Zadnji tedni Olimpijinega življenja?

Olimpija se je po lanskem izpadu iz prve lige več kot prepričljivo in ekspresno vrnila nazaj med najboljše ženske ekipe. Čeprav je nastopala na povsem amaterski bazi, ki je temeljila le na veselju do rokometa. Njen mlinski kamen predstavljajo dolgovi iz preteklosti. Večina je bila sicer poravnana, okrog 150.000 evrov pa še terjajo dobavitelji. A denarja za povračilo preprosto ni. Še več, zmanjkuje ga tudi za sprotno življenje. Če v naslednjih tednih Dušan Kecman, ki v klubu uradno sploh nima funkcije, in peščica njegovih zanesenjaških sobojevnikov iz trenerskih in administrativnih vrst, ne najde (glavnega) pokrovitelja, klub s 64-letno tradicijo, ki je leta 1997 osvojil tudi pokal EHF, čaka žalostna usoda. V zgolj nekaj mesecih bi tako na smetišču zgodovine po Kopru končal še en rokometni kolektiv. Velikan. Da bi Olimpija ob kruhu in vodi – to je popolnoma amatersko in brez honorarjev, štipendij ali ostalih nagrad – živela s člansko ekipo in ostalimi selekcijami, bi ob mestnem prispevku potrebovala še 60.000 evrov na sezono. Trkanje na številna vrata za zdaj ni obrodilo sadov, čas pa bliskovito teče. Konec julija je do skrajnosti raztegnjen rok za izjasnitev, ali bo klub sploh še obstajal oziroma s katerimi selekcijami. Brez članic bi sezona ob mestnem prispevku stala še 45.000 evrov. Edini formalni član uprave je ostal Jure Janković, ki se po naših informacijah trudi po svojih močeh, ampak ... Obljubil je, da bo svoj pogled na sedanjost in prihodnost kluba predstavil v nekaj dneh. Obstajajo ljudje, ki premorejo dovolj poguma, da bi tudi v zdajšnjih razmerah, ko večini športnih klubov na vseh ravneh primanjkuje kisika, pripravljeni prevzeti Olimpijo. A le, če izplava iz minusa.