Boštjan Boh

Nedelja,
5. 2. 2023,
15.40

Osveženo pred

1 leto, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,88

5

Natisni članek

Natisni članek

Marko Por

Nedelja, 5. 2. 2023, 15.40

1 leto, 5 mesecev

DRUGA KARIERA (296.): MARKO POR

Danes mu je žal, da je posnemal legendarnega Američana #video

Boštjan Boh

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,88

5

Marko Por | Foto Vid Ponikvar/Sportida

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Marko Por je nekdanji uspešen teniški igralec, danes pa ima 51-letni Kranjčan za seboj že 25 let trenerskih izkušenj. V tem času se mu je zgodilo marsikaj. Od vrhunskih športnih teniških zgodb, katerih del je bil tudi sam, do tistih malo manj prijetnih. Še danes ima rad svoj poklic in v prihodnost slovenskega tenisa zre optimistično. Se nam čez leta v Sloveniji lahko zgodijo Novak Đoković, Roger Federer, Serena Williams …?

Ko se z njim pogovarjate o tenisu, se zdi, da ima še vedno iskrice v očeh. Vidi se, da ima rad tenis in da je eden izmed tistih, ki mu še zdaleč ni vseeno, kaj se bo v prihodnje dogajalo s slovenskim tenisom. V svoji športni karieri je bil član prve slovenske ekipe za Davisov pokal, prav tako se lahko pohvali s prvim naslovom državnega prvaka v samostojni Sloveniji. Na svetovni lestvici ATP je med posamezniki zasedal 762. mesto, med dvojicami je bil najvišje na 383. mestu. Sam pravi, da uradno še ni končal športne kariere, saj še je pred dvema letoma igral v prvi slovenski ligi, pred leti pa je bil na lestvici veteranov na 1. mestu.

Tudi pod njegovim vodstvom sta se kalila danes že športno upokojena Grega Žemlja in Blaž Kavčič. Igralca, ki sta v Sloveniji orala ledino v svetovnem tenisu. Eno leto je bil kapetan in trener slovenske ekipe za Davisov pokal, danes je med drugim tudi predsednik strokovnega sveta pri Teniški zvezi Slovenije. Pove, da mora biti v današnjih časih veliko bolj previden pri svojem delovanju, saj so ga pred kratkim prijavili inšpekciji.

Čeprav se zdi, da v moškem slovenskem tenisu trenutno zeva generacijska praznina, nas hitro spomni, da imamo Slovenci trenutno mladega teniškega igralca, ki ne prihaja s tega planeta in bi v prihodnosti lahko krojil vrh svetovnega tenisa.
Na kaj je Marko Por najbolj ponosen v svoji športni karieri?

Ujeli smo vas ravno pred odhodom v Turčijo (z Markom Porom smo se pogovarjali v torek, op. p.), kjer bo Slovenija igrala dvoboj kvalifikacij za svetovno skupino I? Leta 1993 ste tudi vi igrali dvoboj proti Turčiji, ko sta z Blažem Trupejem poskrbela za zmago. Kako se spominjate tistih časov?
Takrat je Slovenija prvič nastopila v Davisovem pokalu. To so bili naši začetki, a uspelo nam je, da smo se uvrstili naprej. Zanimivo je bilo, ker smo igrali sistem "round robin" (sistem tekmovanja, ko igra vsak z vsakim, op. p.). Tam je bilo pet reprezentanc in ravno tekmi proti Turčiji ter proti Latviji sta bili odločilni. Povsem drugače je bilo, ko se je Slovenija osamosvojila … Bili smo vsi veseli, da smo lahko sploh igrali. Bila evforija, bilo je noro.

Ali pri današnjih generacijah pogrešate ta zanos, kot ste ga imeli vi leta 1993?
Mislim, da je vse odvisno od generacije. Ravno zdaj se je v Velenju, ko je slovenska reprezentanca igrala na teniškem turnirju Billie Jean King (nekdanji pokal Fed, op. p.), pokazalo, da v ekipnih tekmovanjih damo več od sebe kot v posamičnih tekmovanjih. Igrati za reprezentanco in ekipo je nekaj čisto drugega.

