"Konec kariere brez olimpijske kolajne? Vsega ne moreš imeti!"

Foto: MaPa

Peking 2022 je še predaleč, da bi ga 30-letni Filip Flisar že danes vključil v svoj načrt. Priznava tudi, da se je pripravljen sprijazniti s tem, da bo kariero končal "le" kot svetovni prvak, večkratni zmagovalec tekme svetovnega pokala in lastnik malega kristalnega globusa. Obenem najboljši slovenski smučar prostega sloga, ki je nastopil na treh olimpijskih igrah in se vselej prebil do malega finala, zagotavlja, da še ni napočil trenutek, ko bi svoje smuči za kros postavil v kot. V prihodnji zimi se bo, takrat že kot oče, zanesljivo vrnil v smučarsko karavano. Nato pa? Iz leta v leto.

V pretekli sezoni le enkrat v finalu. Foto: Reuters Če potegnete črto pod sezono …
Prav gotovo ta sezona niti približno ni bila tako uspešna kot lanska ali kakšna druga. A to je pač šport. Vsaka sezona ne more biti briljantna. Žal mi je, da je zadnja tekma odpadla, saj sem imel dober občutek. Z dobrim rezultatom bi lahko prejel še kakšen obliž na rane te zime. Nezadovoljen sem predvsem s tekmami pred olimpijskimi igrami. Žal se mi ni zgodilo prvič, da sem v sezoni velikega tekmovanja v svetovnem pokalu smučal v nekem zatišju. Pjongčang? Želel sem več. To odkrito priznam.

Ali si ob ponovnem pogledu na pripravljalno obdobje kaj očitate?
Priprave so bile primerljive s predhodnimi ali celo nekoliko boljše. Rezultat? Lanska sezona je bila dobra, letošnja slabša, zato bi težko dejal, da sem delal kaj napačno. Ponavljam, to je šport. Včasih se ti na prvi tekmi posreči dober rezultat, pa nato jadraš na dobrem valu. Spet drugič po slabšem začetku obdržiš ta slab notranji občutek.

Prav na zadnji tekmi ste vendarle stopili na stopničke.
Ta rezultat ni kaj prida spremenil mojega položaja v skupnem seštevku svetovnega pokala. Je pa hrana za dušo.

Omenili ste svetovni pokal, kjer ste v krosu pristali na dvajsetem mestu. Verjamete, da ste realno vredni več?
Vsekakor. Ko pogledam na končne rezultate, mi postane smešno. A pretirano se ne bom vznemirjal. Še vedno znam smučati.

Olimpijski nastop je končal na sedmem mestu. Foto: Stanko Gruden, STA

V zadnjih letih ste kot točko, do katere imate pripravljen načrt, omenjali konec olimpijske sezone 2017/18. Kako naprej? Boste vztrajali?
Seveda, prav težko mi ni. Delam, kar imam rad. V smučanju uživam. Tudi telo mi to še vedno dovoljuje, zato lahko zatrdim, da bom podaljšal svojo kariero.

Podaljšali za kakšno sezono ali pa že pogledujete proti Pekingu 2022?
Oh, Peking je trenutno še predaleč, da bi o tem razmišljaj. Štiri leta stresnega življenja in stalnega predajanja športu. Po drugi strani pa je res, da je olimpijska kolajna edina lovorika, ki mi še manjka. Tudi v Pjongčang sem se podal po zmago. Sedmo mesto ni slab rezultat, a želel sem več. To pripovedujem zato, ker bi rad poudaril, da tovrstno razmišljanje povečuje raven stresa. Kdor je ob meni, ve, da sem zaradi olimpijskih iger zelo nemiren. Tudi zaradi tega se mi zdi Peking preveč oddaljen, da bi o njem resno razmišljal. Ostajam med aktivnimi smučarji. Zgodi se lahko marsikaj. Glede na to, da sem malo "odtrgan", pa tudi nov olimpijski nastop ni nemogoč.

Kako velik motiv bi bila ta olimpijska kolajna? Ste se pripravljeni sprijazniti s tem, da bi kariero končali brez olimpijske kolajne, o kateri ste tolikokrat javno sanjali?
Če bi pred meseci razmišljal o tem, da bom tudi na tretjih olimpijskih igrah ostal brez odličja, bi pričakoval veliko večjo potrtost. Zdaj pač vem, da bo tudi brez olimpijske kolajne moja kariera odlična. Tekmovalnosti in visokih ciljev si nikoli nisem očital. Včasih se mora človek sprijazniti s tem, da vsega na tem svetu pač ne moreš imeti.

V novo zimo, katere vrhunec bo svetovno prvenstvo v Park Cityju. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ko govoriva o koncu kariere … Ste pripravljeni na trenutek, ko bo treba stopiti s tega vrtiljaka?
Iskreno? Šele v zadnjem obdobju sem začel razmišljati o tem, kakšno postane življenje, ko smuči postaviš v kot. Dobro se poznam. Vem, kaj vse me zanima, zato vem, da moje življenje tudi po tekmovalni upokojitvi ne bo dolgočasno. Zavedam pa se, da bo sprememba velikanska. Kdor misli, da treniram dve uri na dan, se krepko moti. Imam službo s polnim delovnim časom.

Kaj pa strah pred novimi izzivi, negotovost ob iskanju področja, s katerim bi se preživljali?
Imam srečo v nesreči. Moja kariera ni bila posuta z rožami. Smučarskega krosa sem se lotil brez prave podpore. Za marsikaj sem poskrbel sam. Ni mi bilo lahko iskati pokroviteljev, partnerjev … A zdaj ugotavljam, kako zelo koristno je bilo to zame. Pridobil sem veliko znanj in si ustvaril mnogo poznanstev. Kako finančno poskrbeti zase? To je znanje, ki ga športniki iz urejenega sistema nimajo. Jaz ga imam.

Kmalu pa vaš čaka nova "služba" – očetovstvo.
Priprave potekajo. To bo življenja tekma. Super! Z Moniko se veseliva tega trenutka. Veliki dogodek naj bi se zgodil ob konca junija. Do takrat me čaka še kar nekaj opravil, med drugim tudi nastop na veleslalomskem vojaškem svetovnem prvenstvu.