Torek, 15. 11. 2016, 14.57
7 let, 1 mesec
Intervju: Borut Puc, teniški igralec
S čim se v karieri spopada sin in vnuk legende?
"Morda bi bilo bolje, če bi se kot otrok ukvarjal še s kakšnim drugim športom ali se preprosto več družil in igral s prijatelji. Tako pa je bil moj dan le trening, fitnes, šola, dom," se v preteklost ozira nekdaj zelo obetavni teniški igralec Borut Puc, sicer sin pokojnega velikana slovenskega rokometa Iztoka Puca.
A pred leti se je odrekel tenisu na najvišji ravni. Zdelale so ga poškodbe, pred petimi leti ga je potrla smrt očeta Iztoka, nekdanjega jugoslovanskega, hrvaškega in slovenskega rokometnega reprezentanta ter olimpijskega prvaka iz Atlante 1996.
Čeprav je Borut Puc, ki je do leta 2010 igral za Slovenijo, nato se je odločil za Hrvaško, izjemno hvaležen družini za skrb glede njegove kariere, je bil to nahrbtnik, ki ga je bilo zelo zahtevno nositi. Še vedno igra tenis v Avstriji, a še zdaleč ne na najvišji ravni, ter pomaga mlajšim igralcem na treningu. Upanje na obuditev profesionalne kariere še tli.
Vrsto let ste bili v širši skupini najboljših mladih igralcev na svetu. Na kateri točki je trenutno vaša kariera?
Poklicno tenisa ne igram več. Bilo je preveč poškodb. Po lanski poškodbi hrbta sem si rekel, da je bilo dovolj bolnišnic, doktorjev in rehabilitacij. Še vedno pa občasno igram za avstrijski klub.
Pred petimi leti ste bili na lestvici ATP najvišje, na 466. mestu. Ste v tisti točki kariere mislili, da se boste vzpenjali?
To je bilo leto, ko sem napravil preskok. Odselil sem se od staršev, odrasel. To se je videlo tudi na mojem tenisu. Prvič sem premagal igralca iz najboljše stoterice, Rubena Ramireza Hidalga. Čutil sem, da sem začel izpolnjevati neke cilje. Nato sem izvedel, da je oče bolan. Moral sem izbrati ali iti k njemu ali nadaljevati igranje na turnirjih. Izbral sem prvo in mislim, da se nisem zmotil.
Borut Puc (v sredini), potem ko je osvojil slovensko prvenstvo do 12 let. Na levi strani sta starša Iztok in Jasenka Puc, na desni pa njegov sponzor Urs Zondler z ženo.
Nekaj mesecev nisem igral. Težko je bilo sprejeti, kaj se je zgodilo z očetom. Nato me je doletela še poškodba ramena. Zaradi obeh razlogov sem izgubil sponzorja. Veste pa, da je tenis zelo drag šport.
Precejšen del mladosti ste preživeli na teniški akademiji slovitega Nicka Bollettierija, kjer so se kalila številna velika imena svetovnega tenisa: Boris Becker, sestri Williams, Marija Šarapova, Jelena Janković, Sabine Lisicki …
Da. Skupaj sem bil tam šest let. Včasih smo odigrali mini turnir kar med sabo. Zmagovalec je dobil za nagrado, da je lahko en teden treniral na primer s Tommyjem Haasom. Nick je prava legenda. Star je 85 let, a je na igrišču tudi po deset ur na dan.
Kaj bi svetovali mladim igralcem z, na primer, balkanskega območja? Kako se prebiti v peklenski konkurenci?
Najpomembnejše je ostati zdrav. Pametno je treba trenirati. Ne deset ur na dan, ampak na primer štiri. Toda ta čas je treba izkoristiti kakovostno. Pri Nicku nas je bilo deset od dvajsetih najboljših igralcev do 18 let. Od tega je enemu uspelo. Kei Nišikori. Napaka je bila, da sem bil tam.
Vsi smo delali enako. Vsak igralec je specifičen, vsakemu se je treba prilagoditi posebej. Tega pa akademije danes ne delajo več. Treniral sem od sedmih zjutraj, domov sem prišel ob osmih zvečer. Ne bi mi bilo treba iti v ZDA (z 12 leti, op. a.), pri nas na Balkanu imamo dovolj dobre trenerje. Goran Ivanišević mi je dejal: "Ko bi le prišel k meni, ko si bil star 14 let." Kar je, je. Za nič mi ni žal.
Če se želite poklicno ukvarjati s tenisom, se morate že od mladih nog odrekati skoraj vsemu in se posvetiti le športu. Že s 13 leti smo na primer imeli nutricionista. Ko gledam nazaj, mislim, da to v tako zgodnji dobi še ni bilo potrebno. Gre za obdobje, ko mora igralec predvsem uživati v tenisu. Bolj od rezultatov. Če pogledate Miloša Raonića … Pri mladincih ni bil nič posebnega, danes pa … Treniral je, ko je bilo treba. Vztrajal je, kar je izjemno pomembno, premagal vse padce.
Kako naj mlad, nadarjen teniški igralec prebrodi veliko finančno breme, ki ga prinaša tako globalni šport, kot je tenis?
Če družina nima velikih finančnih potencialov, je zelo pomembno igrati na mednarodnih turnirjih, ki jih pogosto spremljajo morebitni sponzorji.
Tenis zahteva velike finančne vložke.
Koliko stane leto treninga na vrhunski ravni s tekmovanji in potovanji vred?
Od najmanj 40 do 60 tisoč evrov. Upoštevati je treba stroške potovanja, hotele, morebitno prisotnost trenerja, kar znesek podvoji.
Imeli ste srečo, da vam je pomagal podpornik iz Nemčije. Ste v odločilnem obdobju kariere izgubili ravno tega sponzorja?
Da. On mi je kot drugi dedek. Še danes se slišiva, res sem imel srečo, da smo se našli. To se je zgodilo prek dedka (Hrvoje Horvat, nekdanji jugoslovanski rokometni reprezentant, op. a.). Igral je v nemškem klubu, ki ga je sponzoriral Urs Zondler. Ostala sta dobra prijatelja. Slišal je, da sem talent, gledat me je prišel z gospodom, ki je treniral Borisa Beckerja. Tisti turnir sem zelo dobro odigral. Od tedaj smo sodelovali.
Zakaj se je končalo sodelovanje z Goranom Ivaniševićem?
Saj sva še sodelovala, a ne tako obsežno. On po svetu igra ekshibicijske dvoboje, pomagal je tudi drugim igralcem. Jaz pa po očetovi smrti poldrugo leto nisem skoraj nič igral. Pozneje sem poskusil, a glava ni bila "čista". Ko je tako, je bolje, da napraviš premor.
O tem, da bi šli po očetovih rokometnih sledeh, niste razmišljali? Kako ste padli v tenis?
Že od mladih nog sem ga igral vse dni. Pri šestih, sedmih letih sem po šoli in treningu zvečer še "nabijal" žogico ob zid in kodral živce sosedom.
Tenisa nisem imel nikdar dovolj. Tako sem ga oboževal in toliko sem ga igral, da je bil tenis res vse. Ko je bilo treba najbolj zagristi pri treningih, sem bil že malo zasičen, izpraznjen.
Morda bi bilo bolje, če bi se kot otrok ukvarjal še s kakšnim drugim športom ali se preprosto več družil in igral s prijatelji. Tako pa je bil moj dan le trening, fitnes, šola, dom … Od otroštva mi je bil tenis kot posel. S 13 leti sem imel od 8.00 do 12.00 šolo, nato pa od 12.30 do 19.00 tenis in fitnes.
Iztok Puc (levo) s prijateljem Nenadom Kljaićem po osvojitvi zlate olimpijske kolajne pred 20 leti v majici hrvaške reprezentance.
Ste kdaj doživljali pritiske v smislu, da vam je tako ali tako vse ugodnosti priskrbel oče?
Ne, nikoli. Že kot deček sem imel precej dobre rezultate. Bil sem evropski prvak, na slovenskem državnem prvenstvu sem izgubil le tri igre. V tenisu te nekdo težko potisne. Dokazati se moraš sam. Na igrišču si sam. Če nisi dober, ne bo rezultatov.
Pritisk sem pravzaprav izvajal sam nad sabo. Oče je olimpijski zmagovalec, dedek tudi. Zelo sem si želel, da bi nadaljeval v podobnem slogu. Morda še preveč. Ko sem izgubljal, sem težko preboleval poraze. A imel sem izjemno podporo staršev in sponzorja. Vsem sem zelo hvaležen.
Kako je Iztok, ki je bil pred meseci sprejet v slovenski hram slavnih, kot ekipni športnik gledal na vašo kariero?
Ko je oče še igral, treniral, potoval z ekipo, je z mano po turnirjih potovala bolj mama. Ko je oče prišel za nama v ZDA, se je res zelo angažiral. Skrbel je za prehrano, me vozil na trening in z njega, me ošteval, ko sem delal neumnosti. Bogu sem hvaležen za takšne starše.
Z mamo Jasenko, ki živi v Miamiju, on pa večinoma na Hrvaškem, sta zelo povezana.
Zame ni bil nikoli športna legenda, nikdar se ni hvalil. Zame je bil le oče, ki mi je delal zajtrk, igral z mano igrice … Šele ko je zbolel in sem obenem jaz malo odrasel, sem dojel veličino športnih dosežkov in priimka Puc. Vsi ga povsod hvalijo. V tenis se ni posebej mešal, me pa je opozarjal na napake, a vselej s pozitivne strani.
Kateri njegov nauk se vam je najbolj vtisnil v zavest?
Pri njem je bilo glavno, da sem vedno dal vse od sebe. Včasih se je zgodilo, da se na igrišču nisem dovolj trudil ali da se mi kdaj kaj ni dalo. Naučil me je, da se je tako v športu kot v življenju treba boriti za vse. Nič ne pade z neba. Tako njegovi kot dedkovi zlati besedi sta bili poštenost in boj.
Kdo je bil Iztok Puc?
Ne spreglejte: Zlati Hrvat, ki ne more pozabiti pokojnega slovenskega asa #intervju
Kot po stopničkah: bron na prvem evropskem prvenstvu leta 1994, srebro na svetovnem prvenstvu in zlato na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996. To niso bile njegove prve. Z jugoslovansko reprezentanco, za katero je zaigral 97-krat, je bil bronast že leta 1988 v Seulu. Leta 2000 je v Sydney popeljal tudi slovenske rokometaše. Z Zagrebom je bil dvakrat evropski prvak. Kariero je sklenil na ljubljanskih Prulah.
Pred petimi leti nekaj tednov po njegovem pogrebu je bila v Celju izjemna športna prireditev v njegov spomin, na kateri so se pomerili njegovi nekdanji soigralci.
Kaj vam pomeni Slovenija, za katero ste nastopali do leta 2010?
Deset let sem živel v Celju in Ljubljani. V Sloveniji imam družino po očetovi strani. Prijatelji se šalijo, da sem hrvaško-slovenski Američan. Za Hrvaško sem se odločil nastopati zato, ker sem tam dobil več podpore od teniške zveze.
Ste si v Miamiju ogledali kakšno tekmo Miamija in Gorana Dragića?
V desetih letih, kolikor sem bil v ZDA, sem šel le enkrat na hokej, ko je Tampa Bay igrala finale NHL.
Vaše sporočilo mladim teniškim igralcem in nasploh športnikom?
Najbolj pomembno je ostati zdrav in se nikoli predati. Treba je izbrati pravo smer in se je držati. Le tisti, ki imajo največ vztrajnosti in želje, pridejo do cilja.