Župnik, ki je za vrh Triglava odštel toliko, kot bi plačal za 50 jajc ali 4 golobe

Da je Triglav nacionalni simbol Slovencev, ni dvoma, niti ni dvoma, da je trenutek osvojitve vrha poseben in da pregovor, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav, še kako drži oziroma povedano drugače, ne drži samo pri tistih, ki nanj ne upajo ali ne zmorejo. Da je Triglav slovenski, je v največji meri poskrbel pesnik, pisatelj in župnik Jakob Aljaž, ki še danes v vsej veličini ob cesti, ki vodi mimo Mojstrane proti Kranjski Gori, z roko kaže na Triglavsko pogorje.

Motilo ga je ponemčevanje slovenskih gora

Zakaj mu je bil Triglav tako ljub, je težko reči, verjetno predvsem zato, ker ga je motilo ponemčevanje slovenskih gora. Oskrbniki planinskih koč so namreč pred 120 leti govorili nemško in pri gostoljubju dajali prednost nemškim turistom, tudi vse planinske koče so bile nemške. V tistih časih so namreč Nemci teren označevali kot svojega tudi z osvajanjem in označevanjem slovenskih vrhov.

Ideja o postavitvi Aljaževega stolpa, branika slovenstva in planinskega zavetišča

Aljaž se je menda kar precej časa poigraval z idejo, da bi na vrhu najvišje slovenske gore postavil majhen stolp, ki bi služil dvema namenoma.

Praktičnemu, kot planinsko zavetišče, in simbolnemu, kot branik slovenstva. Kaj ga je k temu napeljalo, Aljaž ni nikjer izrecno zapisal, poudarja dr. Peter Mikša iz Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ni pa bila skrivnost, da ga je prisotnost Nemcev v slovenskih gorah še kako motila. Vse je bilo nemško, le še delavec je bil slovenski.

Že pred odkupom vrha Triglava na domača tla narisal stolp

Tako je župnik Jakob Aljaž že pozimi leta 1894-1895 v svoji župnijski sobi na Dovjem kar s kredo na tla narisal zunanji videz stolpa in mu določil dimenzije, pripoveduje Mikša.

Stolp si je zamislil v obliki pokončnega valja s premerom 125 cm, z dvema metroma višine in streho v obliki stožca. Z vrha koničaste strehe naj bi štrlel drog s kositrno zastavo z letnico 1895, je Aljaž leta 1923 zapisal v Planinskih spominih. Zamislil si je tudi pravokotne line, ki bi služile kot okna in naj bi gledale na vse strani neba.

16 kvadratnih metrov za en goldinar

A še prej je bilo treba narediti prvi korak, prilastiti se špice Velikega Triglava. Aljaž je 16 kvadratnih metrov zemljišča od občin Dovje in Mojstrana 15. aprila 1895 odkupil za pičli goldinar, kar je po besedah Mikše toliko, kot bi danes odšteli za 50 jajc ali 10 litrov mleka, iz razpredelnice, objavljene v Rodoljubu, glasilu Slovenskega društva v Ljubljani, je razbrati, da bi zanj dobili tudi štiri golobe.

Niso se spomnili

In zakaj je bilo to sploh mogoče in zakaj tega niso storili že Nemci? "Verjetno zato, ker se tega prej nihče ni spomnil," razmišlja Mikša, ki je med drugim tudi avtor obsežne monografije z naslovom Slovensko planinstvo, ki je svoje mesto našla tudi v gorniškem muzeju v Katmanduju.

"Nemci so se počutili tako domače, njim je bilo samoumevno, da je to njihovo ozemlje. Po drugi strani pa je tudi res, da takrat niti Slovensko planinsko društvo ni sililo v Triglavsko pogorje, saj je bil pristop v tistem času pravi plezalni podvig, poti, kot jih poznamo danes, tam takrat še ni bilo. Aljaž je pozneje triglavski greben razstrelil in dal speljati debelo vrv in šele takrat je Triglav postal romarska gora, kot jo poznamo danes," pravi Mikša.

Vzpon na Triglav v 18. stoletju primerja z vzponom na Everest, ki je do sredine 80. let prejšnjega stoletja veljal za izvenserijski dosežek, medtem ko danes vrh dosegajo tudi slabše pripravljeni alpinisti.

Da vzpon na Triglav ni bil mačji kašelj opisuje naslednji opis: "V času Jakoba Aljaža je bil greben med malim in velikim Triglavom tako ozek (meril je le 30 centimetrov), da so ga alpinisti morali jahati, saj po njem ni bilo mogoče varno hoditi," opisuje Mikša. To je dovolj zgovoren opis, ki daje vedeti, da to pač ni bil podvig za vsakogar.

Klepar stolp izdela zastonj

Izdelavo stolpa, ki se ga je kmalu oprijelo ime Aljažev stolp, je Aljaž prepustil prijatelju Antonu Belcu, sicer znanemu kleparju, ki je Aljaževo idejo najprej označil za čisto norost, a je kmalu spremenil mnenje in Aljaža označil za zanesenjaka in velikega Slovenca ter je stolp izdelal zastonj.

Aljažev stolp so postavili 7. avgusta 1895, v naslednjih letih pa sta na Aljaževo pobudo zrasli še dve slovenski postojanki, Kredarica in Aljažev dom v Vratih.

Zgodovinsko dejanje

Odkup vrha najvišje slovenske gore, ki se je zgodil na današnji dan pred 120 leti, je bilo brez dvoma zgodovinsko dejanje, ki je okrepilo slovensko narodno identiteto. Gore so postale simbol prepoznavnosti in reprezentativnosti, ta pa se po besedah Mikše kaže tudi v množičnosti pošiljanja razglednic z motivom "Pozdrav s Triglava" in s podobo Aljaževega stolpa.