Sobota, 14. 11. 2020, 20.00
4 leta
Nova stalna razstava o zgodovini Zelenice
Na Zelenici boste spet lahko sedeli na originalni sedežnici #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,47
7
V prostorih nekdanje žičniške naprave na Zelenici je po novem na ogled stalna razstava o zgodovini priljubljenega smučišča Zelenica. Razstavljeni so tudi sedeži z nekdanje enosedežnice, na katerih bo mogoče tudi sedeti.
Osem let je že, odkar so na Zelenici ustavili sedežnico, in tri, odkar so podrli še zadnje stebre tamkajšnje žičniške naprave. Zdaj boste lahko spet podoživeli občutek, kako je sedeti na njenih sedežih. V prostorih nekdanje žičniške postaje na Zelenici, kjer s(m)o smučarji pred leti sestopali z enosedežnice, so odprli stalno razstavo o tej tržiški valilnici smučarskega kadra in priljubljenem paradižu za pohodnike, turne smučarje in gorske kolesarje. In da, posedanje na stolih sedežnice je dovoljeno, kljub temu, da gre za muzejski eksponat.
Projekt oživljanja Zelenice
"Nova stalna muzejska razstava o Zelenici je del projekta oživljanja Zelenice, za katerega je Občina Tržič pridobila evropska sredstva," nam je pojasnila Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja, ki je tudi kustosinja nove stalne razstave o zgodovini razvoja smučanja na Zelenici.
Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja in kustosinja nove stalne razstave o Zelenici.
Pogled na žičniško postajo (levo) in Planinski dom na Zelenici, kjer je danes Gorniški učni center.
V prostoru je tako na ogled šest originalnih sedežev s prvotne sedežnice, ki je skoraj pol stoletja vozila na Zelenico, in stenski pano, na kateri se ljubitelji smučanja skozi niz eksponatov, fotografij in besedila lahko sprehodijo skozi 100-letno zgodovino Zelenice.
Pri pripravi razstave je sodelovala kopica ljudi. Pomemben delež je kot strokovni sodelavec prispeval Janez Kavar, poznavalec tržiške dediščine, ki je utrinke iz zgodovine tržiškega smučanja skupaj z Jožetom Deklevo strnil v knjigi 75 let smučarskega športa v Tržiču, konzervatorja Tržiškega muzeja Boštjan Meglič in Anže Bizjak, gorski vodnik in gorski reševalec Primož Štamcar in mnogi drugi, ki so svoj kamenček v mozaik razstave primaknili v obliki spominov ali fotografij.
Fotografije sedežnice Zelenica 1 iz leta 1973.
Sedeže iz zeleniške sedežnice so na Zelenico pripeljali z džipom. Gre za originalne stole, ki so jih v Tržiškem muzeju shranili po odstranitvi sedežnice leta 2017.Dva sta razstavljena v Slovenskem smučarskem muzeju v Tržiču, šest pa jih je po novem na Zelenici.
Čeprav se bo marsikdo spomnil, da so bili sedeži modre, rdeče in sive barve, pa so bili v izvirniku rumeni. Tako je pokazal proces sondiranja, ki ga je na stolih opravil muzejski restavrator Boštjan Meglič.
Površino stolov je speskal, zaščitil s protikorozivnim premazom in jih prebarval na prvotno rumeno barvo.
Plastične sedeže so nadomestili z lesenimi, kakršni so bili tudi v osnovi. Nekdaj so bili sedeži opremljeni celo z odejo.
Če imate tudi sami izkušnje s sedežnice, se najbrž spomnite, kako vas je prezeblo med dokaj polžjim prevažanjem do cilja.
Obiskovalci si bodo razstavo lahko ogledali po vnaprejšnjem dogovoru, v primeru skupin bo poskrbljeno tudi za voden ogled, nam je povedal Stanko Koblar, gospodar Planinskega doma na Zelenici, ki se nahaja v bližini nekdanje žičniške postaje.
Dom je od 1. oktobra do konca maja odprt od petka od 7.00 do nedelje do 16.00 ter med prazniki in počitnicami.
Eno najhitreje in najlažje dostopnih slovenskih smučišč
Zelenica je bila nekdaj eno najhitreje in najlažje dostopnih smučišč v Sloveniji.
V 70. in 80. prejšnjega stoletja je bilo sila priljubljeno pri alpskih smučarjih, ki so obisk smučišča občasno združili še za skok čez državno mejo. Le skozi ljubeljski predor se je bilo treba zapeljati in že si se lahko hvalil z najboljšo kavo, šopom banan ali čokolado Milka.
Smučarji na parkirišču pod Zelenico leta 1973. Takrat je obratoval tudi bližnji hotel.
Od Jocifove koče do Planinskega doma na Zelenici
Prva koča na Zelenici je stala že leta 1930. T. i. Jocifova koča je stala na istem mestu, kjer danes stoji Planinski dom na Zelenici, zgradili pa so jo "zeleničarji", druščina Tržičanov, ki jih je družila ljubezen do smučanja.