In to načrtno zelo spodbujamo tudi pri mladih. Delamo vse bolj v ekipnem duhu in da rezultat posameznika ni tako pomemben. Posameznik potem ni tako razočaran, če izgubi. Ekipa ga potegne za seboj. Ravno zdaj smo imeli v Kranju tekmo proti Hrvaški. Igrali smo prijateljski dvoboj na čas. Vsak je igral posamezni dvoboj, dvojice, mešane dvojice … Šteli smo kot običajno, ampak končnega rezultata nismo objavili. Nad tem smo bili navdušeni tako mi kot tudi Hrvati.

Tokrat gre za zelo mlade igralce v Davisovem pokalu, z izjemo Blaža Role. Kakšno prihodnost jim napovedujete?
Mi smo se že pred dvema letoma na strokovnem svetu pogovarjali, da se generacija Žemlja, Kavčič, Bedene in Rola počasi poslavlja. Že takrat smo vedeli, da bo treba ekipo ekstremno pomladiti. Imamo srečo, da je Bor Artnak izjemno perspektiven mlad igralec, saj je bil med mladinci uvrščen med najboljših deset, kar je izjemen rezultat. Če bo on znal potegniti ekipo naprej, mislim, da ta reprezentanca v prihodnosti lahko nekaj naredi. Pri fantih je res specifično, da se do 25 leta borijo, šele pozneje pa se pojavijo rezultati. Zanimivo bi bilo pogledati, kakšna je povprečna starost igralcev, ki so uvrščeni med stoterico najboljših na lestvici ATP.

So pa igralci, ki jim uspe tudi prej. Pri 18 letih je že osvojil svojo prvo ATP-točko. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Pri 18 letih je že osvojil svojo prvo ATP-točko. Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Tem igralcem jaz pravim, da niso s tega planeta. Tudi mi imamo enega takšnega – Svita Suljića (smeh, op. p.) No, bomo videli.

Nam lahko za začetek poveste, kako ste se znašli v tenisu in ga začeli trenirati?
Začelo se je že v otroštvu, ko smo se iz Radovljice preselili v Kranj. Že moja starejša sestra je igrala tenis in bila v takratni Jugoslaviji tretja na državnem mestu do 14 let. Stanovali smo zelo blizu igrišč in večino časa smo preživeli na njih, saj drugega ni bilo. Pravzaprav je bilo to preživljanje prostega časa. Malo bolj resno se je začelo, ko sem bil star 17 let. Sem namreč dovolj pozno dozorel. Pri 18 letih sem igral na mladinskem Roland Garrosu in pri teh letih dosegel že prvo ATP-točko. Potem je prišlo obdobje osamosvajanja, ko je bilo prvo državno prvenstvo v Sloveniji …

Ste vi zmagali?
Da. Igrali smo v Ljubljani in spomnim se, da je bil takrat neposredni televizijski prenos. Mislim, da je bil le takrat. Z Blažem Trupejem sva igrala finale. Od takrat obstaja zanimiva anekdota. Pred tem finalom se moral v Avstrijo na tekmo, kjer sem igral zjutraj. Ko sem končal, sem se takoj usedel v avto in skoraj zamudil na finale. Prvi niz in pol me sploh ni bilo na igrišču. Trupej je dobil prvi niz, v drugem pa je vodil s 5:3. Uspelo mi je obrniti dvoboj. Zelo zanimivo je bilo (smeh, op. p.).

Nekje sem zasledil, da ste bili v mladih letih tudi nogometni vratar?
Da, res je. V vseh športih sem bil dober. Zelo dober pa sem bil pri 11-metrovkah. Ampak to smo bili otroci, stari 14 ali 15 let.

Vas je pozneje bolj potegnilo v tenis?
Da, in tudi v tenisu sem bil bolj uspešen. In bil sem tudi "živec". Če nismo mogli dati gola, sem žogo skoraj peljal do nasprotnikovih vrat (smeh, op. p.). Če so bile pa 11-metrovke, sem bil pa zraven.

