Natalija Gros: Na slovenski sceni sem najbolj simpatična

Ste imeli kdaj športnega vzornika? Sem. V otroštvu in mladosti mi je bila velika vzornica Martina Čufar, ki je kasneje postala moja zelo dobra prijateljica. V otroštvu sem jo občudovala in sanjarila o tem, kako bom nekoč postala tako dobra kot ona. Na nek način sem bila z njo kar malo obsedena, saj sem zbirala od nje vse mogoče, nad posteljo sem imela njen plakat, ki sem ga vsak večer pred spanjem gledala in občudovala. (smeh)

V katerem športu se spremenite v najbolj zagretega navijača? Ekipnih športov res ne spremljam veliko, a ko se začne kakšno evropsko prvenstvo v košarki ali pa svetovno v nogometu, to pa potem kar spremljam. Nekako sem bolj navdušena nad prvenstvi, kjer se med seboj potegujejo reprezentance in se igralci različnih klubov "zmešajo" med seboj, kar se mi zdi še bolj zanimivo kot sami klubi. Vsekakor pa navijam za Slovenijo. (smeh)

Kateri dogodek vas je v karieri najbolj osrečil? V moji športni karieri me je najbolj osrečil dan, ko sem postala evropska prvakinja v balvanskem plezanju ter kombinaciji. To je bil namreč uspeh, ki je bil hkrati moj največji uspeh kariere in uspeh, ki je bil po sezoni, ki se ni odvila tako, kot sem si želela ter pričakovala glede na mojo pripravljenost, kot nek čudežen obliž na rane, ki je potrdil to, da je bil moj trud poplačan in da sem ubrala pravo pot. Naslednji, ki bi ga izpostavila, pa je bil izid in premiera mojega dokumentarnega filma "Chalk & Chocolate", ki je prav tako zame pomenil novo dobo, saj sem z njim sama sebi ter javnosti priznala in na glas delila moje življenje, filozofijo, strahove ter uspehe.

Kaj bi počeli, če se ne bi ukvarjali s svojim športom? Vedno sem govorila, da če se ne bi znašla v športnem plezanju, bi si vsekakor želela plesati. Plesati torej latinsko ameriške in standardne plese. Ples je šport in umetnost, ki ga še danes gledam z odprtimi očmi, pa katerakoli zvrst plesa je to. Ne predstavljam si pa, kam bi me potegnilo, če se ne bi ukvarjala s športom, ampak s čim drugim. V srednji šoli so me poleg športa zanimali še psihologija, umetnostna zgodovina in tuji jeziki.

Vaša najljubša žival je ... Moja najljubša žival … hmmm … Rekla bi, da sem čedalje bolj navdušena nad konji, ker so res lepe in inteligentne živali, sicer pa so mi čedalje bolj pri srcu kiti, ki sem jih prvič videla v živo v Argentini.

Kino ali gledališče? Za oboje bi rekla, da odvisno od razpoloženja. Zadnja predstava v gledališču je bila sicer skoraj eno leto nazaj, ko sem si ogledala predstavo v drami z naslovom Bumbar in se super dobro nasmejala. V kinu sem nazadnje gledala Drevo življenja, Larsa von Trierja.

Ali ste vraževerni? Vraževerna sem zgolj v primeru, če cesto prečka črna mačka. Takrat se ozrem za levo ramo in simbolično pljunem čez njo. To je še navada moje mami in jaz sem jo prevzela, ker se mi zdi prav prisrčna ter hkrati malo za las privlečena, ampak to je to. Številka 13 pa mi je že večkrat prinesla več sreče kot karkoli drugega.

Po koncu športne kariere bom … Končala še zadnji, 4. letnik fakultete in nadoknadila zamujeno na Fakulteti za šport. Kaj mi bo življenje poleg tega še naneslo, pa bo pokazal sam čas. Takrat se mi bodo tudi misli malo bolj razjasnile, kaj sploh želim početi v svojem življenju poleg tekem. Sicer pa si nadvse želim potovati po svetu, ne plezalno, ampak popotniško z nahrbtnikom in fotoaparatom v roki, rada pa bi nekaj časa živela tudi v tujini, kamorkoli me bo priložnost zanesla.

Najbolj simpatična oseba na slovenski sceni? Sama zelo malo spremljam tako televizijo, ker je nimam, kot na splošno slovensko sceno. Tako, da če sem sama del te scene in da ne bom napisala kar nekaj zato, ker pač moram, bom pa rekla, da sem to jaz! Zakaj pa ne … (smeh)

Uporabljate Facebook in Twitter? Twitterja ne uporabljam in nimam potrebe po tem, da bi delila svoje življenje še na tem portalu. Imam svojo spletno stran www.natalijagros.si, na katero napišem sem ter tja kar začutim, ko želim in ko je kaj novega ter ko kaj napovedujem … Uporabljam tudi Facebook, a sem bolj opazovalka kot aktivna članica. Sicer vsak dan pogledam, kaj se dogaja, sama pa razen kakšnih redkih komentarjev in objav tam ne objavljam, ker nisem takšen karakter človeka, ki bi želela, da se vse ve o meni, torej kje sem in kaj počnem. Facebook pa uporabljam predvsem zato, da najdem kakšen kontakt in informacijo.