Petek, 7. 11. 2014, 9.46
8 let, 6 mesecev
Pri tenisu je zelo pomemben poseben trikotnik
Lahko rečemo, da še dobro, da je v Sloveniji poplava športov, v katere se lahko otroci vključijo, v njih uživajo in so predvsem telesno aktivni. Ko boste starši "iskali" otrokovo poslanstvo na športnem področju, najprej vaš zaklad vprašajte, kam ga najbolj vleče, kje se najbolje počuti in kje uživa. Ne odločajte se vi namesto njega.
Ena od mogočih izbir je tenis, ki ima svoje čare in je eden tistih športov, s katerim se lahko ukvarjaš praktično vse življenje. Le poglejte, koliko upokojencev je dnevno na teniških igriščih. Če imaš tenis vsaj malo rad, te lahko hitro zasvoji. Zakaj bi torej svojega otroka vpisali na tenis, kakšne so njegove pozitivne plati …? Za odgovor smo povprašali profesorja na fakulteti za šport dr. Aleša Filipčiča, ki je bil tudi prvi kapetan slovenske ekipe za Davisov pokal (1992−1995), med drugim pa je trener, predsednik Trenerske organizacije Teniške zveze Slovenije (TZS) …
Tenis omogoča, da spoznaš samega sebe
"Tenis je zelo zanimiva in kompleksna igra, prek katere otroci razvijejo veliko gibalnih sposobnosti. Prav tako je zelo pomemben s psihološkega vidika, saj zahteva veliko koncentracije, zaznavanja, čustvenega nadzora, prave vzburjenosti … Tenis zahteva sodoben način življenja, kar otrokom pomaga pri vsakdanjem življenju. Tenis omogoča, da spoznaš samega sebe in področja, na katerih je treba napredovati. S socialnega vidika, kljub temu da je individualen šport, je prisotnega veliko 'egotripa' – poudarjanja samega sebe in dosežkov," je Filipčič navedel bistvene lastnosti.
Popoldanska dejavnost prevozništvo vpliva na izbiro kluba
S pomočjo tenisa se otrokom in pozneje mladoletnikom ponujajo številni izhodi. Lahko se podajo v trenerske vode, zelo priljubljen je tudi odhod na študij v tujino. Tu prednjačijo ZDA. Iz Slovenije so prvi primeri, kot se spominja Filipčič, šli onkraj Atlantika v letih 1991−92. V tem času je več kot 40 Slovencev diplomiralo, prav po zaslugi tenisa, ker so igrali za univerzo, dobili štipendijo v višini od 20 do 24 tisoč evrov letno, kar v času študija znaša tudi prek sto tisoč evrov pomoči. Najbolj znan slovenski primer je Blaž Rola, ki je prav tako zelo uspešen v svetu profesionalnega tenisa.
Vrnimo se zdaj povsem nazaj. Na začetek teniške poti, ko morate starši izbrati "pravi" teniški klub. V Ljubljani je poplava teniških sredin, kjer lahko vaš malček trenira, zato imate na voljo celotno paleto rešitev.
"Za starše je najbolj pomembna bližina, zato naj izberejo tisti klub, ki je najbližje. Danes je za starše logistika zelo pomembna. Za nas se popoldne začne posebna dejavnost, ki sliši na ime prevozništvo. Treba je pogledati, kakšne dosežke imajo klubi. Nekje so bolj usmerjeni v množičnost in zelo dobro delajo z otroki, drugi ponujajo izpopolnjevalne programe, tretji pa tekmovalne. Tam nekje med desetim in 12. letom pa se je treba glede na cilje igralca ali igralke odločiti, kateri klub bo najbolj primeren," svetuje Filipčič.
Maja Matevžič: Zame je tenis kot šah. Zaradi njega se lažje spopadam s težavami.
