Nedelja, 15. 4. 2018, 13.59
6 let, 7 mesecev
DRUGA KARIERA (50.) – BARBARA MULEJ
Nihče je ne bo prepričal, da se ob športu ne da študirati
Tokrat smo v rubriki druga kariera za rokav pocukali nekdanjo teniško igralko Barbaro Mulej, ki je v samostojni Sloveniji orala ledino slovenskega tenisa. Kljub službi, ki jo opravlja z veseljem, je še vedno zelo vpeta v tenis in še vedno polna energije. Nihče je ne bo prepričal, da se ob vrhunskem športu ne da pridobiti izobrazbe, in čudi se nekaterim staršem, ki so pri svojih otrocih preveč ambiciozni.
Tenis ste začeli igrati pri sedmih letih. Ste že takrat vedeli, da boste vrhunska igralka?
Oh, kje pa. Takrat so bili povsem drugi časi. Živeli smo blizu teniških igrišč in tudi moj oče je igral tenis. Bil je sicer samouk, ampak resen teniški zanesenjak, tako da je bil že v času Jugoslavije v tenisu. Kar normalno je bilo, da sva začela igrati tudi midva z bratom.
Barbara Mulej je leta 1992 osvojila sloviti mladinski turnir Orange Bowl. Kakšni so bil takrat pogoji za tenis pri nas?
Nismo imeli dvorane, tako da smo igrali v prostoru, kjer so bili včasih sejmi, ali pa igrali zunaj na asfaltu. V času moje kariere je bila prva dvorana postavljena šele takrat, ko sem bila stara štirinajst let – v Mengšu. Takrat smo bili v Jugoslaviji in bolj zaprti. Ni bilo interneta, tako da nismo prav veliko vedeli.
Do 18 let ste zmagali na Orange Bowlu. So bile že takrat agencije, ki so bile v lovu na mlade teniške igralke?
Imela sem možnost, da bi šla v ZDA. Takrat je bila zelo popularna akademija Nicka Bollettierija, vendar se za to nismo nikoli odločili. Meni je bilo zelo pomembno, da dokončam šolo.
Kariero ste končali leta 2000. Se vam zdi, da ste se za to odločili prekmalu?
Končala sem predvsem zato, ker sem imela težavo z ramo. Poškodba je bila zelo moteča, če sem želela igrati na vrhunski ravni. Rama me včasih še boli, ampak zdaj me to ne ovira toliko.
Vam je danes morda žal, da se niste odločili trenirati v ZDA?
Ne, ampak danes vsakomur svetujem, naj gre v ZDA na fakulteto. Jaz te možnosti nisem imela. Sicer imajo tam glede tega zelo stroga pravila. Če se šolaš, ne smeš biti profesionalec in zaslužiš lahko samo določeno vsoto denarja. To je stvar, ki bi jo vsakomur predlagala. Lahko bi rekla, da mi je malo žal, da tega nisem mogla sama narediti.
Vas bom drugače vprašal. Imate občutek, da bi lahko več dosegli v svoji karieri, glede na to, da ste bili velik talent?
Morda bi lahko več dosegla, če bi se tenisu še bolj posvetila. Bili so drugi časi in imela sem tudi druga zanimanja. Pri meni ni bil izključno tenis. Sama sem predvsem pridna, kar zagovarjam še danes. Morda nisem takšen talent, ampak sem delavna in pripravljena garati. To se mi pozna tudi na drugih področjih, zato sem verjetno še vedno v tenisu. Pri otrocih ne gledam, kakšen talent imajo. Zdi se mi, da je bolj pomemben talent za delo, in ta talent imam jaz.
"Če čisto konkretno povem, sem imela sama največ časa na turnirjih. Tam sem se lahko največ učila."
Koliko časa ste trenirali in kako ste vse skupaj usklajevali, glede na to, da vam je bila izobrazba zelo pomembna?
Količina treninga ni imela nobene povezave s tem. Izbrala sem fakulteto na podlagi tega, da sem lahko nemoteno trenirala. Težko me kdo prepriča, da se poleg športa ne moreš zraven še šolati, razen če si nekdo izbere fakulteto, na kateri mora biti vseskozi prisoten. Menim, da si lahko, če želiš imeti izobrazbo, to pridobiš kljub vrhunskemu športu. Če čisto konkretno povem, sem imela sama največ časa na turnirjih. Tam sem se lahko največ učila. Nekateri so poslušali glasbo ali se pogovarjali, jaz pa sem se učila ali brala.
In kaj danes počnete?
Delam na kadrovskem področju, že osemnajst let sem v Iskratelu. Trenutno sem namestnica vodje. V tem času se ogromno usposabljam in izobražujem. Odprta sem za vse novosti. Šport mi je dal ogromno stvari, rada imam proaktivnost in rada delam z ljudmi. Lahko rečem, da sem imela kar srečo z izbiro fakultete. Nisem si je izbrala zato, ker mi je to všeč, ampak zaradi načina študija, ki mi je omogočal, da sem lahko trenirala. Ugotovila sem, da mi to delo zelo ustreza. Moram povedati, da imam krasno vodjo, ki mi omogoča, da poskušam iz sebe potegniti vse potenciale. V tem sem se našla in v tem uživam. Seveda se poleg tega še vedno ukvarjam s športom.
Veliko teniških igralcev se odloči ostati v tenisu. Ste kdaj razmišljali, da bi svoje znanje predajali naprej?
