Prek meja
Sreda, 23. 7. 2025, 4.00
6 ur, 13 minut
Prek meja (42.): Tina Pisnik
Tina Pisnik in njena ameriška zgodba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,02
Tina Pisnik je zapustila Slovenijo in odšla v ZDA, kjer ji je uspelo. Pa se bo kdaj vrnila?
"Na Floridi vidiš ljudi, ki so stari tudi 70 ali 80 let in delajo v supermarketu. Da, je kar neusmiljeno," nam je v zanimivem pogovoru povedala Tina Pisnik, nekdaj vrhunska slovenska teniška igralka, ki zadnjih deset let živi v ZDA in se želi čez čas vrniti v Slovenijo.
Njena zgodba ni tipična. Ni se odselila zaradi sanj o Ameriki, ampak ker v Sloveniji zanjo ni bilo več prostora. Tina Pisnik nas je pred leti navduševala na teniških igriščih, saj se je na svetovni lestvici prebila do 29. mesta. Po spletu nesrečnih okoliščin se je poškodovala in od takrat ni več mogla igrati na najvišji ravni. Profesionalno teniško kariero je obesila na klin in začela svoje bogato znanje predajati v Sloveniji. Čez čas se je v našem prostoru počutila nekoliko utesnjeno in začela je pogledovati proti tujini. Izbrala je ZDA in s partnerko Majo sta odšli s trebuhom za kruhom, danes pa tam živita deset let.
V tem času je naša sogovornica uspešno delovala kot trenerka, pred časom pa se ji je svet do določene mere postavil na glavo, saj je spet postala profesionalna igralka, a ne tenisa. Podpisala je profesionalno pogodbo in nam razkrila, da lahko živi. Dotaknili pa smo se tudi življenja v ZDA, natančneje na Floridi.
Ameriške sanje pa imajo tudi drugo, temnejšo plat. Tina nam je razkrila, kako si je zares ustvarjati kariero čez lužo, potem ko na podporo države ne moreš računati. Prav tako ljudje tam skorajda ne poznajo predaha, a če si pripravljen delati in izstopaš iz povprečja, te znajo ceniti in tudi dobro plačati.
Tina in Maja sta se deset let nazaj preselili v ZDA.
Koliko časa že živite v ZDA?
Aprila je bilo deset let. Prvi april je bil moj prvi delovni dan v ZDA.
Torej ste že takoj začeli delati tam?
Selili sva se 28. marca, jaz sem pa prvega že začela delati.
Je bil odhod v ZDA vaša velika odločitev ali sta odpotovali bolj zaradi poslovnih razlogov?
V bistvu je bil to splet okoliščin. V Sloveniji sem imela svoj teniški klub in bila sem kapetanka slovenske ženske reprezentance (takrat v pokalu Fed, op. p.). Bilo je tako ... Pri nas je vse zelo politično usmerjeno. Bolj se moraš ukvarjati s tem, da si v dobrih odnosih z vrhom teniške zveze. Takrat je bilo tako. Ne vem, kakšno je trenutno stanje, ker nisem na tekočem, ampak takrat je bilo tako. Jaz pa nisem ravno tak tip človeka. Bolj sem za šport, rezultate in odnos z igralci. Ne pa za to, da bi se morala ukvarjati z vodstvom teniške zveze. Nekaterim ljudem to ni bilo všeč … Ampak to je že druga zgodba. Skratka, bila sem kapetanka, potem pa sem nekako začutila, da nimam več kam napredovati. Jaz dejansko uživam samo v trenerstvu, brez prilizovanja in podobnih stvari. Začutila sem, da v Sloveniji zame ni več prostora.
Z rezultati in imenom, ki sem si ga ustvarila, je v tujini vse precej lažje in to spoštujejo. Ponudila se mi je priložnost, imela sem več možnosti, ampak sem ocenila, da bi morda poskusila z ZDA. Dobila sem ponudbo iz Chicaga, iz nekega večjega kluba. Uredila sem papirje oziroma delovni vizum in z Majo sva se preselili.
Ko ste ravno omenili vizum, je bilo zapleteno urejati vse papirje?
Spet je odvisno od statusa. Jaz sem šla prek vizuma, ki se imenuje O1. To je tip vizuma, sicer obstaja še ogromno drugih vrst, pri katerem ti podelijo status nadpovprečno uspešne osebe, ki si je želijo v ZDA in ki prispeva njihovi družbi. Na kateremkoli področju, lahko je znanstveno, umetniško …
Trajalo je nekaj mesecev, da sem zbrala vse dokumente, dokaze, priporočilna pisma in podobno. Postopek, da so zadeve izpeljali do konca, je trajal nekaj časa, ampak je bilo relativno preprosto. Ko imaš eno leto vizum, lahko zaprosiš za zeleno karto. To je potem nekoliko težje. Če nisi več aktiven športnik, je nekoliko bolj zapleteno, ker moraš dokazovati, da si dodana vrednost državi.
