Erazem Lorbek: Vse se začne in konča pri Messini

Erazem Lorbek je v treh dvobojih s Partizanom v povprečju dosegal 15,7 točke, 5,7 skoka in 2 podaji na tekmo. V drugem obračunu pa je imel celo indeks 33 (21 točk, 7 skokov, 10 prekrškov nad njim), s čimer si je prislužil naziv najkoristnejšega igralca drugih četrtfinalnih tekem (MVP), kar le potrjuje, da leta 1984 rojeni košarkar v Rusiji dobro dela. V letošnji sezoni ste naredili izjemen preskok. Ste pričakovali, da boste v vrhunski ekipi dobili tako veliko priložnost? Ko sem prišel v Moskvo, resnici na ljubo nisem pričakoval, da bom imel že v krstni sezoni pri takšnem gigantu pomembno vlogo in obenem veliko minutažo. Na koncu se je izkazalo, da trener verjame v moje sposobnosti, ki sem jih dokazoval med sezono. Zavedal sem se, da lahko z angažiranostjo na treningih in tekmah naredim korak naprej. Trdo sem delal, moj trud pa je sedaj poplačan.

Kakšen tip trenerja je sploh Ettore Messina? Z eno besedo perfekcionist. Vse hoče imeti pod nadzorom. Ne tolerira napak. Njegova želja je, da bi jih v največji meri izolirali iz naše igre. Na vsakem treningu hoče od nas, da damo vse od sebe. Nekako tudi vrši pritisk, s čimer bi dobili občutek, da smo na tekmi. Pri njem beseda pojenjati ne pride v poštev.

V četrtfinalnem dvoboju s Partizanom ste odlično igrali. Bili ste celo MVP drugih četrtfinalnih tekem. Kaj vam pomeni ta lovorika? Zdravje je dobro, zato sem lahko osredotočen na košarko in to je zelo pomembno. Ta naziv mi veliko pomeni. Iz tekme v tekmo želim dokazati, da sem sposoben igrati v takšnem klubu in na visoki ravni. V Rusiji sem ogromno napredoval, čeprav sem že veliko priložnosti za igro dobil pri Lottomatici.

Kakšen je bil občutek igrati pred približno 21.000 navijači v Beogradu? Fenomenalno je bilo igrati v prelepi atmosferi. Redko doživiš takšen ambient. Sicer sem že igral pred več ljudmi na univerzi v ZDA, vendar je vzdušje popolnoma drugačno kot pa tukaj v Evropi. Tudi v Rusiji je vzdušje na tekmah drugačno kot denimo v Srbiji in Sloveniji ter drugod. Pri nas so dvorane polne, ko so derbiji, drugače pa se ne zapolni do zadnjega kotička.

Mislite, da bi Partizan odigral kaj drugače, če bi bila tekma v njegovi dvorani Pionir, kjer se sicer zgnete trikrat manj gledalcev, a je akustika povsem drugačna? Mislim, da bi se košarkarji počutili v Pionirju bistveno bolj domače kot v Areni. Nenazadnje tam trenirajo in igrajo tekme, tukaj pa so morali spoznati teren, zato niso imeli bistvene prednosti.

Ali vas je Partizan kako presenetil? Na tretji tekmi smo dobro začeli in to se je dolgoročno izkazalo za dobro. Težko je bilo Partizanu loviti rezultat, pri nas pa sta bila Smodiš in Šiškauskas razpoložena za igro. Dobro smo preučili tekmeca.

Kako je igrati v moštvu, ki ima zvezdnike, vendar se ti ne obnašajo tako? Prav vsi košarkarji so disciplinirani. Ni igralca, ki bi želel izstopati. Kakorkoli že, vse pa se začne in konča pri trenerju, ki ima glavno besedo.

Verjetno je vseeno prva violina med igralci Matjaž Smodiš. Kako vi gledate nanj in kako ljudje v klubu? Matjaž je kapetan moštva, v katerem se je v preteklosti dokazal. Dobro govori tudi rusko, zato ga vsi spoštujemo. V odločilnih trenutkih prevzame vodilno vlogo, kar ste lahko videli tudi v Beogradu. Poleg njega je še veliko ime Ramunas Šiškauskas. Lahko sem srečen, da imam takšne ljudi okoli sebe. Smodiš mi je tudi veliko pomagal pri prilagajanju na novo okolje. Nenazadnje je Slovenec, kar je le še olajšalo vse skupaj. Zelo sem mu hvaležen.

Igrate veliko na poziciji pet, čeprav se v določenih akcijah znajdete tudi na štirici ... Če ni težkega centra, ni težko igrati na centrski poziciji. Proti Partizanu sta bili dve skrajnosti. Na eni strani je bil izjemno visoki Vranješ, ki pa je veliko bolj neokreten in lahko to izkoristiš sebi v prid. Potem je bil tu temnopolti Lasme, ki pa je zelo agilen, veliko skače. Uspelo mi je eliminirati oba. Zato lahko rečem, da se domače počutim tudi na petki, pa čeprav je težko včasih igrati proti tistim klasičnim centrom, ki so občutno težji od mene.

Kot prvi ste se uvrstili na F4 v Berlin, kjer branite naslov prvaka. Kdo bi vas lahko zaustavil na poti do vrha? Zdaj ni več slabih ekip, vseeno pa mislim, da je Panathinaikos tista ekipa, ki nam lahko nagaja. Naša želja je kajpak ohranitev naslova najboljšega v Evropi.

Kako ste zadovoljni z bivanjem in igranjem košarke v Rusiji? Liga je dokaj kakovostna. Sprva nisem mislil, da bo tako dobra, zato sem pozitivno presenečen. To je le plus za nas igralce, saj tako lažje napredujemo. Bivanje je v zadnjem času bolj potekalo v notranjih prostorih, predvsem zaradi mraza. K sreči sedaj ni več temperatur okoli minus deset stopinj Celzija. Sneg je sicer še, vendar se veliko bolje počutimo. Slaba stran Moskve je le promet. Slovenec Boštjan Nachbar, ki je član Dinama - vašega rivala -, je zadnjič potarnal, da so plače zaradi gospodarske krize nekoliko v zamudi. Kakšno je stanje v vašem klubu? Lahko rečem, da sem zadovoljen z vsem.