Kako je bilo v vaših časih trenirati tenis? Kakšni so bili takrat pogoji?
Poleti je še šlo, pozimi pa je bilo težje. V Kranju je bil včasih v dvorani, ki je danes ni več, gorenjski sejem. In ko je bila dvorana prazna, smo si tam uredili teniško igrišče, kjer smo lahko igrali. Ogrevanja ni bilo, strop je bil nizek, ampak se je dalo. Če je bilo zunaj lepše vreme, smo igrali na asfaltnem igrišču. Takoj smo odstranili sneg in igrali nogomet ali tenis.

Marko Por | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Prej ste omenili, da ste igrali v tujih ligah, da ste si lahko plačali turnirje v tujini. Je bil tudi v vaših časih tenis tako drag? Vemo, da so pri tenisu ogromni finančni vložki.
Klubski treningi niso bili dragi in takrat tudi nismo imeli priznanih trenerjev. Večinoma je bil to moj oče ali oče kakšnega drugega igralca. To so bili bolj priučeni trenerji oziroma starši, ki so to delali bolj ljubiteljsko. Srečo sem imel, da sem pri 18 letih dobil sponzorstvo. Omogočilo mi je, da sem nekaj časa treniral v Italiji in ZDA.

Bi danes naredili kaj drugače v svoji karieri, ko ste starejši in imate ogromno izkušenj?
Veliko sem treniral z Borutom Urhom, ki je bil eden večjih talentov slovenskega tenisa. Ko sem bil v najboljši formi, sem proti njemu dobil komaj dve igri. Takrat mi je postalo hitro jasno, da mi nekaj manjka. Danes vem, da sem imel tehnično šibek forehand. Žoga je bila prepočasna, medtem ko preostale stvari niso bile tako slabe. Takrat smo tenis spremljali le po televiziji in nismo imeli trenerjev. Moj idol je bil John McEnroe. Pravzaprav sem ugotovil, da je bil to "samomor", ker sem kopiral njegov forehand (smeh, op. p.). Tenis se je razvijal v drugo smer. Takrat sem hitro videl, kako in kaj … Zato sem se zelo zgodaj usmeril v študij.

Kdaj ste odigrali svoj zadnji uradni dvoboj?
Pravzaprav uradno še nisem končal kariere (smeh, op. p.). Še pred dvema letoma sem igral v prvi slovenski ligi. Prav tako sem pred dvema letoma igral v veteranski ligi v Avstriji. Še leta 2010, ko sem bil star 40 let, pa sem načrtno igral veteranske turnirje in bil prvi na svetu.

Danes ste trener. Koliko časa ste že v tej vlogi?
Že zelo zgodaj sem bil "sparing" partner. Še takrat, ko sem tekmovalno igral. Kot trener pa sem se zaposlil leta 1998.

Grega Žemlja in Blaž Kavčič | Foto: Vid Ponikvar Grega Žemlja in Blaž Kavčič Foto: Vid Ponikvar

Bili ste tudi del zelo uspešne teniške zgodbe v Kranju, kjer sta se kalila Blaž Kavčič in Grega Žemlja. To, da imamo v dva tako uspešna igralca v eni generaciji, je kar fenomen, kajne?
Moramo vedeti, da je bil takrat položaj v tenisu zelo negativen. Večina trenerjev in "kavč" trenerjev je menila, da v Sloveniji nikoli ne bomo imeli igralca med najboljših 100 igralcev. Sam sem poseben, saj ne dam veliko na mnenje drugih. Ko si zastavim eno zgodbo, jo tudi izpeljem. Imeli smo srečo, da je bil takrat predsednik kluba Andrej Polenec, ki je vse financiral. Če tega ne bi bilo … Danes se ukvarjamo s takšnimi banalnostmi, ko moramo starše spraševati, kako bomo šli na turnir, in se zapletamo s prevozi. Takrat smo v klubu imeli tri avtomobile, in ko smo šli na turnir, nisem nič spraševal. Dobil sem denar za stroške. Usedli smo se v avto in se odpeljali za tri tedne v Srbijo na turnirje Futures.