V gradnjo koče so Nande (Ferdinand) Jocif, Ciril Lužar, Maks Leban, Anton Sajovic, Šimen Zaletel in Tone Belehar vložili svoj denar. Ker je Jocif pozneje postal večinski lastnik koče, se je koča imenovala Jocifova koča.
Prva koča na Zelenici, t. i. Jocifova koča, je stala že v 30. letih prejšnjega stoletja.
Jocifova koča je bila med drugo svetovno vojno leta 1941 požgana. Natančno se ne ve, niti se ne govori, ali so jo požgali Nemci ali partizani.
Na njenem pogorišču so dijaki Policijske šole, takrat locirane v Poljčah na Gorenjskem, v 50. letih začeli graditi nov dom, ki naj bi se imenoval Dom Titovih graničarjev. Ko se je leta 1952 kadetska šola preselila v Tacen, so objekt, dograjen do tretje gradbene faze, prepustili Planinskemu društvu Tržič, ki je kočo do leta 1964 zgradilo z udarniškim delom.
Dom je postal zbirališče povojne generacije smučarjev. Pogost gost doma je bil lovec in smučar Tine Mulej - Tinček, ki ima v domu ob lončeni peči celo svoj kotiček (Tinčkov kot).
Tudi ta dom je leta 1999 žal pogorel.
Planinski dom na Zelenici je zrasel na pogorišču prvih dveh. Odprli so ga leta 2011, zgrajen pa je bil z veliko pomočjo in udarniškim delom prostovoljcev.
Leta 2011 so na Zelenici odprli še tretjo kočo. Zgradili so jo s pomočjo evropskih sredstev, Fundacije za šport in Planinske zveze Slovenije. Planinci so denar za gradnjo zbirali tudi z dobrodelnimi akcijami, v izgradnjo pa so vložili ogromno ur prostovoljnega dela.
V novem domu danes deluje gorniški učni center, kjer potekajo izobraževanja in usposabljanja z gorniško tematiko, šole v naravi in druge dejavnosti.
Pogled na Zelenico z Ljubelja. Fotografija je bila posneta leta 1973.
Žičnico dogradijo leta 1966
Prvo žičniško napravo na Zelenici, šlo je za enosedežnico, so zgradili leta 1964 (spodnji del žičnice). Projekt so dokončali let 1966, ko so postavili še sidra na Triangel.
Žičnico je izdelalo mariborsko podjetje Metalna, veliko delov pa so izdelali kovinarski mojstri iz ključavničarske delavnice BPT Tržič, je zapisano na razstavnem panoju.
Žičnica je obratovala 47 let, do leta 2012, ko so jo zaradi starosti in vse strožjih državnih predpisov glede varnosti ugasnili. Pet let pozneje so iz varnostnih razlogov z območja Zelenice odstranili ostanke žičnice.
Leta 2017 so iz varnostnih razlogov z območja Zelenice odstranili še zadnje ostanke sedežnice. Vir fotografije: mojaobcina.si/trzic.
Športni klub Tržič že od leta 1923
Prav na Zelenici najdemo tudi zametke športnega smučanja. Že leta 1923 so v Tržiču ustanovili smučarski klub (Sportski klub Tržič), s čimer so prehiteli tudi marsikateri klub v Dolomitih.
Tudi tekmovanja so se začela zelo zgodaj. 19. februarja 1928 so na Zelenici izvedli prvi Zeleniški smuk, prestižno smučarsko tekmovanje, ki je v Jugoslaviji imeli precejšnjo težo. Pokal za zmagovalca sta prispevala tržiška industrialca Glanzmann in Gassner.
Pokal je vrsto let prehajal iz rok v roke med klubi z Jesenic, iz Ljubljane (SK Skala) in Tržiča, 13. februarja 1938 pa so ga tržiški smučarji z zmago prejeli v trajno last. Tekmovanja v Zeleniškem smuku so se končala leta 1940.
Na fotografiji: planinska oprema iz sredine 20. let prejšnjega stoletja (nahrbtnik, krplje, dereze
in cepin).
Zeleniški veleslalom – nekdaj največje mednarodno smučarsko tekmovanje v naših krajih
Deset let pozneje (1950) so na Zelenici prvič izpeljali Zeleniški veleslalom, ki je bil v obdobju po drugi svetovni vojni največje mednarodno tekmovanje v Sloveniji. Na njem so nastopali tudi veliki smučarski asi, leta 1952 na primer takrat 16-letni smučarski up Toni Sailer.
Organizirali so tudi tekme mladinskega evropskega kriterija, tekme FIS in šest tekem za evropski pokal. Zelenico so obiskala tako zveneča imena, kot so Gustavo Thöni, David Zwilling, Marc Girardelli, Bernhard Gstrein, Thomas Stangassinger in drugi.
Na Zelenici je smučal tudi legendarni avstrijski oz. luksemburški alpski smučar Marc Girardelli.
Alpska šola smučanja kot valilnica smučarskih šampionov
Leta 1966 se je prav v Tržiču porodila zamisel za ustanovitev Alpske šole smučanja, ustanovitelja sta bila poleg prof. Jeločnika Zdravko Križaj, stric Bojana Križaja, in Janez Vagner, ki je zaradi svojega športnega udejstvovanja postal tudi častni občan Tržiča.
