Brada "kralja Kunca" tudi po 14 letih še ni dovolj dolga

Ob koncu preteklega tedna se je slovenski odpravi na svetovnem prvenstvu v Beaver Creeki pridružil tudi Mitja Kunc, ki je prispel v družbi najboljšega slovenskega veleslalomista Žana Kranjca in edinega Slovenca s slalomskimi točkami v tej sezoni Matica Skubeta. Črnjan pa v ameriško zvezno državo Kolorado ni pripotoval le kot trener v slovenski reprezentanci, temveč tudi kot zadnji moški dobitnik kolajne na svetovnih prvenstvih.

Kot Korošec kajpak dobro pozna ljudsko pripoved o kralju Matjažu, ki pod Peco v spanju čaka, da se bo njegova brada devetkrat ovila okrog mize. Kunc v vlogi kralja Matjaža meni, da njegova brada žal še ni dovolj dolga, da bi se prebudil v boljšo prihodnost slovenskega alpskega smučanja.

Minilo je 14 let

"Bodimo realni in poglejmo, kakšne rezultate imajo fantje v svetovnem pokalu. To je nato tudi osnova za pričakovanja. Ta so, pošteno povedano, skromna, čeprav kot trener vedno upam, da se bodo fantje pokazali v najboljši luči. Žal v naši ekipi tudi ne vidim tekmovalca, kakršen je bil Nemec Frank Wörndl, ki se je leta 1987 vzel od nikoder in v Crans Montani postal svetovni prvak," razmišlja danes 43-letni Mitja Kunc.

Svoj zvezdniški trenutek na velikih tekmovanjih je doživel prav na današnji dan pred 14 leti v velikem slalomskem finalu svetovnega prvenstva v St. Antonu, ko sta ga prehitela le še vedno aktivna Mario Matt in Benjamin Raich. Uspeh Kunca, sicer tudi zadnjega slovenskega slalomskega zmagovalca v svetovnem pokalu (Jongpjong 2000), sta tedaj s petim oziroma osmim mestom dopolnila še Rene Mlekuž in Jure Košir.

Večno iskanje prave opreme

Trije Slovenci v deseterici so lahko slabo desetletje in pol pozneje le pobožna želja slovenske reprezentance, še najmanj v slalomu, kjer sta Skubetovi nedavni dve točki v Schladmingu, ki sta ga skozi šivankino uho potisnili tudi med potnike v ZDA, edini slovenski v zadnjem letu. Položaj je po zaslugi sicer nadarjenega Kranjca nekoliko boljši v veleslalomu, a sta zgolj dve 24. mesti v tej sezoni vendarle precej manj od pričakovanj. Oba tekmovalca sta razloge za manko načrtovanih rezultatov pogosto iskala v nezaupanju v opremo, kar postaja huda težava slovenskega smučanja.

"Tako Kranjec kot Skube ne smučata slabo, a imata še veliko rezerv," pravi Kunc in dodaja: "Kot trener ne morem biti zadovoljen, ko glava ni povsem pri smučanju. Govorim lahko predvsem o Žanu. Njegova slika se je podrla v drugem teku uvodnega veleslaloma v Söldnu. Tedaj je začel negodovati, da ne čuti smuči. Zgodba se je nato vlekla v nedogled. Povsem po nepotrebnem je izgubljal preveč energije. Občutno bolj bi se moral osredotočati na tekmovanja. Tam bi moral iskati svoje meje, vse preostalo pa bi bili avtomatizmi. Upam, da bo prave občutke pravočasno ujel. V Beaver Creeku nima prav veliko izgubiti."

Super Tina

Kunc vsaj v kratkoročnem obdobju torej še ne pričakuje naslednika na stopničkah za zmagovalce. Pravi, da se pri tem me omejuje le na slalom in veleslalom. "Vsa slika ni najboljša. Ne le pri fantih, temveč tudi pri dekletih. Natočimo si čistega vina in se vprašajmo, kaj imamo. Le 'super Tino', torej Tino Maze. Ne govorim le o tem svetovnem prvenstvu, temveč o širši sliki. Če izstopajočih rezultatov ni med sezono, jih ne pričakujmo na velikih tekmovanjih,'' dodaja član slovenskega strokovnega štaba.