Takrat smo pri nas načrtno naredili trdo podlago, in to kljub temu da so bili rekreativni igralci zelo proti. In tako smo imeli dvorano lahko zase za treniranje. Danes moramo ob 18.00 končati treninge, ker pridejo rekreativci. Vendar lahko na račun tega plačamo ogrevanje in preostale stroške.

Bili smo mladi in nadobudni trenerji, ki nas ni zanimalo, ali bomo dobili 25 evrov na uro, in ki smo bili tudi po devet mesecev na poti. Res je, da takrat še nismo imeli družin. Počasi so začeli prihajati tudi rezultati. Grega (Žemlja, op. p.) je iz ničle zmagal tri turnirje serije Futures zapored. To je potegnilo Blaža Kavčiča, ki je potem postal prvi slovenski igralec, uvrščen med najboljših sto igralcev na svetu.

Nekateri pravijo, da Grega Žemlja ni izkoristil vsega svojega potenciala. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Težko bi rekel, da nekdo, ki je bil 43. na svetu, ni izkoristil svojega potenciala. Lahko rečem, da je bil Grega Žemlja večji talent kot Blaž Kavčič. A če se pogovarjamo o talentih tekmovalcev, s katerimi sem delal, je bil Andrej Kračman daleč največji talent slovenskega tenisa kadarkoli. On je s 16 leti igral v mladinskem Wimbledonu, v četrtfinalu. In to v generaciji, ko je igral Roger Federer.

Marko Por | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Se igralec kova, kot so bili Aljaž Bedene, Blaž Kavčič in Grega Žemlja, zgodi ali postane to s trdim in načrtnim delom?
Pozneje smo še poskušali s podobnimi zgodbami, kot sta bila Grega Žemlja in Blaž Kavčič. Takrat je bil tako, da je Grega Žemlja treniral v Kranju, preostali pa so prihajali k nam. Videli so, da se pri nas dobro dela in kar naenkrat je nastala ekipa. Težko rečem, kaj bi bilo, če bi bil Grega Žemlja tukaj sam. Dvomim, da bi mu uspelo. Takrat se je enostavno vse poklopilo. In bili smo trenerji, ki smo se bili pripravljeni "vreči na glavo". To se mi zdi zelo pomembno. Lahko povem, da sem takrat v Kranj prišel za majhno plačo, ampak res smo si želeli nekaj narediti.

Kakšno je vaše mnenje o teniških akademijah v tujini?
Moramo vedeti, da so pri nas večinoma uspeli igralci s slovenskimi trenerji. Kajo Juvan je treniral Robi Cokan, za Tamaro Zidanšek sta skrbela Marjan Čuk in Zoran Krajnc. Grega Žemlja in Blaž Kavčič sta uspela s trenerji iz Kranja, Aljažu Bedenetu, ko je bil mladinec, so tudi pomagali slovenski trenerji. Ne poznam igralca, ki bi uspel v tujini.

Res je, da je danes stvar zelo specifična. Svit Suljić pri nas ne more imeti takšnih pogojev kot v akademiji Patricka Mouratoglouja. Ko je šel pred letom dni tja in so ga vprašali, ali bi treniral pri njih, je imel prvi trening s Stefanosom Cicipasom. To si je težko predstavljati, saj so to povsem druge dimenzije. Moje mnenje je, da naj gre tekmovalec v akademijo, če ga pokličejo. Če si ti njihov dragulj, se bodo zate "vrgli na glavo". V primeru, da te pokličejo in moraš plačati 30 ali 40 tisoč evrov, potem na nek način financiraš Svita Suljića. Tako je to. Za takšen denar v Sloveniji dobiš več. Trenerji v Sloveniji so zelo izobraženi in na zelo visoki ravni, to je treba povedati. Pred dvajsetimi leti ni bilo tako, ampak v dvajsetih letih se je raven trenerjev zelo dvignila.

