Planica ima med Slovenci skorajda status božanstva. Letošnja evforija, ki se hrani z uspehi Petra Prevca, daleč najboljšega skakalca te zime, dosega nove dimenzije. Že četrtkova tekma, ki si jo običajno ogledajo slovenski osnovnošolci, je v dolino pod Poncami pripeljala 20 tisoč navijačev.

Številka je presenetila tudi skakalce, ki so že včeraj z dvojnimi slovenskimi stopničkami – Prevc je bil prvi, Robert Kranjec pa je osvojil tretje mesto – tlakovali pot v planiški praznik. Ta ima vse pogoje, tudi vremenske, da podre rekord v udeležbi.

Je evforija spodbuda ali zavora?

Kako vsa ta evforija vpliva na tekmovalce? Je to zanje dodatna spodbuda ali pritisk, ki lahko deluje zaviralno?

"Pritisk domačega občinstva vedno deluje izrazito pozitivno. To potrjujejo tudi rezultati zadnjih let, ki kažejo, da v Planici občasno uspe tudi kateremu od tistih skakalcev iz naše reprezentance, ki niso imeli uspešne sezone, a so znali izkoristiti pozitivno evforijo na domači tekmi," nam je pojasnil športni psiholog Matej Tušak, ki dela s številnimi slovenskimi športniki.

Planica na naše skakalce vedno deluje izrazito pozitivno, poudarja športni psiholog Matej Tušak.

Če si dober, si zato še boljši, če si slab, lahko še slabši

Pravi, da na tekmovalca, ki je v tako vrhunski formi, kot je trenutno Peter Prevc, vsa evforija, ki spremlja letošnjo Planico, vpliva zelo spodbudno, medtem ko na tekmovalce, ki so v slabši formi, ki jih ob koncu sezone že muči utrujenost ali pa se borijo z manjšimi poškodbami, lahko deluje ravno obratno. "Kot velik pritisk, ki deluje kot breme in je lahko usoden."

Tudi če si trden, se ti ob skandiranju lahko zašibijo kolena

A tako preprosto spet ni, poudarja. "V trenutku, ko sediš na zaletni rampi in slišiš skandiranje 30 tisoč ljudi, ki vzklikajo tvoje ime – in to brez dvoma slišijo, tudi Prevc je to omenil v enem od intervjujev –, je tudi za tekmovalce, ki se znajo odmakniti od dogajanja in umiriti, odgovornost še velika večja kot sicer.

Peter se namreč zelo dobro zaveda, da je krivec za evforijo prav on. V trenutku, ko stopi na vrh Letalnice bratov Gorišek, brez dvoma občuti večji pritisk, kot pa takrat, ko stoji na vrhu skakalnice v tujini. Tam je pritisk predvsem njegov, ustvari ga sam in ne gre toliko za pritisk ljudi, kot je to občutiti v Planici," pojasnjuje Tušak.

Stabilni športniki se temu pritisku znajo izogniti, medtem ko na tekmovalce, ki nanj niso pripravljeni, lahko vpliva negativno.

Komu se ne bi vsaj za trenutek zašibila kolena? Foto: Vid Ponikvar

Takoj se vidi, kdo je stabilen in kdo ne

Tušak iz letošnjih nastopov slovenskih orlov lahko oceni, kateri tekmovalci so psihično trdni in kateri bi lahko na tem mestu še marsikaj postorili.

"Peter je imel minimalna nihanja in bi težko še kaj dodal na področju psihične stabilnosti, medtem ko je pri ostalih tekmovalcih, tudi pri dveh naših najboljših, Robertu Kranjcu in Juriju Tepešu, opaziti, da pogosteje naredita napako. Ta je posledica pričakovanj, ki jih gojita sama ali pa jima ga naložijo drugi in se jim ne znata postaviti po robu. Seveda je s tem pritiskom bistveno lažje opraviti, če skačeš tako zanesljivo kot Prevc, kot pa če pa te zanesljivosti ni niti na treningih. Takrat je ta pritisk lahko bistveno bolj uničujoč," pravi Tušak.

Razlika med postopnim vzponom ali uspehom čez noč

Kaj se zgodi v glavah športnikov, ko končno posežejo po nadpovprečnem rezultatu? Zanj garajo dolga leta. Nekaterim se rezultatska krivulja vzpenja postopoma, pri drugih se prebrat zgodi dobesedno čez noč, v obeh primerih pa v življenje športnika prinese velike spremembe. Od njegove zrelosti je odvisno, kako se bo z njimi spopadel.

"Zaradi velike medijske pozornosti, ki so je deležni uspešni športniki, kar naenkrat nimajo več časa za trening, to pa se gotovo odraža tudi na rezultatih. Športniki začnejo spreminjati pot, ki jih je pripeljala do vrha. Hočejo ugoditi sponzorjem in medijem, katerih pozornost jim na nek način tudi ustreza, hkrati pa jim jemlje čas, ki bi ga sicer lahko namenili počitku, zmanjkuje jim tudi časa za trening.

