Druga plat Ilkine zgodbe o uspehu: bolečina, dolgovi, strah …

Foto: Sportida

Darja Črnko, gradbena inženirka. "To je zgolj diploma," se nasmehne Mariborčanka, ki si je sicer kruh služila tudi s prodajo otroških igral. A najbolj jo je zaznamovalo smučanje. Kot smučarko, trenerko, serviserko in predvsem mamo. Debelo desetletje in pol je delovala v mariborskem smučarskem klubu Branik in skrbela za družinski smučarski servis. Zdaj je predvsem v službi Ilke Štuhec. S trenutno prvo damo svetovnega smuka v tej sezoni doživlja najlepše trenutke. Zmage so poplačale vloženi trud, evri iz nagradnih skladov pa številne dolgove.  

Se je Ilka v zadnjih tednih spremenila?
Ne. Vsaj jaz tega ne opazim. No, edina razlika je, da je, kadar smo v Mariboru, več doma. Rada ima mir. Morda ga potrebuje več kot nekoč.

Kaj pa vaš mir? Bi sprejeli ponudbo za selitev na tribuno, kjer bi lahko kot številni starši spremljali svojo hčerko?
Razmišljam tudi o tem. Večno ne bom mogla ostati v vlogi serviserke. Vseeno menim, da še kakšno leto ali dve zmorem.

Pred kratkim ste potožili, da prav zaradi tega skoraj ne vidite Ilkinega smučanja …
Vidim malo. Skoraj nič. Na zadnji tekmi sem jo videla deset sekund. Za nameček smo tako majhna ekipa, da v cilju pogosto nimamo osebe, ki bi javljala rezultate. Tako sem prisiljena prisluškovati, če imam to srečo, da je ob meni kakšen trener z informacijami iz ciljnega prostora. V Lake Louisu sem imela to srečo …

In?
Noro! Zmaga. Kar prišla je … Vidite, še danes imam solzne oči, ko govorim o tem. Bila sem srečna, a ne zaradi zmage same, temveč zaradi tega, ker sem vedela in videla, kako si to želi. Hčerko bom imela rada – tako ali drugače. Z zmagami ali brez njih. Ilka pa je vse življenje usmerila zgolj v smučarski uspeh. Vse je postavila na kocko. Zdravje, prosti čas … Vse! Tudi pri partnerju je tako. Če ne razume njene usmeritve, se mu ne bo prilagajala. Postal bo preteklost. Ne, na prvem mestu je smučanje, šele nato vse preostalo. To je včasih zelo boleče, tako zame kot tudi zanjo.

Zgodba o uspehu, ki pa ima tudi svojo ceno, drugo plat, ki je pogosto skrita. Lahko spregovorite o odrekanju in žrtvovanju?
Propadlo je moje podjetje, s katerim sem preživljala družino. Ukvarjala sem se z otroškimi igrali. A to je poklic, v katerem se moraš vsak dan predstavljati ravnateljem in učiteljem šol ter vrtcev. Na dveh stolih nisem mogla sedeti. Morala sem se odločiti. Pri tem sem imela v mislih tudi starejšo hčerko Doro. Ko je bila stara 14 let, sem ji morala razložiti, da nimam dovolj denarja za smučarsko udejstvovanje. Pri Ilki tega nisem želela ponoviti.

Kaj pa smučarski servis?
Vodi ga zet.

Ilka Štuhec bo v soboto in nedlejo tekmovala v Cortini d'Ampezzo.

Družinska tradicija se torej nadaljuje?
Da. Jaz sem pravzaprav odraščala v očetovi delavnici. Tudi zaradi moje ljubezni do smučanja se je oče usmeril v smučarski servis. Povsem sam je naredil tudi prvi stroj za brušenje smuči. To je bil svojevrsten izum, ki ga je prodajal po vsej nekdanji skupni državi.

Vas je bilo pogosto strah, da ne boste zdržali te hude finančne tekme?
Velikokrat. To je čutila tudi Ilka. Morda bi ji preboj uspel že v pretekli sezoni, a je vse preveč razmišljala o denarju. Po vsaki tekmi in treningu me je spraševala, koliko je kaj stalo, koliko imamo še na voljo … Bila je preobremenjena.

