Miha Hrobat: Postal bom olimpijski prvak

Z naslovom mladinskega svetovnega prvaka v superveleslalomu in bronom v kombinaciji Miha Hrobat, sicer tudi podprvak mladinskih olimpijskih iger 2012, spada med najobetavnejše mlade smučarje v Sloveniji. Dvajsetletni Kranjčan je eden od udarnih mož prihajajočega smučarskega rodu, zbranega v ekipi izjemno motiviranega in s pozitivno delovno energijo navdahnjenega trenerja Mihe Verdnika. A ker v svoji karieri ni osvojil še niti ene same točke v evropskem pokalu, s svetovnim pa se bežno srečal le v letošnjem finalu v Meribelu, je jasno, da ga pred želenim prehodom na člansko raven čaka še veliko dela in predvsem potrpežljivosti. Za drugo pravi, da je del njegove narave, medtem ko se z okolico, ki ob vse vitkejši članski reprezentanci pogosteje pogleduje v mlado zaledje, ne želi pretirano obremenjevati.

Prav gotovo vas med dvema sezonama marsikdo opomni na naslov mladinskega svetovnega prvaka kot priponko obetavnega smučarja, na katerega velja biti pozoren. Dojemate to kot dodatno breme? Ne. Prej bi dejal, da je to dodatna motivacija. V prvi vrsti gre za dokaz dozdajšnjega dobrega dela, obenem pa tudi jasen signal, da je napočil čas za selitev na višjo tekmovalno raven. Ostajam tudi na realnih tleh.

So vam tudi nekdanji mladinski svetovni prvaki Boštjan Kline, Matic Skube in Rok Perko, s katerimi ste se skupaj znojili na kondicijskih treningih, dali jasno vedeti, da ste še nepopisan list in da mladinska kolajna še ni zagotovilo za članski uspeh? To vem tudi sam, sicer pa so me odlično sprejeli. Ne le mene, tudi Štefana Hadalina, ki je prav tako osvojil dve kolajni na zadnjem mladinskem svetovnem prvenstvu, in preostale mlajše. Pomemben del našega druženja je tudi prenos izkušenj. To velja tudi za vprašanje dela po izstopajočem rezultati v mlajših kategorijah. Tudi Andrea Massi mi je na sestanku ob robu priprav v Gorici dal jasno vedeti, da me čaka še veliko dela in da mi golo dejstvo, da sem bil mladinski prvak, ne prinaša nič.

Omenili ste Massija, s katerim ste v preteklih tednih sodelovali na kondicijskih pripravah v Gorici. Kakšen vtis je naredil na vas? Kakšne so bile priprave? Odlična izkušnja. Priznam, na podlagi medijskih zapisov sem imel v glavi o Massiju drugačno sliko. Ob začetku priprav sem pričakoval predvsem občutno več strogosti. Toda sproščenost, na katero smo naleteli, še zdaleč ne izključuje trdega dela. Ko je bilo treba delati, je bila osnovno vodilo popolna osredotočenost. Tudi koncept kondicijskega treninga je bil drugačen kot v preteklih letih. Manj je bilo klasičnega fitnesa, več teka in vaj na štadionu.

Na snegu vas bo še naprej vodil trener Miha Verdnik … Ko mi je na uho prišla informacija o tem, da Miha ostaja trener naše ekipe, sem bil razumljivo vesel. Navsezadnje je dokaz našega skupnega dela velik rezultatski napredek. Postavili smo temelj, na katerem velja graditi. Verjamem, da lahko z nadaljnjim sistematičnim delom dodatno napredujemo in se postopoma prebijemo v svetovni vrh.

Kot poudarjate, je pot do svetovnega vrha še dolga. Prva stopnica bo selitev v evropski pokal. Bo to osrednja misel nove sezone? Povsem natančnega programa sicer še nimam, a verjamem, da bom vsaj v hitrih disciplinah redno nastopal na tekmah evropskega pokala. Ne skrivam niti ambicij v svetovnem pokalu. V prvi fazi morda na kakšni kombinacijski tekmi. Nikakor pa ne bom zanemarjal niti tehničnih disciplin. Tam me čaka še veliko dela, če želim popraviti svoje štartne položaje. Dokazovati se bom moral na tekmah FIS. Vem, da moram napredovati v veleslalomu, saj je to osnova smučanja, osvajanje vrlin v tej disciplini pa smučarju prav pride tudi v smuku in superveleslalomu. Slalomu pa se bom posvečal predvsem zaradi kombinacije.

Ste pri tem prebijanju kaj neučakani? Ne bom tajil, da vse od svojih smučarskih začetkov pogledujem proti tekmam svetovnega pokala. Ko kdo omeni Wengen ali Kitzbühel, verjetno dve najbolj znani ali vsaj tradicionalni prizorišči s tekmami, za katere pravimo, da so smučarske klasike, se v meni prebudijo posebni občutki. Želim biti del tega. A po drugi strani menim, da sem dovolj realen in potrpežljiv. Vem, kje sem trenutno na svoji smučarsko-razvojni poti. Stopnic se ne da preskakovati. Ne bo mi težko počakati še kakšno leto. Navsezadnje pa tudi smuk evropskega pokala poteka po dobršnem delu wengenske proge. Predvsem pa vem, da moram kopičiti izkušnje in rezultatsko napredovati, da bom pripravljen za preskok v svetovni pokal. A ponavljam, kakšnega nastopa na najvišji ravni se zanesljivo ne bom branil že v novi zimi.

Potrpežljivost, trdno delo in talent pa, žal, ne bodo dovolj. Kako se spopadate z dejstvom, da boste morali tudi v prihodnje za svoje smučarsko udejstvovanje seči globoko v žep? Na srečo mi ob strani stoji osebni pokrovitelj, Petrol. Obenem je ta del povsem v očetovih rokah. Povsem mu zaupam, saj vem, da je doma na področju marketinga in prodaje.

Kje pa je v smučanju tista točka preloma, ko lahko smučar tudi kaj zasluži? Zavedam se, da alpsko smučanje ne prinaša bajnih zaslužkov. Če si med najboljšimi, si sicer lahko obetaš nekaj denarja od nagradnih skladov. Svoje dodajo še pokrovitelji. O tem prav veliko ne razmišljam. Moja smučarska motivacija ima namreč povsem rezultatske korenine. Vztrajam, ker bi rad izpolnil svoje cilje.

Kakšni pa so pravzaprav vaši dolgoročni rezultatski cilji? Prvi cilj je napredek. V prihodnje želim doseči status smučarja, ki se bo sprva redno uvrščal med dobitnike točk svetovnega pokala, nato pa se prebijal proti vrhu. Lahko pa razkrijem tudi svoj osrednji cilj kariere. To je zlata olimpijska kolajna.

Je to želja ali napoved? Napoved. Postal bom olimpijski prvak! Kje lahko podpišem? Haha …

Verjetno pa še ne v Pjongčangu leta 2018? Pustimo se presenetiti …