Uroš Zorman: Nismo dali tistega, kar bi lahko in znamo, začenši z mano

Zadnjo tekmo svetovnega prvenstva je Uroš Zorman zaradi poškodbe presedel na klopi. Kakorkoli obrnemo, je manjkal. Nima smisla razpravljati, ali bi z njim premagali Nemce. Dejstvo je, da je poraz proti reprezentanci, za katero igra kopica rokometašev iz povsem povprečnih bundesligaških klubov, Slovence pahnil na osmo mesto, s sedmim pa bi bili neposredno uvrščeni v kvalifikacije za olimpijske igre. Zdaj je treba čakati, da se bo sprostilo dodatno mesto in upati, da se pravila igre ne bodo spremenila zadnji hip.

Slovenija je izgubila tekmo z Nemčijo in končala na osmem mestu svetovnega prvenstva. Kako bi ocenili srečanje? Manjkalo nam je energije. Načeti smo, dve tekmi smo odigrali v dveh dneh. To je težko, a na začetku smo pokazali, da lahko. Po vodstvu 7:4 so nas Nemci hitro ujeli, povedli, nato pa nismo več našli stika. Škoda, lahko bi bilo vse drugače, če bi bili dlje blizu.

Kako ste se psihološko pripravili? Ta zmaga bi vam stoodstotno zagotovila olimpijske kvalifikacije in ne bi bilo treba trepetati. Trepetati? Mislim, da ni treba. Vseeno mislim, da bo nekdo od četrtfinalistov svetovnega prvenstva evropski prvak, kajne?

Pri pravilih in potezah Mednarodne rokometne zveze nikdar ne veš … Mislim, da bo vse normalno. Težko je kaj pametnega povedati. Iztrošeni in izmučeni smo. Vsega je bilo veliko. Najprej je treba končati prvenstvo, iti domov, spočiti glave, priti nazaj čistih glav in duš. Motiv ni bil nikoli problem, ampak z moje perspektive je bilo vsega preveč. Pred prvenstvom, med prvenstvom … Ko sešteješ ena in ena, se zgodi to, kar se je. Na koncu moramo biti strpni, tako mi do javnosti kot javnost do nas. Nismo našli prave mešanice, v glavah je bilo veliko stvari. Nismo dali tistega, kar bi lahko in znamo, začenši z mano. Na prvenstvu nismo odigrali "naše" prave tekme.

Vseeno je bilo prvenstvo uspešno, prišli smo med osem, kar smo želeli. Za nekaj več potrebuješ malo sreče, širine. Bilo je precej težav. Ne govorim o odnosih, ampak fizičnih, telesnih težavah. Niti enega treninga nismo izpeljali popolni. Ko je bilo najbolj treba, smo odigrali tekmo, kot se spodobi.

Vsi govorimo o težavah, a po prvi fazi smo imeli najboljši napad prvenstva, čeprav smo bili brez izrazitega strelca. Ko je prišel Cehte in smo dosegli nekaj lahkih golov, je bilo lažje.

Preveč stvari v glavah? Ste ciljali na obremenjevanje z javnim mnenjem? Z vsem skupaj. Preveč je bilo vsega. Na koncu smo bili tudi utrujeni, vsak dan so se dogajale neke stvari. Če spremljaš medije ali ne, stvari pridejo do tebe. Priznam, preveč smo se ukvarjali s tem. To je šola za naprej.

Ampak zakaj se pri vaših izkušnjah in vseh dosežkih ubadati s tem, kaj misli nek povprečen spremljevalec rokometa? Narediš toliko stvari, žrtvuješ se, a kaj imam od tega? Poškodbo, tritedenski počitek. Prišel bom v klub, ki me plačuje. Mesec dni bom gledal v zrak, v Kielcah pa me potrebujejo. V vseh teh letih se stvari naberejo in tekma z Makedonijo je izbila sodu dno. Enkrat je bilo treba povedati. Vnaprej ne bo več takšnega hrupa, mi smo se umirili, teh stvari ne bomo več komentirali. A preprosto je bilo treba reči bobu bob. V reprezentanci sem 17 let. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Mar je jaz nimam? Sem javna oseba in kapetan reprezentance in prav zato moram zaščititi ekipo.

Se strinjate, da se Slovenija glede na svetovno prvenstvo v Španiji oddaljuje od najboljših reprezentanc? Mislim, da ne. Imeli smo svoje trenutke. Pravijo, da obramba ni delovala. Centralni blok na pripravah ni bil skupaj niti en dan. Od začetka priprav do prvenstva nismo vedeli, v kakšni postavi bomo nastopali. Jure Dolenec jeseni dva meseca ni igral, Matej Gaber se je zaradi nastopa za reprezentanco skoraj skregal v klubu. Nismo imeli levih zunanjih. Klemen Cehte je prišel dan pred tekmo z Makedonijo. Ko smo dobili strelca, je bilo nekoliko lažje. Splošno gledano mislim, da smo fenomen. Glede na to, kakšen izbor igralcev imamo. Ne strinjam se, da smo daleč od največjih. Ko smo kompletni in pravi, lahko dosežemo marsikaj.

Torej je zmanjkala širina. Na tem prvenstvu da.

Če bi premagali Katar, bi se lahko marsikaj zasukalo drugače. Katar je šel gladko čez četrtfinale in polfinale. Na medsebojni tekmi bi morali na koncu zabiti zadnji žebelj v njihovo krsto. Nismo ga in obrnilo se je, kot se je. Dejstva so jasna. Nismo odigrali, kot bi morali. Osmi smo, a nimamo še vozovnice za kvalifikacijski turnir za olimpijske igre.

Je nastopil čas za kakšno spremembo v reprezentanci, svežo kri? Če odganjate mene (nasmešek), še ne. Ne grem še nikamor. Je pa to moje zadnje svetovno prvenstvo. Upam, da se bom poslovil po olimpijskih igrah. Če bo seveda bog dal zdravje. Nisem neumen, če ne bo šlo, pač ne bo. V tem trenutku še lahko še marsikaj naredim v reprezentanci. Seveda pa me mora poklicati selektor, ki ima v rokah tudi odločitve o drugih igralcih. Malce umirimo strasti, stopimo na zemljo, tako mi kot vi, in bo vse lažje.

Kriterij sodnikov? Rdeči kartoni so kar deževali. Ne vem, kam pelje ta rokomet. To ni več moška igra. Bomo uvedli osebne napake? Bo odločalo to, kdo bo bolje zaigral padec po prekršku? Mislim, da je to prvenstvo muha enodnevnica.