"Predsednik in podpredsednik imata zelo velik posluh za naše programe." | Foto: Vid Ponikvar/Sportida "Predsednik in podpredsednik imata zelo velik posluh za naše programe." Foto: Vid Ponikvar/Sportida

V zadnjem času se zdi, da dajete poudarek skupnim reprezentančnim akcijam v mlajših kategorijah. Kako se je obneslo to druženje?
To poskušamo delati čim več, a so finance omejitveni dejavnik. Predsednik in podpredsednik imata zelo velik posluh za naše programe. Vsako leto poskušamo dodajati. In to je želja nas vseh. Želja je tudi, da bi imeli nacionalni center. Torej, da bi vsak enkrat tedensko prišel tja, treniral z vrstniki, nato pa bi se vrnil v klub. Vedeti morate, da če želimo opraviti priprave, je že težava dobiti igrišča. Poleti je lažje.

Skratka, poskušamo v vseh kategorijah narediti čim več takšnih treningov. To je dobro tudi za Davisov pokal in tudi za pokal JBK. Če se bodo otroci v mlajših kategorijah dobro počutili na skupnih pripravah, ne bo denar omejitveni dejavnik, ali bodo šli igrat za reprezentanco. Pomembno je počutje v ekipi, kar se je pokazalo na pokalu JBK, ker se dekleta zares dobro razumejo. To ni naključje. Ta projekt je trajal pet let. Že od vsega začetka, ko sta Tamara Zidanšek in Kaja Juvan pri 20 letih prevzeli glavno vlogo v reprezentanci.

Ste zagovornik skupnega ali individualnega dela?
V osnovi tekmovalec potrebuje oboje. Potrebuje skupino, ki ga vleče, prav tako pa potrebuje trenerja, ki mu zaupa in ga tudi spremlja. Zdaj, ali imeti svojega trenerja ali trenerja s tremi igralci … Drago je, če imaš svojega trenerja, pa potem še kondicijskega trenerja, maserja. Ko smo trenirali z Blažem Kavčičem in Grego Žemljo, smo jim zelo pozno dodelili individualnega trenerja.

Kako vidi prihodnost slovenskega tenisa?

Pri tenisu se veliko vrti okoli denarja. Ali s svojimi dolgoletnimi izkušnjami poznate kakšen teniški model, ki bi bil v Sloveniji vzdržen? Torej, da ne bi bilo vse odvisno od staršev mladih igralcev in da bi pri nas končno lahko dobili nacionalni center.
V načrtu je, da bi do leta 2026 v Ljubljani postavili nacionalni teniški center. To bo zagotovo vsem klubom in staršem zelo olajšalo delo. Je pa nerealno pričakovati, da bo za ta nacionalni center večino stroškov prevzela teniška zveza. Teniška zveza ne bo nikoli absolutni financer celotnega razvoja enega teniškega igralca. Mislim, da to tudi ni potrebno. Danes so agencije postale tako agresivne, da te same poiščejo, če si dober. Na primer Ela Nala Milić ima program že plačan, prav tako Svit Suljić.

Je danes pristop treninga do mladih teniških igralcev drugačen kot pred leti? Vendarle se zdi, da se igralci iz generacije v generacijo spreminjajo.
Sam sem bil že pred petnajstimi leti trener mladinskih reprezentanc. Danes moraš stvari veliko bolj previdno zapeljati. Lahko vam kar povem primer. Za zadnji izbor reprezentance do 12 let me je eden od staršev prijavil inšpekciji ministrstva za šport, ker njegov otrok ni bil izbran v ekipo. Čeprav imamo v programu mladinskih reprezentanc zapisano, da je to mnenje selektorja. To je tako, kot bi nekdo danes Matjažu Keku rekel, da mora dati nekoga v reprezentanco, ker igra v Liverpoolu.

Kaj je težje po vašem mnenju: trenirati tekmovalce ali peljati zgodbo s starši?
Lahko povem, da v času, ko sem delal z Grego Žemljo, z njegovimi starši nisem imel nobenih težav, prav tako nisem imel nobenih težav s starši Blaža Kavčiča. Danes je precej več tega, saj so želje večje. Težko je pričakovati od trenerja, da bo dal vse od sebe, če starši ne dajo tega. Staršem vedno pravim, da če oni ne verjamejo v svojega otroka, zakaj bi potem jaz verjel vanj.