Za zeleno karto je potem trajalo tri leta, da smo jo dobili. V času, ko zaprosiš oziroma si v postopku za zeleno karto, ne smeš potovati. V tistem času tri leta nisva šli v Slovenijo. Le v izrednih primerih je to mogoče. Takrat moraš zaprositi za dovoljenje za izhod, da se ti status ne izniči.
Tina Pisnik je bila nekoč 29. igralka sveta.
Sprva ste živeli v Chicagu, nato pa ste se preselili na Florido. Kaj je bil razlog, da ste se preselili?
Zelo me zanima tekmovalni tenis. Zdi se mi, da lahko zaradi svojih izkušenj veliko dam in pomagam. V Chicagu je vse bolj usmerjeno v šolo. Šola je prioriteta, kar se mi zdi pravilno, ampak konkurenca za šolo je tako ekstremna, da praktično vsi trenirajo za to, da dobijo štipendije za študij. Kar me je najbolj motilo, je bilo to, da sem bila deset mesecev na leto zaprta v dvorani. Florida pa je znana kot teniška država. Midve živiva blizu nekdanje akademije Nicka Bollettierija, danes je to IMG akademija. Kamorkoli greš, povsod so teniški igralci. Živiva v naselju, kjer živijo Tommy Haas, Petr Korda, Sebastian Korda, Kei Nišikori … Zelo je teniško, kamorkoli se obrneš, je tenis. To je okolje, ki mi ustreza.
Že prej ste omenili delovni vizum, zeleno karto in tako naprej. Kako težko si je sicer v ZDA ustvariti življenje? Koliko časa ste potrebovali, da ste se nekako ustalili?
Kar zadeva papirje, sva do potnega lista prišli lani. Torej je trajalo devet let, da sva vse uredili na tem področju. Kultura tukaj je zelo drugačna in mi ni najbolj pisana na kožo. Življenje v Sloveniji mi je precej lepše in bližje. Smo bolj odprta družba, več se družimo. Tukaj pa se dejansko samo dela.
Tina Pisnik je bila nekaj časa tudi kapetanka slovenske ženske teniške reprezentance.
So Američani potem deloholiki?
Že sam sistem te sili v to. Ljudje sploh ne hodijo na dopust, ampak samo delajo. Dopust se tukaj šteje skoraj kot zapravljanje časa. Imajo zelo malo prostih dni, prav tako imajo tudi porodniškega dopusta zelo malo. Tukaj se preprosto dela.
Kako težko je dobiti službo?
Odvisno je, na katero šolo greš. Prav zato starši plačajo toliko denarja, ker vedo, da ima šola povezave z določenimi podjetji, kamor študente pošiljajo na pripravništva. Tam si potem zaposlen in imaš že zagotovljeno minimalno plačo. Malo posplošujem, ampak veliko stvari tukaj res tako deluje.
Večkrat lahko beremo in slišimo, da imajo v ZDA slab zdravstveni sistem. Nam lahko vi iz prve roke poveste, kako je s tem?
Zelo je drago. Imaš različne možnosti zavarovanja. Običajno lahko izbiraš med tremi različnimi stopnjami, odvisno od tega, koliko si pripravljen plačevati mesečno. Če plačuješ na primer 500 dolarjev (428 evrov) na mesec, moraš sam pokriti do deset tisoč dolarjev (8.500 evrov) stroškov, preden se vključi zavarovalnica. Če plačuješ tisoč dolarjev (857 evrov), moraš sam pokriti do pet tisoč dolarjev (4.200 evrov). Če plačuješ 1.500 (1.285 evrov) ali celo dva tisoč dolarjev (1.700 evrov) mesečno, lastni stroški znašajo okoli tri tisoč dolarjev (2.500 evrov).
V bistvu je vse skupaj precej dražje. Če želiš priti do kakšnih specialistov, moraš iti samoplačniško. Hvala bogu do zdaj nisva potrebovali nobenih večjih posegov. Ampak spomnim se, ko sem imela operacijo vratu v Los Angelesu. Če greš v zasebno kliniko, je to servis, kot da greš v hotel s petimi zvezdicami, ampak tudi temu primerno plačaš. Je relativno kruto. Ko prideš v bolnišnico, te najprej, ne glede na to, v kakšnem stanju si, vprašajo po kreditni kartici in ali si sposoben kriti stroške.