To pa lahko pomeni, da niso več na isti ravni kakovosti kot prej, zato je takrat toliko bolj pomembno, da jih obkrožajo ljudi, ki se na te spremembe spoznajo in športnika opozorijo na stvari, ki jih mora popraviti," poudarja Tušak, ki se zaveda, da je ob uspehih življenje težko obdržati tako, kot je bilo.

"Takrat se cel sistem in odnos ljudi, ki te obkrožajo, spremeni. Pri tem pa ključno vlogo igra zrelost športnika. Ali zna potegniti črto, do katere spusti javnost in medije, ali zna novinarju reči, da trenutno nima časa za izjavo, lahko pa si ga vzame pozneje, in podobno. Mnogi se v tem izgubijo in ne znajo vrniti," opozarja sogovornik.

Ko te množica slavi, te lahko hitro ponese, če nisi dovolj zrel in psihično stabilen. Foto: Vid Ponikvar

Odziv športnika, ki ga "zadane" slava, je odvisen tudi od tega, kdaj se mu ta uspeh "zgodi." Reakcije so namreč posledica osebnostne zrelosti. Ko si starejši, imaš več izkušenj, veš, kaj se je dogajalo drugim in kako so ravnali, ali so se odločali prav ali narobe, zato so reakcije takrat praviloma bolj odgovorne in zrele, medtem ko mladostnike hitreje ponese. Spomnimo se samo Primoža Peterke, ki je na vrhuncu slave časopisne stolpiče polnil z zgodbami o drvenju z motorji, divjimi zabavami, dolgimi lasmi in podobno.

"Dokler ne razmišljaš o tem, kaj se ti dogaja, je stvar zelo preprosta, težava nastane, ko se zanimanje javnosti in medijev začne kopičiti. Ko se sezona vleče in je medijski naval velik, se je težko izogniti temu, da ne razmišljaš o tem, kar se ti dogaja. In če nisi dovolj zrel, hitro narediš napako," opozarja Tušak.

Katja Koren in Žan Košir sta trenutke slave doživela v različnih življenjskih obdobjih. Korenova kot najstnica, Košir na pragu 30.

Korenova zablestela pri 18., Košir pri 29.

V zvezi z evforijo, ki se zgodi ob velikih uspehih, smo se pogovarjali z nekdanjo alpsko smučarko Katjo Koren, ki je pri 18 letih dosegla svojo prvo zmago v svetovnem pokalu in deskarjem Žanom Koširjem. Zadnji je že vrsto let uspešno nastopal v svetovnem pokalu, a sta ga "šele" olimpijski medalji v Sočiju pri 29 letih izstrelili med zvezde.

Pri 18. letih se z evforijo ni obremenjevala

Usodna Flachau in Lillehammer

"Z vsem, kar se je dogajalo okrog mene, se takrat sploh nisem obremenjevala. Bila sem tako mlada – prvo zmago sem dosegla pri 18 letih (v Flachauu je s štartno številko 66 zmagala na superveleslalomu, slalomsko medaljo na olimpijskih igrah v Lillehammerju pa pri 19 letih) –, da sem bila povsem neobremenjena in sproščena. Nisem razmišljala, kaj in kako govorim. Zavijala sem po štajersko, nisem se skušala obnašati drugače kot sicer."

Nekdanja alpska smučarka Katja Koren je evforijo okrog njenih uspehov doživela že v poznih najstniških letih in se z njo ni obremenjevala.

Kot bi zaplavala …

"Vse, kar se je takrat dogajalo okrog mene, je bilo res neverjetno," se spominja danes 40-letna Korenova, ki še vedno rada vijuga po zasneženih strminah. "Na sprejemu, ki so mi ga v Mariboru pripravili po prihodu z OI, sem bila povsem sproščena. Na te dni imam res lepe spomine in bilo bi lepo, če bi se jih dalo priklicati nazaj. Občutek sem imela, kot da plavam, in to ne v negativnem pomenu besede.

Ko živiš v svojem svetu, te nič ne obremenjuje, niti pozornost in pogledi ljudi, vsaj mene ni. Seveda so ti občutki prisotni samo takrat, ko se ti uspeh zgodi prvič, pozneje se tega navadiš in lahko da te sčasoma začne tudi motiti," je povedala Korenova, ki v prvi fazi uspehov ni spremljala, kaj se o njej piše in govori, samo uživala je v trenutku.

