tudi sami kdaj zatopite v spomine? Čas teče, a spomini so še zelo živi. Lagal bi, če bi dejal, da nikoli ne pomislim na tisto tekmo in predvsem na tiste čase. Navsezadnje sem še vedno vključen v smučarsko zgodbo. Prav zato so takšne misli neizogibne. Priznam pa, da so to lepi spomini. O le teh rad pripovedujem, predvsem pa izpostavljam moč ekipe.

Sami ste ponudili iztočnico za drugo vprašanje. Omenili ste ekipo. Kje in kdaj je v slovenskem smučanju začel bledeti termin ekipa? Dandanes smo namreč vse bolj priča zgolj posameznikom, ki poskušajo na najvišji ravni. Velika napaka v sistemu! Do današnjega položaja nismo prišli kar čez noč. Žal ne morem mimo kritike na račun dela v okviru Smučarske zveze Slovenije. Ne želim biti črnogled, a z načinom dela, kakršen se je uveljavil, nimamo realnih možnosti za širšo konkurenčnost.

Ste lahko bolj konkretni? Kdaj se je vse skupaj začelo? Napaka, ki jo velja izpostaviti, je selitev Klemna Berganta s trenerskega na direktorsko mesto. Sledilo je imenovanje nepreverjenih trenerskih kadrov. Iz sezone v sezono je do izraza vse bolj prihajala tudi finančna kriza. Če posplošim in poenostavim, bi dejal, da se ni delalo tako, kot bi se moralo. V oči najbolj bode neustrezno delo z mladimi. Danes nimamo prave baze, mladi tekmovalci iz ozadja ne ogrožajo tistih v reprezentanci A. V takšnem ozračju se prava ekipa z delovnim vzdušjem pač ne more izoblikovati. Če pa ni notranje konkurence v ekipi, je pot do pravega rezultata precej težja. Dodal bi, da je v našem smučanju vse preveč filozofiranja. Kriv ja material, krivo je to in ono … Vsi so krivi, le tekmovalci ne. Tako pač ne gre.

A del sistema ste tudi vi. Mar čutite, da ste na vozu, ki se pelje vzvratno po hribu navzdol? Stanje je alarmantno in katastrofalno.

Pogosto se govori o preskromnih finančnih sredstvih. Je to res jedro problema ali pa vendarle lahko govorimo tudi o pomanjkanju prave doktrine in na splošno neustreznem sistemu? Vse našteto drži. Žal. Vseeno bi izpostavil finance in trend, ki smo mu priča na Smučarski zvezi Slovenije. Pogosto je možno slišati očitke na račun previsokih stroškov za trenerje. Mar je res tako? Poglejte našo ekipo. Glavni trener je Marko Jurjec, poleg mene pa je nato tu le še pomočnik Igor Plešivčnik. Sami v enem zamahu na teren ne moremo prinesti niti vseh slalomskih količkov, nato pa nas čakajo še čiščenje, postavljanje proge in nameščanje ur. Za nameček treniramo med sedmo in deveto. To so velike težave. Prav zaradi tega sem dobil občutek, da vodstvo SZS načrtno ubija alpsko smučanje. Vlaga se v Planico, uredil se je Kranj, podpira se Pokljuko, Roglo … Denar odteka na nordijski del, za alpski del pa je posluha zelo malo.

Je slovensko smučanje torej res obsojeno na individualne poskuse, kakršen je denimo uspel Tini Maze? Prav gotovo. Pri tem pa se moramo zavedati, kakšna tekmovalka je Tina. Trenutno ne vidim smučarja, ki bi ga lahko primerjal z njo. Če pa se bo že pojavil kakšen mladec, ne verjamem, da bo imela takšno srečo, da bi lahko delal s takšnimi ljudmi kot ona. Dovolj vam povem, če izpostavim dejstvo o zgolj enem kondicijskem trenerju za moško alpsko smučanje. Pri nas gradimo hiše brez temeljev. Priznam, včasih se mi zdi, da tudi sam izgubljam voljo.

A ste del ekipe. Vztrajate. Zakaj? Na prvem mestu je ljubezen do smučanja. Poleg tega se s tem športom ukvarja tudi sin. Dejstvo pa je tudi, da se človek mora z nečim ukvarjati. Potrebujem vir dohodka za plačevanje položnic.

Vašo ostrino in kritičnost bi lahko razumeli tudi kot obliko pritiska. A verjetno ste se s podobnimi besedami obrnili tudi na odgovorne. Kakšen je bil odgovor? Stanje je, kakršno pač je. To je bil odgovor.

Vas kot nekdanjega vrhunskega veleslalomista in slalomista torej boli srce, ki vidite finale – v najboljšem možnem primeru – z enim samim Slovencem? Da. Povedal sem vam, zakaj je tako.

A tudi Janez Jazbec in Mitja Valenčič sta se znašla v rezultatski krizi. Kaj se pravzaprav dogaja? Janez je na začetku prijetno presenetil. Kljub vsem težavam se je prebil v finale prve tekme v Söldnu in nato nadaljeval v podobnem slogu. Točke je namreč osvojil tudi v Beaver Creeku, kjer je bil zaradi varčevanja edini tekmovalec brez svojega trenerja. Sledila je selitev v Val d'Isere, kjer sem mu po prvi vožnji dejal, da je dovolj pobiranja drobtinic. Napad se ni posrečil, po odstopu pa je šla krivulja navzdol. V zadnjem obdobju se na novih smučeh vidijo znaki napredka. Mitja Valenčič … Ne vem. Nimam pravega odgovora. Vse se mu podira. Dela povsem osnovne napake. Niz odstopov ga je potolkel.

Ob vseh težavah pa v tekoči sezoni za slovensko smučarsko vedrino skrbi vsaj Tina Maze … Neverjetno! Nimam pravih besed, s katerimi bi lahko opisal njeno sezono. Njeno tehnično znanje ni bilo nikoli vprašljivo ali sporno. Tudi do današnjih voženj ni prišla čez noč. To je plod dolgoletnega dela. Poleg tega je izjemno telesno pripravljena, vse skupaj pa se nato odraža še v psihološki trdnosti. Sezono je pričakala vrhunsko pripravljena ter takoj pokazala, koliko velja. Večkrat poudarim, da je osnova alpskega smučanja veleslalom. Tina tam odlično funkcionira. Verjamem, da ji velikega globusa ni možno odvzeti. Upam tudi, da si je pred Schladmingom nabrala nekaj dodatnih moči. V Moskvi se je namreč na njenem obrazu že videla utrujenost.