Je pretirano trditi, da je bila tekoča sezona Ilkina zadnja priložnost?
Morda bi Ilka našla kakšno pot, saj je neizmerno vztrajna. A če ocenjujem po sebi, vam moram prikimati. Bila sem zadolžena do vratu. Resno sem razmišljala o prodaji stanovanja, čeprav vem, da za to nikakor ni bil ugoden čas.

Zaslužki so torej kot naročeni za plačevanje dolgov?
Velika večina. Sem pa vesela, da sva naleteli na veliko dobrih ljudi, ki so bili v kritičnih časih pripravljeni pomagati. Če bi bili povsem sami, ne bi zmogli.

Ilkina ekipa: Darja Črnko, Ilka Štuhec, Grega Koštomaj in Anja Šešum Foto: Mediaspeed

Kje je meja med staršem, ki bo, zavedajoč se otrokove nadarjenosti, storil vse za njegov uspeh, in staršem, ki zaslepljeno postavlja nerealno visoka pričakovanja in skozi otroka kaže svojo pretirano ambicioznost?
Morda sem šele v zadnjih mesecih prenehala poslušati očitke iz prvega dela vašega vprašanja. Pravega odgovora sicer nimam. Mi je šlo pa vedno v nos, ko so mi govorili, da svojo hčerko priganjam. Ilka je odrasla oseba. Odločitev za smučanje je njena. Ambicije so njene. Jaz ji le sledim in pomagam. Če bi odločala jaz, se danes ne bi pogovarjala o Ilki kot o smučarki. Zakaj? Ko sem videla pekel, skozi katerega se je prebijala, mi je bilo nezmerno težko. Bolečin in strahov ne znam opisati. Večkrat sem se tudi znašla v precepu. Ko jo je bolelo, sem stopila korak nazaj. Morda bi morala takrat še bolj pritisniti nanjo. Nisem imela srca. Morda je bila tudi zaradi tega pot do uspeha daljša.

Kdaj je bil cilj te poti jasen? Kdaj ste v hčerki videli smučarko, ki bi lahko zmagovala?
Naj se navežem na predhodno vprašaje. Kot trenerka sem se srečevala s številnimi starši, ki so bili prepričani o izjemni nadarjenosti svojih otrok. Za nameček so imeli številni med njimi tudi močno finančno zaledje. Ilka pa je bila drugačna. Videla sem, da ima v sebi nekaj več, a tega nisem upala povedati naglas. Tudi ko so me na to začeli opozarjati drugi, sem sprva govorila, da se mi zgolj dobrikajo. A čez čas dvomov ni bilo več.

Kako se je kazala njena drugačnost?
Sebe označujem za zelo vztrajno osebo. A hčerka me na tej ravni gladko premaga. Ta lastnost je bila hitro vidna. Poleg tega pa ni nikoli mirovala. Še danes imam s tem največ težav. Največja umetnost je Ilko prepričati, naj počiva. Zdi se mi, da včasih niti vrv ne bi pomagala. Še dobro, da imamo zdaj v ekipi kineziologinjo Anjo Šešum, ki je tudi prava policistka.

V Ilkini ekipi sta zdaj poleg vas še trener Grega Koštomaj in omenjena Anja Šešum. Boste v prihodnje iskali še kakšno okrepitev?
Potrebovali bi vsaj še en par rok z dobrim smučarskim znanjem. Potrebovali bi nekoga, ki bi razbremenil trenerja Koštomaja in meni ter Anji olajšal fizično delo. A ekipo smo sestavljali več kot eno leto. Zdaj delujemo usklajeno. Kar čez noč bi težko sprejeli novinca. Ilka je namreč zelo nezaupljiva. Potrebuje veliko časa, da osebo spozna, sprejme in ji zaupa. Od tega ne odstopa. Zatorej nekdo, ki ji ne ustreza, v ekipi ne bo nikoli dobrodošel.