V Ljubljani ima eno od teniških šol naša nekdanja odlična igralka Maja Matevžič (leta 2003 je bila 38. igralka sveta), ki zelo dobro ve, kaj tenis prinaša posamezniku na njegovi življenjski poti. Kot pravi sama, ji je tenis dal ogromno, da se lažje spopada s težavami sodobnega življenja.
Razložila je tudi, zakaj se je odločila zanj: "V mladosti sem bila aktivna v več športih. Ukvarjala sem se s košarko, atletiko, namiznim tenisom in tenisom. Zadnjega sem izbrala, ker je nekaj posebnega. Nenehno te čaka nekaj novega. Čeprav je individualen šport, se na turnirjih veliko družiš z drugimi. Všeč mi je, ker je kot šah. Vedno moraš iskati novo potezo, s katero lahko nasprotnika spraviš v neugoden položaj. Tenis ni za vsakega otroka. Na začetku mora biti vsem igra. Ko ga posameznik osvoji, te prevzame, ker ti nenehno ponuja nove izzive."
Nato se je navezala še na dediščino, ki jo je čakala po koncu kariere – ta se je zaradi poškodb končala nekoliko prej, kot si je želela: "Ko se začneš s tenisom resneje ukvarjati, mora vladati disciplina. S trdim delom lahko nadomestiš talent. Na koncu je le pet odstotkov talenta, preostalo pa trdo delo. Če ne bi šla čez teniški proces, bi se zdaj težje spopadala s težavami. Ko pridem do ovire, si rečem, da ni previsoka in jo lahko preskočim. Če sem jih preskakovala kot igralka, zakaj jih ne bi mogla tudi zdaj. Ljudje se prehitro spotikajo ob ovire in tenis ti da odriv, da jih preskočiš. Ko gledam otroke, ki zmagujejo in izgubljajo na turnirjih, vidim njihovo veselje in žalost. Pobirajo se po porazih in jim je posledično lažje tudi v šoli. Pri tenisu se ne moreš zanašati na drugega kot pri ekipnih športih. Pri osebnostnem razvoju ti da veliko."
Pri tenisu zmagaš, ko osvojiš zadnjo točko, in ni sirene, ki bi označila konec tekme
Podobno mnenje ima tudi eden izmed mlajših trenerjev v Sloveniji Matej Gruškovnjak, ki pet let vihti lopar pri učenju otrok in je v tem času ustanovil tudi klub TK Bobi, v katerem uspešno deluje in žanje uspehe z otroki na turnirjih TZS.
"Včasih se trenerji, zlasti pa starši, ne zavedamo, kakšne napore s psihološkega vidika prestajajo otroci ob igranju tekem. Ampak so ti dobra šola in odličen poligon za nabiranje izkušenj ter reševanje težav ob stresnih situacijah. Pri tenisu se, ko si na igrišču, ne moreš zanašati na druge. Sam si. Zmagaš šele takrat, ko osvojiš zadnjo točko. Pri športih, kjer sodnik določi konec tekme, je drugače. Zato moraš biti pri tenisu zelo zbran, kar je dobra osnova za življenje," pravi Matej, ki bi nekoč rad popeljal slovenskega igralca ali igralko na mednarodno lestvico ATP oziroma WTA.
Trikotnik, ki ga sestavljajo otrok, starši in trener
Če sta Matevžičeva, ki se prav tako lahko pohvali s številnimi uspehi svojih igralcev in igralk, in Gruškovnjak šele dodobra ujela trenerski veter, pa je že pravi trenerski lisjak na teniški sceni Fonzi Hribar, ki je že vse od leta 1992 poklicni trener. Zadnjih pet let uspešno deluje pri TK Olimpija, kjer njegove igralke in igralci prav tako pobirajo pokale na turnirjih TZS. Prav on pa je pravi naslov, da se dotakne trikotnika, ki nastane ob prvem obisku tenisa. Tega sestavljajo otrok, starši in trener. Vplivanje staršev na delo trenerja je lahko velikokrat moteče, zato je prav, da se v tem odnosu vzpostavi pravo razmerje.
