Torek, 29. 3. 2016, 16.22
7 let, 1 mesec
Björndalen in Kasai - "zgolj" odlična športnika ali supermana, ki kljubujeta zakonom narave?
To zimo smo na delu lahko spremljali dva izvrstna športnika veterana, ki kljub svojim zrelim letom v svojih športih nikakor ne igrata stranske vloge. V biatlonu nas je osupljal neuničljivi 42-letni norveški as Ole Einar Björndalen, v smučarskih skokih pa zimzeleni 43-letni Japonec Noriaki Kasai.
Ob njunih dosežkih – oba se v svojih disciplinah še vedno bojujeta za najvišja mesta – skorajda nikoli nismo pozabili omeniti njunih za vrhunski šport zrelih let in tega, kako neverjetno je, da se štiridesetletnika še vedno lahko ne le enakovredno kosata z mnogo mlajšimi, hitrejšimi in močnejšimi tekmeci, pač pa jih tudi premagujeta.
Odlična športnika, ali supermana, ki kljubujeta zakonom narave?
Pa sta omenjena veterana res takšen fenomen? Se Björndalen in Kasai ne bojujeta le s tekmeci, pač pa tudi z naravo? Sta zaradi fizioloških učinkov staranja v kakršnemkoli zaostanku za tekmeci v najboljših letih? Sta "zgolj" odlična športnika ali nekakšna supermana, ki kljubujeta naravnim zakonom? Kaj pravzaprav pomenijo leta v vrhunskem športu?
Nedvomno fenomena, a ...
"Kasai in Björndalen sta fenomena, a spet ne takšna, kot bi si marsikdo mislil," pravi atletski trener Srdjan Djordjević, ki je pred leti v boju s časom pomagal jamajški superzvezdnici Merlene Ottey, da je lahko podaljšala kariero vrhunske športnice in na atletskih stezah navduševala še pri za šprinte skoraj nezaslišanih 40 letih.
Konvencionalna modrost pravi, da je človeško telo najboljših fizičnih dosežkov sposobno med 20. in 30. letom starosti, nato začno nagajati fiziološki procesi staranja (zmanjševanje maksimalne porabe kisika – VO2 max, padanje utripnega volumna srca, zmanjševanje elastičnosti arterij, zmanjševanje števila hitrih mišičnih vlaken …) in sposobnosti padejo, ne glede na vloženo delo.
Kasai in Björndalen sta fenomena, pravi atletski trener Srdjan Djordjević, a ne takšna, kot si marsikdo misli, dodaja. Doba vrhunskosti se podaljšuje
"To ne drži," pravi Djordjević: "Danes lahko v vrhunskem športu vztrajajo tudi športniki, stari 35 in še kakšno leto več." Zaradi napredka v načinu treninga, prehrani in športni medicini se je "doba vrhunskosti" podaljšala, razlaga Djordjević in poudarja, da pri ekstremih, kakršna sta Björndalen in Kasai, pomembno vlogo igra tudi genetika: "To je vprašanje biološke, ne nominalne starosti."
Veliko je v glavah
Kronološka starost torej ni najboljše merilo, tudi 40-letniki so lahko v biološkem smislu precej bolj mladostni. Seveda v nedogled ne gre, a glavna starostna ovira – vsaj pri športnikih srednjih let – je po Djordjevićevih besedah v glavah. Pomanjkanje motivacije, volje za naporen trening, prenasičenost in posledično popuščanje pri skrbi za dobro fizično pripravljenost so tista spirala, ki nazadnje skorajda vsakega športnika, ki je imel to srečo, da ga niso ustavile poškodbe, prisili v pokoj.
Pri biatlonu štejejo izkušnje, pri skokih norost
So pa seveda razlike tudi med športi. Medtem ko je biatlon garaški, vzdržljivostni šport z zahtevnim kontrapunktom pri streljanju, ko se mora telo iz tekaške hiperaktivnosti začasno in hitro prestaviti v strelsko umirjenost, so skoki brizg adrenalina, v katerem je treba po energičnem odskoku mirno in prefinjeno obvladovati telo med padanjem. Pri biatlonu štejejo izkušnje, pri skokih pa ima prednost mladostna norost.
In kako sta boje z mlajšimi tekmeci občutila dva slovenska športna veterana, lani upokojeni biatlonec Janez Marič, ki je med svetovno elito tekmoval pri svojih 38 letih, in skakalec Damjan Fras, ki se je upokojil pred desetletjem, ko je bil star za skakalca zrelih 33 let?
