Rok Plestenjak

Četrtek,
3. 1. 2013,
10.03

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Srečko Katanec Slaviša Stojanović slovenska nogometna reprezentanca

Četrtek, 3. 1. 2013, 10.03

8 let, 8 mesecev

Katančeva pravljica kliče po nadaljevanju

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Vsak narod ima pravljičnega junaka, ki je nagajal velikim in srca polnil s ponosom. Tudi Slovenija ni izjema. Sploh v svetu nogometnih pravljic. Tam se je izkazal Srečko Katanec. Pa se bo še enkrat?

Ko je leta 1998 prvič obul selektorske čevlje, ni imel predhodnih izkušenj. V gladiatorske bitke se je spuščal z domala neoboroženo vojsko. Že vnaprej pripravljeno na poraz, kar je bila takrat žalostna, a tudi realna prispodoba slovenskih razmišljanj o dometu reprezentance. On, čudodelec in zaveznik boginje Fortune, jo je prepričal o nasprotnem. Že kot igralec je spoznal, da je mogoč preboj iz sence povprečja. Nogometaše je prepričal, da skrite moči poiščejo tam, kjer jih tekmeci niso znali. Slovenski značaj je poznal do potankosti in potisnil na plan največje vrline. Tisto, kar je lahko predstavil, pa čeprav v ekipi ni imel treh ali več zvezdnikov iz močnejših evropskih klubov. Vztrajal je pri delavnosti, disciplini, sožitju in iz omar v slačilnici prepodil strah. Rezultati so rasli, obramba je postala trdna, bočni igralci pa nevarni kot že dolgo ne. Tudi ko se je izgubilo, si igralci niso imeli kaj očitati. Na igrišču so pustili srce in priklicali pomoč sreče. Naježeni navijači so občutili nekaj, kar jim dotlej nogometna žoga ni znala podariti. Slovenska srca je preplavil pojav kolektivne evforije, neusahljive moči združene Slovenije in junaške enajsterice, ki se ni ustrašila nikogar. In opozoril svet, da se nogometni mojstri rojevajo tudi pod Triglavom. Ter da se pod pravim vodstvom da marsikaj postoriti. To je bila pravljica o zlati generaciji.

Zdaj bo naletel na razvajene navijače

Pozneje se je pojavil še kakšen junak slovenske nogometne pravljice, a prvi je vendarle prvi. In imel je najtežjo nalogo, saj je prebijal ledino. Srečko Katanec se po desetih letih vrača. In to v vlogi dežurnega rešitelja. Čeprav je z južnokorejskim sporom z Zlatkom Zahovičem izgubil del privržencev, je njegov kultni status ostal nedotakljiv. Čas celi rane, spomine pa polepša. Bo pa zdaj zanj povsem drugače, kot je bilo v "zlatih" časih. Ko je Slovenijo popeljal na evropsko (2000) in svetovno prvenstvo (2002), so navijači hočeš nočeš izgubili stik z realnostjo in majhno deželo hiteli pričakovati na vsakem največjem tekmovanju. Izbirčnost včasih ni slaba čednost, razvajenost pa je veliko bolj strupene narave. Katanec bo moral razvajene navijače zadovoljiti, kar bo neprimerno težje kot na prehodu v tretje tisočletje, ko še sami niso verjeli, da bi lahko Slovenija kdaj nastopila na največjem tekmovanju. V družbi Francije, Brazilije ali pa Španije. Zdaj so časi drugačni. Navijači bodo grozovito razočarani, če se prihodnje leto na brazilskih plažah ne bo slišalo polke. Še vedno verjamejo v čudež, tisti, ki so vanj po porazu v Tirani prenehali verjeti, pa se spet polnijo z optimizmom. Vrača se namreč selektor, ki nosi v sebi nekaj posebnega. Nekaj, kar bi lahko združilo celotno Slovenijo in obudilo pozabljeno pravljico. Čudeži se v športu radi dogajajo. Kar vprašajte novega selektorja (uradno bo vlogo prevzel v petek po formalni potrditvi izvršnega odbora NZS), ki je s pomočjo znanja, pozitivne trme, poguma, pa tudi sreče marsikatero teorijo postavil na glavo. Vprašanje pa je, če se čudeži ponavljajo tudi v modernih preoblekah. O tem se bomo prepričali še letos.