"Sodelovanje med trenerjem in starši je nujno. Trenerji delamo z otroki in to z 'otroki staršev', zato ne moremo od njih pričakovati samo 'nahrani–obleci–pripelji–odpelji'. Vzporedno s teniškim napredkom otrok rastejo tudi starši. Ne glede na to, ali so se kdaj srečali s tem športom ali ne, trenerji poskrbimo za razumevanje trenažnega procesa. In pozneje tudi povemo, kaj pričakujemo od njih pri spremstvu otroka na tekmovanje," je uvodoma na to temo dejal Hribar.
Zaradi ambicioznih staršev težave v družini
Ker v sebi nosi ogromno izkušenj, se je obrnil proti primerom, ko se začnejo starši preveč vpletati v delo trenerjev, saj mislijo, da imajo zaradi denarja, ki ga vlagajo, v rokah škarje in platno.
"S pomočjo interneta starši v 'znanju' slej ko prej prerastejo otroka in trenerja. Nekateri le težko razumejo, da trenerji v otroke znanja ne vgrajujemo, ampak je vsak še tako majhen napredek posledica razumevanja giba in neštetih pravilnih ponovitev, kar zahteva svoj čas. Včasih starši prevzamejo vajeti v svoje roke in oni trenirajo z otrokom. Vsak deseti je sposoben ločiti, kdaj je starš starš in kdaj se je prelevil v trenerja. Takšna razmerja imajo prevečkrat osnovo na popolni avtoriteti starša in maksimalno podrejen otrok preprosto mora udariti vse tiste žogice. Takšno razmerje, žal, velikokrat kmalu pripelje do razkola v družini," poudarja Hribar.
Filipčič je leta 1996 skupaj z Robertom Lorenconom napisal knjigo Otroci in tenis, ki bi jo morali malce posodobiti, sicer pa je, kot pravi sam, dobra informativna brošura za starše, ki se srečujejo s tenisom. Knjiga pripomore k temu, da je učna ura staršev pri spoznavanju teniških zakonitostih krajša.
Kdo je dober starš?
Nasvet za starše pa ima tudi Hribar: "Dober starš torej ni tisti, ki v prostem času podaja žogice svojemu otroku, ampak tisti, ki je teniško osveščen in povpraša trenerja o trenažnem procesu, trenutnem stanju znanja, ciljih … Dober starš si v soboto dopoldan vzame čas in pospremi otroka na tekmovanje. Nudi mu zgolj pozitivno podporo, ne glede na rezultat ter dogajanje na igrišču. Izklopiti mora svoja starševska čustva, nobena negativna grimasa na obrazu ali negativen vzdihljaj ne prideta v poštev.
Pomembno je zlasti to, da otroku povedo, da tudi, če bo izgubil vse tekme v življenju, ga bodo imeli še vedno najraje na svetu. Ob tem pa bi še omenil, kaj tenis da otroku na psihološki ravni. Tisti, ki vsaj malce tekmujejo, se ob zmagah in porazih vozijo po takšnem čustvenem toboganu, na kakršnega bodo njihovi neaktivni vrstniki sedli morda šele, ko bodo prvič resneje zaljubljeni. Neaktivni grejo skozi viharno obdobje pubertete mnogo težje."
Starši, nekaj vpogleda v teniški prostor ste dobili in tako spoznali, kakšne prednosti in slabosti prinaša. Zdaj se boste skupaj z otrokom lažje odločili, kaj je najbolje zanj, in ga znali ob tem tudi ustrezno podpirati, če se boste skupaj odločili za svet tenisa. Na svoj račun pa ste lahko prav tako prišli tisti, ki imate svoje otroke že v tenisu. Tudi vi upoštevajte kakšen nasvet, da bodo na teniškem lešu in drugih podlagah obrazi nasmejani, delo pa prepustite strokovnjakom.