Kako pa je potem s pokojnino?
Kolikor plačuješ. Veliko manj je neke sociale ali pa je ta minimalna. Zato pa tudi vsi delajo in garajo, če želijo uživati upokojitev. Na Floridi vidiš ljudi, ki so stari tudi 70 ali 80 let in delajo v supermarketu. Da, je kar neusmiljeno.
Američani se zdijo precej odprt narod. Se da z njimi lažje navezati prijateljstva?
Oni so zelo odprti. Ko midve prideva v Slovenijo, vse pozdravljava in naju včasih čudno gledajo. Na primer, grem na Pohorje, vsakega pozdravim in me nekateri gledajo čudno. V tem pogledu so Američani res zelo odprti. Prideš v trgovino ali restavracijo in natakar se kar usede zraven tebe, ko jemlje naročilo.
Na ta način je ta prvi stik zelo hiter in res delujejo zelo odprti. Ampak vse je precej površinsko. Redko kdo tukaj ima resna prijateljstva, razen če niso že iz srednje šole ali študija in so ostali skupaj. Pri nas smo sicer kot narod bolj zadržani, bolj hladni na prvi pogled. Ampak ko si enkrat prijatelj, si res prijatelj. Tudi beseda nekaj velja.
Potem tam druženja na kavi oziroma pijači ni?
Ne. Tudi zdaj, ko sva bili v Austinu, sva spoznali nogometaša iz Maribora. Povedal nama je, da je bil v kulturnem šoku, ko je prišel v Ameriko. Rekel je, da so, ko so imeli prost dan, šli v Starbucks, ker težko najdeš kaj drugega, pravih lokalov skoraj ni. Tam so bili 15 minut in odšli. Pri nas greš na kavo lahko za tri ure. Tukaj pa, ko prideš v kavarno, vsi delajo, vsi so na računalnikih. Ne vidiš ljudi, ki bi se zares družili.
Kako pa so sprejeli vaju z Majo?
Ne morem reči, da sva imeli slabo izkušnjo. V teh desetih letih nisva doživeli nič negativnega. Res pa je, da se nisva izpostavljali ali se komurkoli vsiljevali. Živiva svoje življenje, imava svoj krog ljudi.
Na Floridi sva našli kar nekaj Slovencev, s katerimi smo na primer praznovali veliko noč. Bilo nas je več kot dvajset. Zelo zanimivo in prijetno je. Imamo se fino, družimo se, tako da je v redu. Našli sva svoj krog ljudi, kjer se dobro počutiva.
Kot ste dejali, deset let živite v ZDA. Kaj so po vašim mnenjem prednosti in slabosti življenja tam?
Kar zadeva mene in moje dosežke, sem tukaj veliko bolj cenjena. Po drugi strani pa mi je žal, da mojega znanja v Sloveniji nekako ne znajo sprejeti. Skoraj sem bila prisiljena iti v tujino, če sem želela zapolniti svojo dušo.
Je pa lepo. Pred kratkim sva bili 12 dni doma in prav pogrešava vse to. Verjetno bi naju pozneje začele nekatere stvari motiti. Saj je vedno tako, da nekaj najdeš. Ampak ravno druženja, energija, stil življenja … Navajeni smo malo drugačnega življenja kot Američani tukaj.
"Kar zadeva papirje, sva do potnega lista prišli lani. Torej je trajalo devet let."
Si ne znajo vzeti časa zase?
Največ, kar si naredijo, je, da zakurijo žar. In to je to. Cel sistem je nastavljen tako, da moraš delati.
Se vam je bilo težko navaditi na takšen način?
Saj se moraš, nimaš druge možnosti.
Pred dobrega pol leta je cel svet spremljal, kako so vnovič izvolili ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Vse skupaj je zelo odmevalo. Se vam zdi, da je morda ameriška družba zaradi tega kaj bolj razdvojena?
Zdi se mi, da ni sredine. So eni, ki so čisto vpeti, zelo spremljajo dogajanje, imajo mnenja, in so tisti, ki jim je vseeno. Moram povedati, da midve tega pravzaprav ne čutiva. Prav tako nisva na takšnih delovnih mestih, kjer bi bilo to bolj izrazito. Verjamem pa, da veliko ljudi to bolj občuti. Jaz osebno nimam stališča in tudi težko komentiram, ker ne vem dovolj.
Ko sva se pred leti pogovarjala, ste bili trenerka tenisa. Je še danes tako ali se je od takrat kaj spremenilo?
