Boštjan Nachbar: Čad je globoka zgodba, o kateri bi lahko razpravljali v nedogled (video)

Vsak športnik ne more biti ambasador, je Irena Stamenkovič že v prvem stavku pogovora za Sportal dala jasno vedeti, da to ni vloga za vsakogar, tudi če je ta znan, uspešen in priljubljen. Zakaj so se torej pri Unicefu odločili ravno za košarkarja Boštjana Nachbarja?

"Ker je Boki priznan in uspešen športnik, ker je športnik z moralo, ker je prijetnega značaja in ker ne zapleta stvari. Morda se to sliši banalno, a pri sodelovanju z ambasadorji je to zelo pomembno, saj se na terenu zvezdniškim kapricam pač ne da ustreči. Poleg tega se je že prej ukvarjal z dobrodelnimi zadevami, prav tako tudi njegova žena, kar pomeni, da je njegovi družini taka vrsta dejavnosti blizu," je povedala Stamenkovičeva, vodja marketinga pri Unicefu, kjer so iskali osebo, ki je močno prisotna in angažirana tudi na socialnih omrežjih, kar Nachbar z več kot 22 tisoč sledilci na Twitterju vsekakor je.

Obisk Čada, kamor se je Nachbar z delegacijo odpravil julija letos, je potekal v okviru skupnega projekta Evropske unije in Unicefa, namenjenega problematiki otrok s pozabljenih kriznih žarišč, za katere v medijih nikoli ne slišimo. "Naš cilj je bil, da prek Boštjanovega obraza dosežemo javnost, da tematiko osvetli tako, da enemu od otrok posodi svoj glas in to, kar vidi, doživi, sporoča prek socialnih omrežij, prek bloga in Twitterja. Lahko rečem, da je bil v projektu z dušo, srcem in telesom in da je bil odziv ljudi fantastičen. Namesto treh milijonov ljudi smo jih dosegli 22 milijonov," je še povedala Stamenkovičeva.

Irena Stamekovič iz Unicefa, je dejala, da vsak športnik pač ne more biti ambasador Unicefa. S kakšnimi občutki ste sprejeli njihov predlog, da posodite glas in obraz, prek katerega bi Unicef lahko opozarjal na krizna žarišča sveta, na katera skoraj praviloma pozabimo? Tako sem bil vzgojen in morda sem preprosto taka oseba, da so mi te stvari blizu. Zakaj ne bi pomagal, če lahko in te to nič ne stane, potrebuješ samo nekaj dobre volje? Ko so stopili v stik z mano, sem želel dobiti nekaj podatkov o tem, kaj to sploh pomeni, in izrazil željo, da bi se tudi sam odpravil na teren, da bi na lastni koži doživel tisto, kar se na teh predelih sveta dogaja. Za osebno rast posameznika je tak obisk neprecenljiv. Seveda bi bilo najlažje, če bi svoje mnenje podajal s kavča in prek spleta, ampak to še zdaleč ni prava pot.

Menda je bilo možnosti več, in sicer obisk sirskih beguncev v Libanonu, Filipinov, ki se še vedno spopadajo s posledicami tajfuna Haiyan, in Čada, o katerem se sploh nikoli ni poročalo. Zakaj ste se odločili ravno za zadnjega? Če sem odkrit, ne zato, ker bi bila to moja želja, ampak bolj zato, ker je terminsko najbolje sovpadal s košarkarsko sezono. Bi si pa želel obiskati tudi druga žarišča, kar bi mi omogočilo primerjavo in boljši pogled na vse skupaj. Čad je bil izkušnja, ki jo doživiš enkrat v življenju in ki je niti malo ne obžalujem.

Ko ste se odpravili v Čad, si najbrž niste predstavljali vseh razsežnosti, ki jih je projekt prinesel. Stamekovičeva iz Unicefa je dejala, da ste namesto predvidenih in želenih treh milijonov ljudi z informacijami o dogajanju v Čadu dosegli kar 22 milijonov ljudi. O teh številkah se nismo pogovarjali, niti nisem o tem spraševal. V Afriko se nisem odpravil zato, da bi za moje potovanje slišalo čim več ljudi, ampak zato, da bi izvedeli, kakšno stanje vlada tam. Je pa res, da smo bili na koncu izredno presenečeni nad odzivom ljudi, ki so res podrobno spremljali to potovanje in naprej delili informacije, ki smo jih sporočali prek Twitterja in bloga. Tudi košarkarski klub Barcelona je medijsko povsem podprl moje potovanje, pa tudi na splošno je bilo v Španiji ogromno zanimanja za to tematiko. Vse to smo delali v upanju, da bodo ljudje izvedeli za razmere v Čadu in da bodo pripravljeni pomagati.

Večkrat ste že povedali, da so vas prizori v Čadu pretresli. Omenjali ste dogodek z oreščki, ki so se stresli po tleh, pa so otroci planili nanje in jih jedli s tal. Kaj vas je najbolj pretreslo? Take zgodbe so se dogajale vsakodnevno oziroma, bolje rečeno, vsako uro. Najbolj seveda izstopajo otroci, ki živijo v res nemogočih razmerah. To, da nimajo elektrike, je še najmanjša težava. Večja je, da nimajo vode, da jim primanjkuje zdravil in zdravstvene oskrbe nasploh. In to so zadeve, ki se dogajajo le pet ur poleta iz Evrope. Predstavljajte si! Živimo leta 2014, nekje tako blizu nas pa so otroci, ki nimajo dostopa do vode. To se mi je najbolj vtisnilo v spomin. Je pa res, da je eno govoriti, drugo pa to doživeti. In videti otroke brez upanja na boljši jutri je izredno pretresljiva stvar.