Sama nikoli nisem nehala igrati tenisa. Ko sem končala fakulteto, sem najprej nekaj časa delala kot trenerka in po dobrem letu ugotovila, da mi to ni dovolj. Potrebovala sem nekaj več. Dobila sem priložnost, da sem se zaposlila, popoldne pa imela še določene skupine. Tudi ko sta moja sinova začela igrati tenis, sem uspešno združevala to, da sem bila z njima in učila v skupinah, kjer sta bila tudi onadva. Danes še vedno igram v ligah, tako da sem ves čas v tenisu.
Barbara Mulej (levo) je še danes zaljubljena v tenis. Če je potrebno, gre igrat tudi na steno.
Torej trenirajo tudi vaši otroci?
Da, eden je lani nehal, eden pa nadaljuje. Predvsem si želim, da bi čim bolj ostala v športu na zdrav način … Nekateri šampione delajo že pri enajstih letih, kar se mi zdi prezgodaj. Zadovoljna sem s tem, da sem pred dvema letoma popolnoma izstopila iz njegovega treniranja, tako da ima zdaj svojega trenerja. Midva le občasno igrava, tako da ima dobrega partnerja za trening.
Vas kdaj vaši otroci vprašajo za nasvet?
Moram povedati, da je kar težko. Še vedno smo starši tisti, ki moramo otroke voziti po turnirjih. Zagotovo je malo drugače, ker sem mama in dobro poznam tenis. Pri določenih stvareh se poskušam umakniti, po drugi strani pa mu kakšne stvari povem. Načeloma sem zagovornica tega, da pustiš otroku, da igra … Bolestne ambicioznosti so meni povsem tuje, sploh ker vem, kaj tenis pomeni. Priznam, da mi je povsem nepojmljivo, ko gledam starše, kaj delajo s svojimi otroki. Jaz vsakemu povem, da pri dvanajstih letih ni še niti t od tenisa.
Kdaj po vašem mnenju se lahko nekdo začne resno ukvarjati s tenisom?
Otroci se morajo pri 12 ali 13 letih odločiti za en šport in morajo že veliko trenirati. Pri nas trenirajo petkrat na teden, ampak da greš v profesionalizem pri 12 letih ... Nekateri jih jemljejo celo iz šole. Meni osebno je to čisto prezgodaj. Pri 15 ali 16 letih so stvari bolj jasne, ko vsi dozorijo.
Zelo uspešni ste tudi v veteranski konkurenci ...
Da, do zdaj sem igrala na dveh svetovnih prvenstvih in zmagala v vseh kategorijah. V Umagu sem zmagala med posameznicami in v ženskih dvojicah skupaj z Majo Matevžič, lani pa sem zmagala v mešanih dvojicah.
Torej je tekmovalnost še vedno v vas?
Da. Čeprav je res, da si turnirjev ne bi mogla več privoščiti. Imam službo, vsak turnir pa zahteva en teden odsotnosti. Enkrat na leto si že lahko privoščim, kaj več pa ne. Imam tudi otroke, s katerimi moram hoditi naokrog po turnirjih.
Slovita Monika Seleš je bila igralka vaše generacije in prihajali sta iz takratne skupne države. Ste imeli z njo kakšne stike?
Ne, nikoli. Ona je bila leto dni starejša od mene in zelo hitro odšla v ZDA. Tudi na splošno je bila precej zadržana oseba. Ni se veliko družila in tudi nikoli nisem igrala proti njej. Nisem imela te sreče.
Ste v svoji športni karieri stkali kakšna prijateljstva?
Z nekaterimi dekleti smo povezane prek družbenih omrežij. Na veteranskih svetovnih prvenstvih srečam kakšno igralko iz svojih časov. Mislim, da imamo zdaj boljše odnose kot takrat. Zdi se mi, da je ženski tenis v nasprotju z moškim še bolj individualen. Dekleta se ne družijo toliko med seboj kot fantje. Konkurence in rivalstva je čisto preveč. Že na igrišču vidiš, da si fantje veliko bolj iskreno čestitajo kot dekleta. Pri njih so odnosi veliko bolj hladni in zaigrani.
Osem let ste igrali v pokalu Fed, pravzaprav od takrat, ko se je Slovenija osamosvojila. Se vam zdi, da se je takrat čutila večja pripadnost in da je bila večja čast igrati pod slovensko zastavo? V zadnjem času, ne samo pri nas, ampak tudi v tujini, vidimo precej odpovedi.
Meni na misel ni prišlo, da ne bi igrala. Povsem normalno je bilo, da smo igrale, in res je, da smo orale ledino. Sama sem igrala osem let zapored in težko razumem, da nekateri odpovedujejo. Moram pa omeniti in priznati mačehovski odnos Teniške zveze Slovenije do mene. Po vseh teh letih, ko sem igrala, me niti enkrat niso poklicali in povabili na pokal Fed, ko je naša reprezentanca igrala v Kopru.
Ali s slovenske teniške zveze niso nikoli stopili v stik z vami?
Jaz sem ves čas igrala, ampak očitno niso nikoli prepoznali, da bi jim lahko kakorkoli pomagala. Če bi želeli, bi me lahko dobro izkoristili. Ni jih veliko, ki so ostali v tenisu, in danes se čudijo, da še vedno igram v ligi …
Kaj bi svetovali mladim igralkam in njihovim staršem?
Predvsem to, da naj uživajo v tenisu in da naj se ne obremenjujejo toliko z rezultati. Sploh na začetku. Če pridejo do profesionalizma, naj izkoristijo dobro pogoje, trenerje in klube, ker mislim, da so pri nas nekoliko podcenjeni. Staršem pa svetujem, da podpirajo svoje otroke in ne pritiskajo na njih. Naj jim pomagajo kot starši, trenerji pa naj jih teniško usmerjajo.
5