Spremenilo se je predvsem to, da tekmujem v pickleballu, ki mi vzame večino časa. Še vedno pa treniram tenis in imam nekaj igralcev. Ker sem manj doma, imam enega fanta, ki mi pomaga. Ko me ni, on pokrije in nadaljuje treninge, ki jih drugače opravljava skupaj. Torej, še vedno sem v tenisu, vendar v nekoliko manjši meri kot prej.
Ste ob tem mogoče prevzeli ameriško navado in ste še bolj
Tina Pisnik je našla novo ljubezen in spet postala profesionalna športnica.
zaposleni, kot ste bili prej, ali si vendarle znate odmerjati delo do prave mere?
Ne znam odmerjati in tega nikoli nisem znala. Vseskozi delam.
Kako pa ste sploh začeli igrati pickleball?
Zelo naključno. Bila sem na treningu, ko je mimo prišlo neko dekle, ki je že nekaj mesecev igralo pickleball. Ena od igralk je odpovedala in me vprašala, ali grem igrat namesto nje. Sprva sem rekla, da niti slučajno ne grem tega igrati. A me je prepričala in sem šla poskusit. Igrali sva sami in me je dejansko potegnilo. Sprva mi ni šlo. Jaz pa sem taka, da če mi nekaj ne gre, potem še toliko bolj zagrabim. Povabila me je še na igre dvojic in takrat me je povsem potegnilo. Fantje so znali igrati, bilo je res zanimivo in tekmovalno. Doživela sem nekaj, česar že dolgo ne. Potem smo šli na nekaj lokalnih turnirjev, nato sem začela hoditi po celih ZDA. Nekaj mesecev sem igrala na svoje stroške, nato pa podpisala profesionalno pogodbo.
Torej ste še drugič v karieri postali profesionalna igralka oziroma športnica?
Da, prekinila sem svoj športni pokoj (smeh, op. p.).
Pa lahko živite od tega?
V Sloveniji ne, v ZDA pa lahko. Seveda je odvisno. Jaz sem podpisala zelo dobro pogodbo in sem trenutno igralka najboljše deseterice. Lahko rečem, da nekateri lepo živimo od tega, medtem ko nekateri živijo kičasto, skoraj nerealno.
Ali potem drži, da priljubljenost tega športa v ZDA zelo narašča?
Ekstremno. Imajo javna igrišča in parke, kjer so prej bila teniška igrišča, zdaj pa jih vse spreminjajo v igrišča za pickleball. In zakaj? Zdaj, ko sva bili v Sloveniji, so blizu najinega doma naredili igrišče. Moja mama nikoli ni igrala tenisa, prav tako ne Majina mama. Pa sta poskusili igrati paddle. Že takoj je bilo nekaj izmenjav, čez deset minut sta igrali že za točke.
To se v tenisu ne more zgoditi. Če nimaš osnove in ne igraš tenisa vsaj od dvakrat do trikrat na teden, skoraj nima smisla. Ne moreš spraviti niti treh žog čez mrežo. Ni nobene izmenjave, kaj šele igre na točke. Pri pickleballu pa igro takoj osvojiš, takoj lahko igraš. In to ljudi pritegne.
V parkih je tudi po dvajset, celo do štirideset igrišč. Vsa so polna, poleg tega pa še okoli petdeset ljudi čaka, da pridejo na vrsto. In igrajo ljudje vseh starosti. Ko pa prideš na profesionalno raven, vidiš, koliko je v resnici taktičnih kombinacij, koliko različnih udarcev in koliko treninga je potrebnega. Ni tako preprosto, kot se morda zdi na začetku. Američani temu pravijo: "Easy to start, hard to master."
Ali je po vsem, kar sva se pogovarjala, v Sloveniji lepše in lažje živeti kot v ZDA?
Da, zagotovo. Seveda so spet prisotni plusi in minusi. Vse je odvisno od tega, kaj si želiš, kaj delaš in kakšni so tvoji cilji. Kar zadeva mene, jaz svojo kariero lažje ustvarjam v Ameriki kot v Sloveniji. Ni pa preprosto biti tukaj. Veliko je odrekanja. Starše in prijatelje vidiš enkrat na leto, ampak dejansko greš s trebuhom za kruhom.
Torej, če želiš priti v ZDA, moraš biti pripravljeni delati oziroma garati?
Mislim, da se v ZDA izplača priti, če si želiš biti najboljši. Če prideš sem samo zato, da boš nekaj delal, je bolje, da ostaneš v Sloveniji. Imel boš lepše in bolj preprosto življenje, pa tudi več pomoči države. Tukaj pa se zagotovo da več zaslužiti. Moraš pa biti pripravljen delati. Kogarkoli od Slovencev sem tukaj srečala, nihče nima težav s tem. Vsi delamo, vsi garamo. Zelo smo pridni.
Preberite še:
