Osebna izpoved: nekdanja športnica se že leto dni bori s covid-19

30-letna Kaitlin Denis Wood iz ameriške zvezdne države Illinois se je z novim koronavirusom okužila marca lani, ko v ZDA še nihče ni nosil zaščitne maske, prav tako se še ni vedelo, kakšne razsežnosti ima novi koronavirus in v koliko različnih oblikah se lahko pojavlja.

"Tomorrow. Tomorrow I’ll start to feel better." Kaitlin Denis, on approaching Year Two of living with covid-19 https://t.co/iF3U26hSKD

— The Washington Post (@washingtonpost) February 16, 2021

"Zdi se, kot da je od takrat minilo že celo stoletje. Vstopamo v drugo leto, odkar poznamo virus, govorimo o cepivih, o novih različicah virusa, o novem vodenju države, a zame je še vedno vse enako. Še vedno sem ves čas v postelji. V isti sobi. Bolna sem že 330 dni (pogovor je bil objavljen 15. februarja, op. a.). Prisilim se, da spremljam koledar, saj se mi drugače zdi, da se nikamor ne premakne. Občutek imam, kot da sem v zaporu, in na zidu beležim število dni, ki so že za mano," je razkrila v pogovoru za ameriški Washington Post.

Medicinski misterij

Nekaj časa se je tolažila s tem, da bo bolezen minila in da bo naslednji dan bolje, a ker se to ni zgodilo, je takšno razmišljanje sčasoma opustila.

"Poskušam se sprijazniti s tem, da je virus nekaj, kar ne bom mogla obvladati. Morda je to to, morda sem to jaz. Vsako jutro, ko se prebudim, se tolažim, sprašujem se, kako se bom počutila danes. Jaz sem tisto, čemur zdravniki pravijo 'dolgotrajni bolnik', pri katerih koronavirus zavzame telo in noče oditi. Zdravniki mislijo, da je takih primerov deset tisoč, a v resnici tega ne ve nihče. To je medicinski misterij," je dejala.

"Začneš se spraševati, ali mi bo danes slabo in bom čutila vrtoglavico. Ali pa vam je ljubša migrena in bolečine po vsem telesu? Nekateri simptomi so konstantni, kot so bolečine v telesu in slabost, nekateri pa pridejo in grejo, na primer zvonjenje v ušesih, bolečina v rebrih, preskakovanje srčnega utripa, otrdeli prsti, občutek pijanosti," je opisala simptome, ki jih doživlja v zadnjem letu.

"Včasih izgubim spomin in pomislim, da imam amnezijo. Kot da sem se znašla v črni luknji. Včasih pa se zbudim in počutim tako dobro, da si želim iti na tek in potem v službo, a že ko vstanem, vidim, da ne morem niti stati na nogah, da bi se sprehodila po ulici. In služba, te pa tako ali tako nimam," je še dejala nekdanja finančnica z Wall Streeta.  

Začelo se je z glavobolom in skelečim grlom. Fotografija je simbolična. Foto: Getty Images

Daleč od okolice in breme najbližjim

V zadnjem letu se je povsem izolirala od okolice. "Včasih imam občutek, da ljudje mislijo, da preveč dramatiziram. Ne morem prav zares pojasniti, kaj se mi dogaja, niti tega ne morejo zdravniki. Nekateri me želijo spraviti na antidepresive, drugi me pošiljajo na terapije, saj z zdravstvenega vidika vse skupaj nima več nobenega smisla. Stara sem komaj 30 let, pred kratkim sem se poročila. Pred desetimi leti sem igrala nogomet, zdaj pa ne zmorem niti do trgovine. Sprašujem se: res, resno? Ljudem se zdi vse skupaj patetično in enako se zdi tudi meni."

Prvi simptomi bolezni so bili podobni prehladu. "Bolela me je glava in skelelo me je grlo, a sem poskušala to preseči." Ko je zbolel še mož, sta končno poklicala na covidno linijo v Univerzitetni bolnišnici Northwestern, kjer so ju napotili na urgenco, tam pa domov poslali s protibolečinskimi tabletami.

Naslednjih 20 dni z možem nista zapuščala hiše, in medtem ko se je njemu stanje hitro izboljševalo, se je njeno samo še slabšalo. Poskušala je delati od doma, a se ni mogla osredotočiti na delo, nagajal ji je tudi spomin in nazadnje je ostala še brez službe.

"V zadnjih šestih mesecih sem obiskala več zdravnikov kot prej v 30 letih." Fotografija je simbolična. Foto: Getty Images

Od zdravnika do zdravnika

"V zadnjih šestih mesecih sem obiskala več zdravnikov kot prej v 30 letih. Jemljem antidepresive, vitamin D in še cel kup drugih zdravil. Pri nevrologu sem padla na kognitivnem testu. Dejal je, da deset odstotkov ljudi, ki prebolijo covid, konča z dolgotrajnejšimi nevrološkimi posledicami. Morda bo minilo še vrsto let, preden jih bomo razumeli, mi je dejal."

"Če nihče ne ve, kaj mi je, kako naj se potem pozdravim? Moje vitalne funkcije so normalne. Rentgen pljuč je v redu, krvni izvidi so v mejah normale. Sliši se noro, kajne? Sem jaz nora? Je vse to le v moji glavi?" se sprašuje.

"Dopovedujem si, da se moram bolj potruditi. Prisilim se, da vstanem iz postelje in grem pod prho, a se počutim tako slabo, da moram takoj sesti. Za vsako stvar potrebujem pomoč. Niti voziti ne morem več. Z možem sva se preselila v bližino mojih staršev, da mi lahko pomagajo, a se ves čas počutim kot breme. Moj mož hodi v službo, zraven pa skrbi še zame in gospodinjstvo. Krasen je, ampak najina pot bi morala biti drugačna," je dejala.

Povedala je še, da se počuti krivo, da občuti jezo in samopomilovanje. Enkrat tedensko obiskuje terapijo, kjer se uči sprejemanja trenutnega stanja, kar ji, kot pravi, precej pomaga. "Poskušam sprejeti dejstvo, da se ne bom preprosto zbudila in počutila bolje. Poskušam se odpovedati svojim pričakovanjem, a ob tem čutim veliko obžalovanja. Počutim se, kot bi se predala."