Težje je, ko uspehov ni

Je pa bolj kot evforija, ki te obkroža, ko si uspešen, obremenjujoč pritisk, ki se ti dogaja, ko si neuspešen, opozarja. "Že tako se boriš sam sabo, potem pa še drugi nalagajo pritisk nate," je izpostavila Korenova, ki danes dela na Pošti Slovenije v Mariboru, nepoklicno pa opravlja tudi funkcijo predsednice Fundacije za šport.

Športniki v Sloveniji zlahka sprožijo evforijo. Tudi odbojkarji, ki so lani postali evropski podprvaki, so jo.

Eksplozija v olimpijskem Sočiju

"Več kot to, da se prepustiš toku, ti ni treba storiti"

Olimpijske evforije, ki je Slovenijo, predvsem pa rodni Tržič zajela leta 2014, se še danes dobro spominja deskar Žan Košir, ki je iz Rusije prinesel dve olimpijski medalji.

"To so fantastični občutki. Več kot to, da se prepustiš toku dogajanja, ti ni treba storiti. Ljudje so do tebe prijazni, vse, kar želijo od tebe, ti izrazijo z veliko energije, še najtežje je biti izviren ob enakih vprašanjih za različne novinarje," obnavlja spomine na kratkoročno preteklost 31-letni športnik iz Pristave pri Tržiču, ki so mu sokrajani pripravili sprejem na Brniku, potem pa še mnogo večjega v Tržiču.

Ko postaneš znan, se pričakovanja ljudi spremenijo, opaža deskar Žan Košir, ki je prave trenutke slave dočakal šele pri 29. letih.

Ljudje te posvojijo

"Časa, da bi razmišljal o tem, kako se na to odzvati, praviloma ni, zato vse skupaj izpade spontano, kar imajo ljudje najraje. Tisti trenutek te dobesedno posvojijo in takrat si svojo srečo pripravljen deliti z vsemi."

Tudi pri njem se je slava zgodila čez noč, a je bil takrat star že 29 let in nevarnost, da bi izgubil kontrolo nad seboj, ni bila tako velika. Tudi sam je opazil, da ga ljudje ocenjujejo in spremljajo, ali ga je zvezdništvo, kolikor ga je v Sloveniji sploh lahko, spremenilo, a ker ga mediji in javnost prej niso imeli tako pod drobnogledom, tega niti niso mogli primerjati.

"Sem pa sam opazil, da so se spremenila pričakovanja ljudi. Težko je bilo razporediti pozornost, tako da je vsak dobil to, kar je pričakoval. Tudi ljudje, ki te prepoznajo na cesti, imajo ne nazadnje neka pričakovanja. Na primer, ko čakaš v vrsti na vlečnico in moraš vsakemu, ki je vsaj z očmi na hitro pogledal proti tebi, če ne že obrnil celo glavo, najprej nameniti nasmeh, ga nato prijazno pozdraviti in po možnosti se ogovoriti, čeprav le-ta že naslednji trenutek začne gledati v tla in ne reče ničesar, te ne pozdravi, če ti tega ne storiš prvi. V tem primeru bi se verjetno hitro začelo govoriti, da sem vzvišen in da niti ne pozdravim."

Ko se evforija poleže, se odločiš za enega od treh scenarijev

Košir je prepričan, da se je najbolj pomembnih spoznanj o sebi naučil takrat, ko se je evforija v zvezi z njim polegla. "Šele takrat namreč izveš, kdo si, kaj si postal in kakšne naloge ti prinaša ta nova vloga," pravi Košir.

Ugotovil je, da so se po upadu adrenalina in izčrpanosti, ki se ga je polastila po dolgi sezoni, v fazi počitka izkristalizirali trije scenariji:

- 1. ko ti povsem jasno, kako boš nadgradil preteklo sezono in brez dvomov vstopiš v novo,
- 2. ko se zadovoljiš z doseženim in se brez pričakovanj podaš v novo sezono ali
- 3. ko začutiš strah pred odgovornostjo in pričakovanji javnosti ter popolnoma odpoveš.

Košir se je po olimpijski sezoni brez oklevanja odločil za prvi scenarij in v sezoni 2014/2015 izpeljal najboljšo sezono v karieri, ki mu je prinesla vse tri kristalne globuse.

Dokler si pod drobnogledom, višav ne bo

Pravi, da dokler si pod drobnogledom javnosti, strahu, da bi te evforija ponesla v višave, ni, a so tudi tu izjeme, ki imajo za to podlago v otroštvu. Pri tem je strokovna pomoč, na primer psihološka, še kako dobrodošla, pravi Košir, ki športnega psihologa v preteklosti sicer ni potreboval, a zdaj pravi, da bi čas z veseljem zavrtel nazaj in prisluhnil mnenju strokovnjakov.

"Čeprav se šoku, ki ga telo doživlja ob izgubi, ne da izogniti, se ga pa zagotovo lahko ublaži," še pravi.