Nezaupanje je verjetno posledica poškodbe na treningu v Čilu leta 2008 in mesecev, ki so sledili?
Do tistega padca je bila Ilka srečna. Še danes sanja o ekipi, v kateri je bila takrat. Bila je povezana z dekleti, imela pa je tudi občutek, da je trenersko delo tekoče. A sama sem nekoliko bolj kritična. Še danes trdim, da se je njena poškodba zgodila, ker je trenerji niso poznali. Bila sem proti njeni poti v Čile. Trdila sem, da še ni zrela za smuk. Padec in poškodba sta potrdila moje dvome. Žal. A tega zdaj ne moremo spremeniti.

No, prava katastrofa pa se je dogajala po tem. In prav od tu izvira Ilkina nezaupljivost. Nihče se ni zmenil zanjo. Prepuščena je bila sama sebi. Prvi klic odgovornega trenerja je dočakala po štirih mesecih. A njene volje to ni strlo. Ko sem to videla, sem vedela, da se bo vrnila le, če bo vrhunsko telesno pripravljena.

Kdor čaka, dočaka. Foto: Getty Images

Koliko pa se je s prihodom novih članov ekipe spremenil vajin odnos?
Še pred nekaj leti sem bila z Ilko 24 ur na dan. Bila sem serviserka, trenerka, šoferka, kuharica in včasih tudi maserka ali celo psihologinja. Še zdaj ne vem, kako nama je uspevalo. Priznam pa, da je zdaj, ko sta v ekipi Grega in Anja, veliko lažje. Konkretno, Ilka je popoldne v Anjini družbi. Ni mi treba nenehno paziti, kje je. Kar pa zadeva najin odnos, je odličen. Nisva le mati in hči. Sva tudi prijateljici. Včasih to sicer ni najbolje, a je obema všeč.

Za serviserje je znano, da so smučarski garači. Koliko ur spite?
Največ štiri ure na noč. Med polnočjo ter četrto uro. Včasih tudi manj.

Se človek takšnega ritma navadi ali ga vedno znova šokira zvok budilke?
Budilka me vedno preseneti. Štiri ure so pač premalo. Tolažim se, da bom nadoknadila poleti. Žal se to še ni povsem uresničilo.

Ste čutili, da vas je okolica že odpisala in Ilko označila za nekdaj nadarjeno smučarko, ki pa se bo v članski konkurenci ustavila pod stopničkami?
Da.

A če upoštevate več let stagniranja ali počasnega napredka, okolici tega niti ne morete pretiramo zameriti …
Prav gotovo. Tega ne morem zameriti. Poleg tega se Slovenci hitro privadimo na določen položaj. Ilka je pač bila "tam nekje". Ljudem je to zadostovalo. No, potem pa je prišla prva zmaga. In nato še ena, pa še ena … Seveda je bilo nemogoče pričakovati, da se bo to nadaljevalo. Lahko si želiš, da se bo.

Edina mama-serviserka v svetovnem pokalu Foto: Mediaspeed

Se danes najdejo tudi takšni, ki so "od nekdaj govorili, da bo Ilka zmagovala"?
Tudi.

Imate nos za iskrenost?
Ta občutek se še razvija. Ha, ha …

Zdaj vas čaka osrednji del sezone – svetovno prvenstvo, nato zadnji del svetovnega pokala. Sledijo pa pogovori o novih pogodbah, odnosu s Smučarsko zvezo Slovenije. Kakšno bo vaše izhodišče? Kakšna bodo pričakovanja?
Nič posebnega. Če bo pripravljenost za sodelovanje takšna, kakršno je po zadnjih odzivih mogoče pričakovati, se bomo hitro dogovorili. Novo vodstvo pri Smučarski zvezi Slovenije bolj razume tekmovalce in ve, da morajo delati za njih.

Ilka torej ne bo nova Tina Maze, torej smučarka, ki se bo povsem oddaljila od reprezentance?
Mislim, da ne. Že zdaj dobro sodelujemo, čeprav so naši urniki zelo različni.

Kaj pa proračun?
Verjamem, da nam bo v prihodnje lažje. Upam, da bo tudi prispevek zveze še večji. Ne bom pa padla v nezavest, če ostanemo na zdajšnji ravni. Življenje me je naučilo, da moraš biti pripravljen na vse.