Kako se je slovenska olimpijka (z)našla v olimpijskem Lillehammerju?

Ena najuspešnejših slovenskih biatlonk vseh časov Andreja Koblar, iz časov aktivne športne kariere, v kateri je trikrat zmagala v svetovnem pokalu in osvojila mali kristalni globus, na olimpijskih igrah leta 1998 v Naganu pa je za las zgrešila (zlato) olimpijsko medaljo in osvojila 5. mesto, se je verjetno spomnite kot Andreje Grašič, se je 1. avgusta lani s sinovoma preselila v Lillehammer.

Šarmantno norveško mesto z nekaj več kot 27 tisoč prebivalci, ki je samostojni Sloveniji po zaslugi Alenke Dovžan pred 21 leti prineslo prvo zimsko olimpijsko medaljo, je Koblarjeva obiskala že večkrat, tudi leta 1994, ko je tam nastopila na svojih prvih olimpijskih igrah. Zdaj pa je tam tudi ostala.

Razlog za selitev na Norveško, kjer je prvi in edini šport brez dvoma smučarski tek, torej prva disciplina Andreje Koblar, ki je pred biatlonom tekmovala v teku na smučeh, ni nenavaden. Njen mož, nekdanji smučarski reprezentant in olimpijec Jernej Koblar, tam že nekaj let dela kot trener norveške ekipe v smučarskem krosu in da bi družina lahko čim več časa preživela skupaj, se je bilo treba odločiti za spremembe.

Sprememba na bolje

"Sprememba lokacije se je za zdaj izkazala kot zelo pozitivna," je v pogovoru, ki smo ga opravili prek Skypa, povedala Koblarjeva, ki se je z idejo o selitvi poigravala že dlje časa, a zaradi šolskih obveznosti otrok in službe (Andreja je zaposlena v logistični brigadi Slovenske vojske, kjer skrbi za civilno-vojaško sodelovanje, mednarodno vojaško sodelovanje in podobno) to kar ni in ni prišlo na vrsto.

Ko so v službi dosegli dogovor, je bila odločitev na dlani. "Ko smo se v službi dogovorili, da mi za dve leti zamrznejo status, in ko smo ugotovili, da bosta sinova lahko brez težav obiskovala tukajšnjo šolo, smo se odločili za selitev. Kot kaže za zdaj, bomo tukaj verjetno kar ostali, vsaj upamo tako. Življenje tukaj nam zelo ustreza, vse je precej bolj umirjeno kot v Sloveniji," je priznala 44-letna Gorenjka.

"Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi Norvežana spravil v stresno situacijo, ne vem, kako bi se znašel," se nasmeji Koblarjeva in doda: "Tudi kadar je v trgovini gneča, vsi potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Nihče se ne razburja," pravi.

Seveda vse ni rožnato, tudi na daljnem severu se najdejo minusi. Otroka pogrešata dedka in babico, občasno si zaželita čevapčiče, v šali omeni Koblarjeva, sama pa pogreša le kavo priljubljene znamke, ki je bila v Sloveniji na rednem urniku. A vsaj za zdaj so plusi tisti, ki prevladujejo.

Znova v šolske klopi

Tako kot večina tujcev, ki se priselijo v to skandinavsko deželo, tudi Koblarjeva obiskuje šolo. "V šolo hodim vsak dan od 8. do 12. ure. Učimo se norveščine, spoznavamo geografijo in norveške običaje," pravi. Skozi podoben postopek sta morala tudi sinova, enajstletni Tjuš in sedemletni Tinus, ki po šestih mesecih govorita že povsem tekoče, kar je Tjuš suvereno dokazal tudi v pogovoru za naš medij.

"Otroka – oba sta vpisana v hokejski klub Lillehammer – sta se prav po zaslugi hokeja tako hitro naučila jezika. Tjuš je že po 14 dneh bivanja na Norveškem s klubom odpotoval na hokejski turnir v Oslo in kaj drugega, kot da se čim hitreje privadi na jezik, mu niti ni preostalo," je prepričana Koblarjeva, ki sicer norveščino razume in obvlada pisanje, le govor ji še povzroča preglavice.

"Manjka mi besednega zaklada," priznava. Računa, da bo, ko bo tudi ta skrb pod streho, lažje našla tudi delo v katerem od številnih biatlonskih klubov ali klubov za smučarski tek v Lillehammerju in okolici, norveško državljanstvo pa jim pripada po treh letih bivanja v tej državi.

Bolj sproščen šolski sistem

Z možem sta zadovoljna tudi z norveškim šolskim sistemom, ki je drugačen kot v Sloveniji. "Vse je precej bolj prosto, odkar smo tukaj, otroka za domačo nalogo nista izdelala še nobenega plakata, kar je v Sloveniji kar naprej na programu," pravi.

V razredih je po 40 učencev, zanje pa skrbijo štiri učiteljice. Poudarek je na učenju norveščine in angleščine, veliko se posvečajo tudi kuhanju, na sploh pa veliko časa preživijo na prostem. V vseh vremenskih razmerah. Kosila v šoli nimajo, kot je v tujini dokaj običajno, pakete s hrano nosijo sami. Razredi nimajo vrat, starši pa lahko kadarkoli pridejo v razred in prisluhnejo predavanjem. Osnovnošolsko izobraževanje traja deset let, do sedmega razreda otroci nimajo ocen.

Sinova v hokejskih vodah

Razlika je tudi na hokejskih treningih. "Glavna razlika med treningi v Sloveniji in na Norveškem je v tem, da so tukaj vsi precej bolj enakopravni, ni delitve na boljše in slabše, vsak lahko trenira, tudi če ni posebej nadarjen za šport. Podobno je tudi v šoli, ne marajo izstopanja," razlaga Andreja.

"Starejši sin je pri tem imel kar nekaj težav, saj so ga morale učiteljice nekoliko umiriti, da ni za vsako stvar, ki jo je vedel, dvigoval roke, tako kot je to zaželeno v Slovenji," pravi Koblarjeva, ki je po vključitvi v norveški šolski sistem ugotovila, da starejši sin prednjači v znanju matematike, precej pa zaostaja v znanju angleščine, ki se je Norvežani učijo že od mladih nog.

"Tukaj enajstletniki povsem tekoče govorijo angleško," pripomni Jernej Koblar, ki se po vseh teh letih življenja na Norveškem še vedno raje sporazumeva v angleškem kot pa norveškem jeziku.

Nazaj k tekaškim koreninam

Glede na to, da je Norveška dežela smučarskega teka in da je to za Norvežane absolutno zimski šport številka ena, ne preseneča, da se tudi Koblarjeva vrača h koreninam smučarskega teka.

Občasno trenira – tekaška proga je, precej praktično zanjo, speljana mimo njihove hiše –, saj se pripravlja na 55-kilometrski tek, kjer bo zastopala šolo. Forma sicer še ni na ravni, ki bi jo zadovoljila, a se bliža tudi temu cilju. La vita norvegesa e bella*.

* - Norveško življenje je lepo.