Frasovi tekmeci so bili preprosto bolj "nori"
"Razlika med mano in mojimi takratnimi mlajšimi tekmeci je bila samo v glavah. Bili so preprosto bolj 'nori'," Djordjevićevi tezi prikimava 43-letni nekdanji skakalec, ki drugih razlik ni opazil: "Ni vse v eksplozivnosti in moči, pomembneje je, da imaš pospravljeno v glavi. Ko imaš enkrat slog osvojen, niti ni potrebe po ne vem kakšni eksplozivnosti."
Janez Marič poudarja pomen počitka
Biatlonski veteran Marič je leta ob koncu kariere že čutil. "V našem športu je tako, da pri višji starosti potrebuješ več regeneracije. Ko sem veliko treniral z Jakovom (Fakom, najboljšim slovenskim biatloncem ta hip, op. p.), se mi je ta utrujenost samo nalagala. Tako hitro postaneš kronično utrujen in se ne spočiješ več v enem dnevu, ampak potrebuješ več premorov, da se lahko 'resetiraš'. Preprosto moraš poslušati svoje telo."
Marič je zaznal tudi spremembe pri hitrosti: "Z leti postaneš počasnejši. Če si se pri tridesetih letih bolj posvečal počasnemu treningu, se je treba pri štiridesetih bolj osredotočiti na hitrost. Na hitre treninge, šprinte."
Leta se poznajo, postaneš počasnejši in potrebuješ več počitka, meni Janez Marič. "Björndalen je vseeno poseben"
To najbrž danes doživlja tudi Björndalen. A je norveški as vendarle nekoliko posebna zgodba, pravi Marič: "Dejstvo je, da je on, kot je v Oslu lepo povedal Raphael (Poiree, nekdanji francoski biatlonski as, osemkratni svetovni prvak, op. p.), življenje popolnoma podredil biatlonu. Nima družine in preprosto živi samo za biatlon. Mislim, da takšnih ljudi ne najdeš veliko. Jaz tako, da bi 24 ur na dan gledal samo na šport, ne bi mogel živeti. Verjetno bi se mi zmešalo."
Investicija v zdravje se izplača
Tako Kasai, ki je napovedal, da želi skakati do 50. leta, kot Björndalen, ki že leta na vprašanja o upokojitvi odgovarja zgolj s skrivnostnim nasmeškom, na različne načine skrbita, da ostajata zdrava. Veliko sta za to naredila že v mlajših letih. Da se tovrstna naložba še kako obrestuje, nam je potrdil tudi nekdanji slovenski reprezentant in pri 41 letih še vedno aktivni košarkar Goran Jagodnik.
"Ko sem na vrhuncu kariere igral v tujini, sem tudi po končani sezoni v premoru vedno treniral," pojasnjuje nekdanji košarkarski legionar, ki trenutno igra za tretjeligaša Ilirijo: "Po predolgih premorih se je zelo težko vrniti v pogon. Priti neposredno s plaže na polni trening pa je nevarno tudi za poškodbe."
Počitek, vzdrževanje kondicije in "servis"
"Vedno sem skrbel zase v tem pogledu. Tudi zato lahko podaljšujem kariero. Poleg tega sem vsako leto naredil servis, kot temu pravim. Vedno sem pozdravil majhne poškodbe, ko sem bil prost. To sem počel redno in resnejših poškodb sem se izognil. Tako sem lahko tudi po 35 letih igral vrhunsko košarko in jo še vedno. Čeprav res ne na takšni ravni, na kakršni sta Björndalen in Kasai," še pravi Koprčan.
Dokler je volja ...
Jagodnik se prilagaja letom, pomanjkanje hitrosti nadomešča z izkušnjami, kot je poudaril Marič, pazi na regeneracijo, pritrjuje pa tudi mnenju, da v športu šteje volja: "Ne morem več trenirati dvakrat na dan, zjutraj in zvečer po dve uri. Če bi, bi razpadel. Po tekmi potrebujem malce več časa, da pridem k sebi. To sta dva pokazatelja, da nisem več najmlajši, a ko pride tekma, gre. Za zdaj imam še vedno voljo, konkurenčen sem mlajšim fantom in dokler bo tako …"
... ni razloga za upokojitev
In prav to najbrž velja tudi za Oleja Einarja Björndalena, najstarejšega dobitnika zatega odličja na zimskih olimpijskih igrah (Soči 2014), in Noriakija Kasaija, najstarejšega dobitnika odličja na zimskih olimpijskih igrah nasploh (Soči 2014). Dokler sta konkurenčna, nimata razloga, da bi se umikala mlajšim. Ti ju bodo morali izriniti iz športa. In glede na to, da sta kljub starosti zares vrhunska športnika, ta naloga ne bo lahka.
1