Tina Maze ni bila večna, tudi Peter Prevc ne bo

Peter Prevc in Tina Maze sta v zadnjih treh letih prejela priznanji za športnika in športnico leta v državi. Povezuje ju še kar nekaj skupnih imenovalcev. Ko je mladi 17-letni skakalec leta 2010 v Vancouvru oziroma Whistlerju doživel olimpijski krst, je najboljša slovenska smučarka na svojih tretjih olimpijskih igrah osvojila prvi kolajni. Štiri leta pozneje je vstopila v zlato olimpijsko dobo, Prevc pa se je prvič povzpel na olimpijski oder.

Skupaj sta si več let delila status osrednjih zvezdnikov slovenskega zimskega športa in izmenično ali pa povsem sinhrono skrbela za bolj optimistične tone v sicer (pre)pogosto mračnjaški in anemični družbi.

Z novo sezono je Mazejeva prestol v celoti prepustila mladeniču iz Dolenje vasi, čigar šampionski vzvodi so vendarle nekoliko drugačni kot v Tininem primeru, predvsem pa skakalni zgled vliva več upanja na kontinuiteto vrhunskosti.

Na progi si vedno sam, toda …

"Na progi si vedno sam," je pred tremi desetletji dejal slovenski slalomski as Rok Petrovič. Tudi Mazejeva je bila na vrhu strmine vedno sama. V skakalno smučino pa se sam podaja tudi Prevc. Tam, v svojem svetu, sta znala pokazati, iz kakšnega testa sta, saj je pri prenosu pripravljene osnove na izvedbeno raven ključna glava. Na tej ravni se šampioni večinoma ločijo od vrhunsko pripravljenih športnikov. Mazejeva je tam pokazala zmagovalni instinkt, zdaj se priponke večno drugega otresa še Prevc.

A poti do izvedbene točke sta v primerih Prevca in Mazejeve vendarle različni. Medtem ko je Prevc plod zgledno zgrajenega skakalnega sistema, pa je Mazejeva do prave šampionske preobrazbe prišla na samostojni poti, v okviru lastne ekipe. Čeprav je do svojega 25. leta delovala v reprezentančnih okvirih, pa njeni največji uspehi vendarle niso posledica ustaljenega sistema.

Za nameček je skakalni sistem v letih Prevčevega vzpona doživel še nekaj vitalnih nadgradenj, medtem ko pa se je smučarski v senci Tininih bleščečih rezultatov začel podirati sam vase.

Latentni antagonizem

Čeprav se pri Smučarski zvezi Slovenije v javnosti vseskozi skušajo prikazovati kot velika srečna družina, pa je, vsaj na funkcionarski ravni, med smučarji in skakalci vselej vladalo prav posebno rivalstvo, včasih kar popolno nasprotovanje. To ima korenine že v 80. letih preteklega stoletja, ko je Tone Vogrinec z napredno zgrajenim smučarskim ustrojem skakalce nehote potisnil v senco.

Pretirane ljubezni med panogama ni bilo čutiti niti v novejšem obdobju, ko so funkcionarji iz obeh taborov nagovarjali iste pokrovitelje, predvsem pa so morali skakalci v duhu solidarnosti plačevati za finančne grehe "alpincev".

Danes je razmerje moči povsem drugačno kot v Vogrinčevih časih. Ne le da imajo skakalci s Prevcem najboljšega športnika v svoji panogi na svetu, smučarji pa so po umiku Tine Maze ostali brez protagonista v družbi najboljših. Ključna razlika je vidna v bazi, infrastrukturi, pogojih za delo in doktrini strokovne piramide.

Tudi Prevc ni večen

Tako kot Mazejeva ni bila večna, tudi Prevc ne bo, zato si v duhu stalnih primerjav med športoma, ki imata v zavesti Slovencev izjemno močan nacionalnih pridih, velja postaviti vprašanje, v kakšnem okolju bodo vzgajani njuni nasledniki. Več kot očitno je, da so pri tem v veliko večji prednosti skakalci. Ti lahko gradijo na širitvi baze, medtem ko pa postaja smučanje vse bolj šport ozkih elit z močnim finančnim zaledjem.

Mlademu skakalcu je namreč na voljo finančno občutno dostopnejše klubsko udejstvovanje, v katerem je sistem napredovanja v reprezentančne strukture jasno razdelan. S skakalnima centroma v Kranju in predvsem v Planici imajo vrhunske pogoje na domačem pragu, dokazana pa je tudi trenerska usposobljenost.

Po drugi strani so alpski smučarji pred dnevi veliko zmago slavili že s tem, ko jim je združenje žičničarjev poklonilo celoletne smučarske vozovnice, z izjemo treh prog na Krvavcu in v Kranjski Gori pa pravega delovnega poligona doma nimajo. Poleg tega proračun panoge že več let ne more nahraniti vseh ust, tako da vrtoglavi stroški smučarskih treningov in večkrat tudi opreme vse od prvih zavojev pa do višje ravni svetovnega pokala padajo na ramena staršev in klubov.