Ste se jim poskušali približati tudi z žogo? Da, igrali smo košarko na improviziranem igrišču. To so bili najlepši trenutki, ko so pozabili na skrbi in se prepustili igri. V tem času smo se pravzaprav najbolj zbližali. Igral sem tudi nogomet s fanti iz vasi.

Gre za zelo dobre in prijazne ljudi, ki so na prvi pogled morda res plašni med tujci, saj nimajo prav nobene predstave, od kod prihajamo, vendar smo z igrami z žogo te ovire hitro podrli.

Kako ste se sporazumevali? Z gestami, mimiko obraza? Govorili smo v angleščini, nato je prevajalec prevedel v francoščino, eden do domačinov pa potem v njihov jezik. Pravzaprav je trajalo kar nekaj časa, smo se pa navadili protokola in s tem ni bilo težav.

Kakšni so otroci? So nasmejani, veseli ali se zavedajo brezizhodnosti položaja? Pravzaprav so kljub pomanjkanju zelo neobremenjeni. Mislim, da celo bolj kot naši otroci. Imajo namreč ta "privilegij", da jih razveselijo že majhne stvari. Žoga, barvice, igračka, šolski zvezek. Veselje, neprimerljivo z našimi otroki, ki bi po minuti ali dveh te igrače vrgli stran.

Menda ste jim prinesli barbiko. Da, to je bilo darilo mojih hčerk, češ, naj jo dam tamkajšnjim deklicam. Nekako je šlo za družinsko darilo.

Na začetku pogovora ste dejali, da ste bili vzgojeni v duhu, da je treba pomagati. Ali to pomeni, da nadaljujete to tradicijo? No, daleč od tega, da bi se promoviral kot boljši starš od drugih. Je pa res, da mi je to potovanje še bolj odprlo oči in me prepričalo o tem, kako pomembno je pomagati drugim, ki imajo manj sreče in privilegijev od nas. Mislim, da je to izredno pomembno. Kot starš si bom zagotovo prizadeval, da bodo otroci življenje razumeli s tega vidika.

Poleg humanitarnih dejavnosti, kot sta Unicefov projekt in projekt Življenje je košarka, ste zelo dejavni tudi na socialnih omrežjih. Z 22 tisoč sledilci na spletu spadate med najbolj priljubljene Slovence na Twitterju. Kako pomembno se je to orodje izkazalo za širjenje informacij o dogajanju v Čadu? Če bi o tem govorili pri osrednjem dnevniku, bi večina ljudi prestavila na drug kanal, češ da so to teme iz drugega dela sveta, ki nas ne zadevajo. Facebook, še bolj pa Twitter sta se izkazala za izredno primerna za tovrstno širjenje informacij. Internet se je izkazal za velik plus v naši dobi, saj nam pomaga deliti informacije, ki do glavnih medijev sploh ne bi našle poti oziroma bi jih ti namerno potisnili nekam na stran.

Prek Twitterja pa lahko svoje videnje in izkušnje delimo naprej, potem pa se to s pomočjo ljudi na spletu pomnoži. To se mi zdi veliko pristneje, kot če poteka prek posrednikov, ki novico oblikujejo po svoje in prodajo naprej v obliki, ki bo všeč gledalcu in sponzorjem. Twitter omogoča neposredno pot in mislim, da smo ga v Čadu lepo izkoristili. Sodeč po odzivu ljudi, je bila to najboljša stvar.

Kako je bilo z dostopom do interneta? Menda ste ga imeli le v večernih urah. Da, internet smo imeli v Unicefovi bazi, ki jo je sestavljalo nekaj zabojnikov. Ni bil pretirano hiter, a dovolj zmogljiv, da smo prek njega lahko svetu posredovali glavne informacije.

Ne glede na pozitivno noto potovanja v Čad so se prav gotovo našli tudi kritiki, ki so v vaši potezi videli samopromocijo. Ste bili teh kritik deležni ali jih je mogoče najti le med anonimnimi komentatorji na spletu? Neposredno ne, ker si mi ljudje česa takega ne bi upali povedati v obraz. Sem pa prepričan, da so na internetu komentarji v stilu, zakaj se daje denar za take stvari, ko pa imamo doma dovolj težav, češ, zakaj hodimo dol, ko pa imamo doma dovolj težav.

Tega se zavedam, pri odhodu in prihodu sem dejal, da se zavedam težkega položaja v Sloveniji in da je treba najprej pomagati sosedu. S tem se strinjam. Je pa po drugi strani res, da so najbolj kritični vedno tisti ljudje, ki še nikoli niso s prstom mignili za drugega.

Je pa seveda komentar upravičen. Najprej si moramo pomagati doma, kar pa ne pomeni, da lahko kar pozabimo na ljudi, ki so še na slabšem. Hkrati moramo povedati še, da so to ljudje, ki trpijo tudi zaradi zahodnih držav, Čad pa pri tem ni nobena izjema. Že na letališču ob prihodu v Čad takoj opaziš ogromno tujih delavcev in predstavnikov tujih podjetij, ki zaradi naravnih virov pustošijo državo. Čad je globoka zgodba, o kateri bi lahko razpravljali v nedogled.

Ste se z Unicefom dogovarjali o novem potovanju, novem ozaveščanju o kritičnih razmerah na različnih kriznih območjih? Ne, ker to ni odvisno zgolj od Unicefa, seveda pa obstaja obojestranska želja, da sodelovanje nadaljujemo. Dejstvo je, da takšna pot zahteva ogromno sredstev in organizacije, kar pa je zunaj mojega dosega. Sem pa vsekakor pripravljen sodelovati tudi v prihodnje in oni to vejo.