Bojan Križaj, Andrej Jerman in Žan Košir, najbolj znani predstavniki tržiškega smučanja oz. deskanja na snegu.
Šola je sistematično vzgajala mlade športnike v uspešne tekmovalce, med njimi so tudi imena, ki so skrbela in še skrbijo za veselje slovenskih ljubiteljev zimskih športov.
Iz tržiške alpske šole izhajata tako alpska smučarja Bojan Križaj in Andrej Jerman kot tudi deskar Žan Košir, ki je leta 2014 iz Sočija prinesel prvi dve olimpijski medalji in se štiri leta pozneje iz Pjongčanga vrnil s še tretjo.
Leta 1974 je bil ustanovljen še Klub učiteljev in trenerjev smučanja (KUTS), ki je skrbel za usposabljanje učiteljev in trenerjev smučanja. V KUTS sta se kalila tudi trenerja Jože Šparovec in Jani Hladnik, ki sta trenirala najboljše reprezentante v Sloveniji in tujini.
A še pred njimi so za tržiške smučarske uspehe skrbeli drugi. Avgust Primožič se je denimo v zgodovino tržiškega smučanja zapisal z zmago na prvi smučarski tekmi v Tržiču 6. 2. 1927, večkrat pa je stal tudi na zmagovalnem odru Zeleniškega smuka.
V predvojnem obdobju sta blestela Matevž Lukanc (na prvem državnem prvenstvu po vojni leta 1946 je osvojil prvo mesto v vseh disciplinah – v smuku, slalomu in kombinaciji, pozneje se je v okviru svoje kolarske delavnice lotil še izdelave alpskih smuči) in Frenk Čarman, leta 1933 državni prvak v slalomu in udeleženec svetovnega prvenstva v Innsbrucku ter pozneje upravnik Jocifove koče na Zelenici.
Med vojnama in po drugi svetovni vojni je štafeto tržiških smučarskih uspehov prevzel Slavko Lukanc, odličen smučar, ki je redno zmagoval in se uvrščal na stopničke na državnih prvenstvih (v vseh disciplinah) v tem obdobju.
Leta 1948 je bil med udeleženci olimpijskih iger v St. Moritzu, po končani tekmovalni poti pa se je posvetil trenerskemu delu.
Tržiški ljubitelj smučanja Matevž Lukanc se je lotil tudi izdelovanja alpskih smuči. Lesene lepljene smuči je dodelal z uvoženimi materiali okoli leta 1965. Krajša smučka je bila namenjena lovu in turni smuki.
Lukancu se je pridružil še Janez Štefe, ki je tekmoval na domačih in mednarodnih tekmovanjih, leta 1952 pa je na olimpijskih igrah v Oslu dosegel 13. mesto v smuku, kar je bil njegov največji uspeh in vse do preboja še enega Tržičana – Andreja Jermana – najboljši slovenski rezultat v smuku. Štefe je nastopil tudi na partizanski smučarski tekmi v Cerknem leta 1945.
Blestela sta tudi brata Jože in Janko Krmelj, povojno obdobje pa so zaznamovali še Ludvik Dornig, Tine Mulej, Zdravko in Peter Križaj, oče Bojana Križaja.
Izstopale so tudi tržiške smučarke Mara Amann, Marta Bogataj in Vlasta Lavička, ki so bile članice predvojne jugoslovanske reprezentance v alpskem smučanju.
Na osrednjem plakatu razstave na Zelenici je izpisana pesem v čast Zelenici z istoimenskim naslovom. Del besedila je skupaj z Marjanom Perkom prispevala tudi Svetlana Makarovič, ki je, zanimivo, v enem od intervjujev to izpostavila kot eno od svojih napak.
Snežni plazovi
Ker so snežni plazovi na območju Zelenice vzeli že deset življenj, so člani tržiške GRS leta 2017 na parkirišču pod smučiščem, na Ljubelju, postavili prvo kontrolno točko za preverjanje delovanja plazovnih žoln v Sloveniji, za opozarjanje pred nevarnostmi snežnih plazov na območju Zelenice pa že vse od leta 2014 skrbi Služba za varstvo pred snežnimi plazovi Zelenica – Tržič.
Pozimi leta 1962 sta v snežnem plazu pod kočo na Zelenici umrla dva obmejna vojaka jugoslovanske armade. 11. januarja 1977 pa je plaz odnesel šest ljudi – štiri dijake in dva učitelja takratnega Srednješolskega centra iz Kranja, ki jih je med sestopom v slabih vremenskih razmerah z Zelenice proti Ljubelju zasul snežni plaz s pobočij Begunjščice.
Plaz je bil 14. februarja 2010 usoden za domačina, ki se je po servisni cesti smučišča vzpenjal proti koči na Zelenici, leta 2013 pa je umrl še turni smučar, ki ga je plaz odnesel pod vrhom Begunjščice na južno stran.
Zelenica je danes zelo obiskana v vseh letnih časih. Pozimi je raj za turne smučarje, v toplejših mesecih pa za pohodnike in gorske kolesarje.
7