Kaj je biti težje, ali trener ali igralec?
Biti igralec je lažje. Kot trener imaš veliko večji obseg dela. Misliš, da si izkušen in že vse veš, pa te na koncu vseeno presenetijo nekatere stvari. To je tako dinamičen poklic, da se moraš vseskozi izobraževati in spremljati novosti.

Še vedno rad opravlja svoje delo. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Še vedno rad opravlja svoje delo. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ste imeli v vseh teh trenerskih letih kdaj vsega dovolj in ste se želeli umakniti?
Ne. Še vedno se vidim v tem. Poznam veliko kolegov, ki so bili trenerji, a so šli v drug poklic, pa se nato vrnili. Vidijo, da je to vseeno lep poklic. Ne bom rekel, da je slabo. Res je, da pogoji v klubih niso takšni, kot so bili v časih, ko sta trenirala Žemlja in Kavčič. To lahko odkrito povem.

Kako vidite prihodnost slovenskega tenisa oziroma komu od mladi igralcev bi lahko po vašem mnenju uspelo?
Vseeno bi v tem primeru poudaril slovensko žensko reprezentanco. Mislim, da bodo dekleta premagala Romunke. To bo zgodba, ki bo ogromno pomenila v slovenskem tenisu. Ekipa Davisovega pokala se zna dvigovati. Grega (Žemlja, op. p.) je zares dober selektor in bi lahko čez nekaj let presenetil. Pri mladih je vsekakor tukaj Svit Suljić. On je zagotovo prvi ali drugi igralec v svoji kategoriji na svetu. V mlajših kategorijah takšnega igralca še nismo imeli. Nekateri fantje so bili v vrhu, ampak tako ekstremnega talenta pa še ne. On ima vrhunske pogoje. Če njemu v teh pogojih ne bo uspelo, bi bil presenečen. Samo nadaljevati mora, rezultati bodo prišli.

Novak Đoković | Foto: Reuters Novak Đoković Foto: Reuters

Če se ozreva v svetovni tenis in na OP Avstralije. Kako gledate na prevlado Novaka Đokovića?
Mene je strah, kaj se bo zgodilo, ko teh igralcev ne bo več. Če sem odkrit, igralcev tipa, kot je Nick Kyrgios, ne maram. On je "showman", ki ni izkoristil svojega potenciala, medtem ko se je Novaku Đokoviću iz takšne bede uspelo prebiti navzgor. In pri tem ga še ovirajo. Upam, da mu bodo dovolili igrati v ZDA. Pomembno je, da mu pustijo igrati na OP ZDA. Mislim, da bi lahko letos osvojil koledarski grand slam (vse štiri turnirje za grand slam v eni sezoni, op. p.).

Kako bi vi kot trener reagirali, če bi sedeli v loži Novaka Đokovića? Bi vas "presekal" s pogledom, kot ga ima le on, in vam ob tem še povedal kakšno sočno besedo?
Mislim, da na tak način lahko funkcionirata le onadva (Novak Đoković in Goran Ivanišević, op. p.). Goran je bil isti igralec. Spominjam se, ko smo bili na evropskem mladinskem prvenstvu, in je med dvobojem lopar vrgel proti svoji mami. Bil divji in prav tako se je drl kot Đoković. Sam je tega navajen in Đokovića razume. Onadva sta ustvarjena drug za drugega. Pri njima se je vse poklopilo. Prepričan sem, da je Ivanišević dvignil igro Đokovića na višjo raven. Vsaj kar se servisa tiče.

Preberite še:

Nataša Cingerle OK
Sportal Nekoč na mivki in v dvorani, danes v poklicu, ki ji veliko da, a ni preprost
Klemen Bauer
Sportal Včasih kar pozabi, da mu ni več treba oditi na trening
Andrej Rečnik vodja prog na Zlati Lisici
Sportal Smučal s Križajem, igral s Kekom, že 40 let pa brez njega ni Zlate lisice