Katanec ima čudežno moč: iskala se bo vstopnica več

Okoliščine so drugačne od tistih, ki so vladale pred desetimi leti. A nekaj bo podobnega. Tribune bodo spet polne. Katančeva prisotnost v državnem dresu in prekrasni spomini na zlato pravljično zgodbo bodo poskrbeli, da bodo štadioni (vsaj na uvodnih preizkušnjah) polni do zadnjega kotička. Po dolgem času se bo iskala vstopnica več. To je tisto, kar slovenski reprezentančni nogomet potrebuje. Navijači se ne bodo več počutili opeharjene. Čutijo, da je bil storjen pravi korak, ki bi lahko znova na noge postavil mit o nogometnem čudežu na sončni strani Alp. Zdaj bo navsezadnje lažje tudi Slaviši Stojanoviću. Oddahnil se bo od stalnih kritik, zmerjanj, zlobnih podtikanj, ki so nekajkrat v morju napovedanih analiz prešla meje dobrega okusa in njegove oči obarvala s paranojo. Lahko se bo sprostil, ravno obratno pa velja za Katanca. Če je po vrnitvi iz ZAE užival v miru, ki ga prinaša nogometno brezdelje, bo zdaj drugače. A z bogatimi izkušnjami kot nekdanji uspešni slovenski selektor bi jim znal biti kos. Zlobni jeziki bodo rekli, da v Makedoniji in ZAE, še manj pa pri Olympiakosu ni storil nič posebnega. A to se je dogajalo v tujini. V domovini pač vladajo drugačne zakonitosti in "Srečko Nazionale" se v njih počuti kot riba v vodi. Spet bodo leteli očitki, da ne bo nikoli več deležen takšne pomoči sreče, kot jo je bil vajen na slovenski klopi. Osterčev evrogol, Ačimovićev sanjski projektil, dvomljive 11-metrovke v izdihljajih, čudežni zadetek Rudonje ... Res je, preveč je bilo naključij za normalno merico. A če je znal kdo izzvati srečo, je bil to Srečko Katanec. Zdaj bo imel priložnost, da to še enkrat dokaže.

Ne bo več prihajalo do nevsakdanjih prizorov

Spustil se je v tveganje, pokazal pogum. Res je, da slabše, kot je v rezultatskem smislu šlo pod Stojanovićem, sploh ne more iti. To je lahko olajševalna okoliščina vsakemu nasledniku. A Katanec si želi več. Dobrega imena ne želi kar tako zapackati. Želi ga še olepšati. In kdo bi mu lahko kaj očital? Če so nekateri Stojanoviću metali pod nos, da kot igralec ni izstopal, spada njegov naslednik med tri najboljše slovenske nogometaše vseh časov (tu sta še Branko Oblak in Zlatko Zahovič). Pri delu najbolj ceni poštenost. Tisto, kar boš nogometu ponudil, s tistim se boš primoran zadovoljiti. V nogometu se namreč vse vrača, kar je slavni Katančev izrek, ki bi ga morali najboljši slovenski nogometaši upoštevati. V bistvu ga bodo primorani, saj bodo napočili novi časi. Prišel je mož, ki bo moral preprečiti, da v reprezentanci ne bo več prihajalo do nevsakdanjih prizorov. Da kapetan vpričo nemega selektorja pove, da o tem, kdaj in pod katerimi pogoji bo prekinil kariero, odloča sam, in se o tem ne bo z nobenim posvetoval, pa do tistega, da se na tekmah ne spoštuje hierarhije izvajalcev kazenskih strelov.

Navijačem je pod Stojanovićem postajalo že vseeno

O tem, ali se bo Katanec odločil za resnejšo kadrovsko prevetritev in spremembo igralnega sistema, pustimo času čas. Več bo namignil v petek, po uradni "prisegi". Zdaj je najbolj pomembno, da je v Sloveniji zapihala prijetna reprezentančna sapica. Dejstvo je, da se slovenskemu nogometu, če je govora o članski reprezentanci, že dolgo časa ni pripetilo nekaj tako lepega. Po jesenskem delu kvalifikacij za SP 2014 se je znašel v zelo nezavidljivem, skoraj zanikrnem položaju, za katerega skoraj ni bilo več kratkoročne rešitve. Zgodilo se je tisto, kar v nogometu najbolj peče. Navijači so reprezentanci obrnili hrbet, kult se je porazgubil in odtaval neznano kam, nezaupanje se je širilo kot kužna bolezen ter metalo temno senco na vse, kar je dišalo po dobri naložbi za prihodnost.

Palec z nič kaj priljubljenim zasukom navzdol je bil v manjši meri pokazan nogometašem, v večji pa selektorju Stojanoviću. Navijačem je postajalo že vseeno, kar je alarm najhujše vrste. Zato je 31. december 2012 in potrditev tistega, kar se je še nedolgo nazaj zdelo nemogoče, da se na "sveto" mesto vrača Katanec, prinesel všečno novoletno darilo. In rešil nadaljnje životarjenje slovenske reprezentance. Darilo je všeč skoraj vsem, ki sestavljajo slovensko nogometno družino. Vrnil se je pravljični junak, ki vsaj v knjigah poskrbi za srečne konce. Vrnil se je človek, ki lahko združi sprto Slovenijo in poskrbi za zasuk na boljše. Ni pa rečeno, da se bo to tudi zgodilo. Primera Michaela Schumacherja in Marcela Lippija sta zgovorna. Nekaterim junakom se posreči, nekaterim izjalovi. Res pa je, da ni enako, če po vrnitvi v roke dobiš manj kakovostno in uigrano orodje od tistega, s katerim si imel opravka prvič. Takrat te lahko višja pričakovanja navijačev nehote potisnejo v vrtinec, iz katerega je še težje uresničevati cilje. In spomin na stare zasluge lahko hitreje zbledi. Ima pa Katanec vendarle nekaj, kar ga lahko pomirja. Tudi če ne bo nič z Brazilijo (alibi v primeru neuspeha se ponuja že sam po sebi), bo z reprezentanco naskakoval tudi Euro 2016. Dogodek, ki ga Slovenija zaradi dejstva, da se bo število udeležencev povišalo na 24, preprosto ne sme zamuditi. V tem pa je bil Ljubljančan nekoč že mojster …