Igra evrskih milijard s Tino Maze v zvezdniški vlogi

Proga dirke svetovnega prvenstva formule 1 v Sočiju je speljana skozi olimpijski park, le lučaj od črnomorske obale vodi mimo obeh hokejskih dvoran, osrednjega štadiona Fišt, na katerem sta februarja potekali otvoritvena in zaključna slovesnost olimpijskih iger, in v delu seka osrednji olimpijski trg, na katerem je bilo pod olimpijskim ognjem slovenskim športnikom podeljenih kar osem kolajn. Hrumenje motorjev F1 je zatorej lepa priložnost za nedeljski spominski skok v športno preteklost, tokrat olimpijsko obarvan.

Sanjska bera

Nizanje slovenskih kolajn na letošnjih zimskih olimpijskih igrah v Sočiju je bilo resnično tako silovito in samozavestno, da se je širšemu občinstvu kakšno odličje zdelo že kar samoumevno. Prav zato je mogoče trditi, da bomo Slovenci bero XXI. ZOI znali zares ceniti in jo postaviti v širši in predvsem objektivni kontekst šele takrat, ko se bodo naši športniki s kakšnega podobnega tekmovanja vrnili praznih rok ali pa s precej manjšim številom kolajn. Takšne igre bodo zaradi klasičnih rezultatskih oscilacij in tudi sodeč po trendu vlaganja v šport in vse bolj natančnih priprav bogatejših športnih narodov bržčas prišle še prekmalu. Zato vznesene izjave o "neponovljivih igrah za Slovenijo" še zdaleč niso bile zgolj prazne fraze.

Po drugi strani pa je osem kolajn ob nizu uvrstitev med najboljšo deseterico ter častni predstavi hokejistov na čelu s prvim zvezdnikom reprezentance Anžetom Kopitarjem, ki so s sedmim mestom poskrbeli, da je bila Slovenija v Sočiju tudi del medijsko najbolj izpostavljene in globalno najbolj opazne panoge, dosežek, ki je kljub sanjski predolimpijski sezoni presegel vsa pričakovanja. Je pravi dokaz, da slovenski športniki ob dobrem strokovnem delu vendarle znajo začutiti in izkoristiti priložnost.

Kdor čaka, dočaka – olimpijsko zlato

In kdo so bili ob že omenjenih hokejistih junaki iger, ki so se v zgodovino zapisale kot z naskokom najuspešnejše v zgodovini slovenskega športa? Vloga prve dame pripada Tini Maze, ki si je smukaško zlato v unikatni olimpijski pravljici delila s Švicarko Dominique Gisin, v veleslalomu pa je sama stopila na Olimp. Z dvojnim zmagoslavjem je Črnjanka prekinila 90-letno čakanje na prvo slovensko zlato kolajno na zimskih olimpijskih igrah. Mazejeva je v novem zlatem poglavju svoje kariere vnovič dokazala, da zna biti najboljša takrat, kot je to najbolj treba. V večjem delu sezone je bila namreč manj prepričljiva kot zimo pred tem, a je nato priznala, da je imela vseskozi v mislih predvsem Soči.

Poleg najboljše slovenske smučarke vseh časov sta se s po dvema kolajnama v domovino vrnila še deskar Žan Košir in smučarski skakalec Peter Prevc (oba srebro in bron). Ta je pri vsega 21 letih postal pravi specialist za velika tekmovanja, prvi pa je postregel z neizmerno psihološko trdnostjo. A če so bile te kolajne vendarle vsaj deloma pričakovane, pa sta prijetno presenetili tekačica Vesna Fabjan in biatlonka Teja Gregorin. Obe sta se zavihteli do brona ter tako zaokrožili pravo slovensko pravljico v Rusiji.

Veliko milijard, malo gledalcev

Izjemne slovenske predstave v Rusiji so se večinoma odvijale tudi pred lepo naravno in s soncem obsijano kuliso. Gostitelji so v lepem vremenu videli tudi posebno nagrado za enormne zneske, ki so jih namenili za objekte in organizacijo. Igre v Sočiju, za mnoge kar igre predsednika Vladimirja Putina, namreč veljajo za najdražje v zgodovini. Dražje so bile tudi od vseh poletnih iger na čelu s Pekingom in Londonom. Čeprav bo končni račun verjetno večna skrivnost, pa so se uradna ugibanja poenotila pri proračunu v višini vrtoglavih 40 milijard evrov.

Za vse nadaljnje prireditelje so zatorej Rusi postavili zelo visoke standarde, pri čemer v športnih, gospodarskih in političnih krogih že lep čas velja, da so igre postavljene na mejo obvladljivega, posledično pa so domena zgolj bogatih veselil.

A če bi kljub dobri izvedbi in predvsem pravljičnemu vremenu iskali največje pomanjkljivosti, bi se morali ustaviti pri izgradnji objektov pet minut pred dvanajsto ter predvsem maloštevilnih gledalcih in vzdušju. Le težko se je znebiti občutka o tem, da so bile to predvsem igre za televizijsko občinstvo, ki je lahko na športnem odru ob tekmovalnih bojih videlo novo veliko Rusijo.