Nedelja, 7. 1. 2018, 4.00
6 let, 10 mesecev
Skok v športno preteklost
Hrvaška je jokala, Slovenci pa se sredi Zagreba veselili kot otroci
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,53
4
Bila je sobota, mrzel zimski dan. Pisal se je 29. januar 2000. Hrvaška je pričakovala, da bodo njeni rokometni asi v dvoboju za 5. mesto na EP 2000 v Zagrebu ugnali Slovenijo in odpotovali na olimpijske igre v Sydney. A to je bil račun brez krčmarja. Doživeli so šok, enega najbolj bolečih porazov, kar jih pomnijo. Legendarni kapetan Uroš Šerbec nam je opisal, kaj se je dogajalo v kotlu dvorane Doma športov, kjer si je med slavjem (25:24 za Slovenijo) privoščil nekaj drznih vložkov.
Od prve znamenite zmage slovenske moške rokometne reprezentance, ki je sprožila evforijo in dvignila domovino na noge, mineva že 18 let. Takrat je Slovenija v dvoboju za 5. mesto na EP 2000 v Zagrebu presenetila Hrvaško in ji zaprla vrata za odhod na olimpijske igre.
"Uf, to je bila res prava tekma," se je na kratko zamislil Uroš Šerbec, nato pa se veselo nasmehnil. Ni mu bilo treba podrobneje pobrskati po spominu. Besede so letele na plano same od sebe.
Na svetu ni bilo bolj vročega rokometnega prizorišča
Trenira RK Slovenj Gradec, je pa tudi desna roka selektorja slovenske rokometne reprezentance Veselina Vujovića, s katerim kujeta načrte za bližajoče se evropsko prvenstvo na Hrvaškem.
Čeprav bo dogodek kmalu postal polnoleten, saj se je zgodil 29. januarja 2000, se ga takratni kapetan slovenske reprezentance, danes pa pomočnik selektorja Veselina Vujovića spominja, kot da bi se zgodil včeraj. Najslajše zmage se pač ne pozabi.
"To je bila pravcata evforija, bili smo skoraj v transu. Občutili smo veliko zmagoslavje, v katerem se je prepletalo skoraj deset let epskih dvobojev med Slovenijo in Hrvaško, pa tudi Celja in Zagreba. Ko smo premagali Hrvaško v Domu športov, takrat na svetu ni bilo bolj vročega rokometnega prizorišča od te dvorane v Zagrebu. Mešalo se nam je od sreče. Uvrstili smo se na olimpijske igre. Poplačalo se nam je vse, kar smo do takrat vložili v rokomet. Vsa silna odrekanja! Izžarevali smo kombinacijo vseh čustev, ponosa, zmagoslavja," se skoraj do zadnje podrobnosti spominja dramatičnega dvoboja, ki je na evropskem prvenstvu pred 18 leti odločal o petem mestu.
Hrvaški rokometaši bi morali leta 2000 braniti olimpijski naslov v Sydneyju, a zaradi Slovencev sploh niso sodelovali na olimpijskih igrah. To je bil velik šok za hrvaški rokomet.
Hrvaška : Slovenija 24:25 (12:12)
Hrvaška: Bašić, Perkovac 2, Šprem 4, Jović, Bilić 1, Kljajić, Džomba, Losert, Valčić, Goluža 5, Saračević 5 (2), Smajlagić 7; selektor Zdravko Zovko.
Slovenija: Pušnik, Šerbec 1, Vugrinec, Jovičić 6 (5), Banfro 1, Puc, Pungartnik 6, Tomšič 1, Pajovič 6, Lapajne, Lubej 2, Kastelic 2; selektor Leopold Jeras.
Dvoboji za končno razvrstitev od petega mesta dalje ponavadi niso deležni večje pozornosti, takrat pa je bilo drugače. Zelo drugače. Peto mesto je vodilo na olimpijske igre v Sydney, zato je bil prisoten ogromen vložek. Hrvaška bi v Avstraliji branila olimpijsko zlato iz Atlante. Zlata generacija, ki je bila že malce v letih, se je že videla v deželi kengurujev, a ...
O potniku na olimpijske igre so odločale malenkosti
Ko je Slovenija v Zagrebu presenetila gostitelje, je izbrano vrsto vodil Leopold Jeras, Šerbec pa je opravljal vlogo kapetana.
Izkušeni hrvaški "ostrostrelec" Zlatan Saračević je pred dvobojem s Slovenijo celo razpredal o tem, da lahko Hrvati prenehajo igrati rokomet, če bodo izgubili proti sosedom. Vse je bilo pripravljeno za domačo zabavo, kar pa ni zmedlo izbrancev Leopolda Jerasa.
Junaško, ob podpori peščice slovenskih navijačev, ki so v polni zagrebški dvorani naleteli na bučne žvižge, so držali stik z gostitelji. V izenačenem srečanju, v katerem si ni nihče priigral več kot treh zadetkov prednosti, so o potniku na olimpijske igre odločale malenkosti. Zadnje sekunde. Slovenija je zdržala pritisk in si zagotovila zgodovinski podvig.
Rokometaši so postali prvi slovenski športniki, za zdaj tudi edini, ki so branili barve domovine na olimpijskih igrah v moštvenem športu. Hrvati so potegnili krajšo, po njihovih licih so polzele solze. Niso mogli doumeti, da jim je Slovenija na domačem pragu preprečila preboj na olimpijski turnir. V Atlanti (1996) so bili najboljši, v Atenah tudi (2004), vmes pa je na olimpijskem odru nepričakovano zazevala hrvaška praznina. Prav po zaslugi borbenih sosedov.
Nepozabno veselje Šerbca
Ko je bilo konec dvoboja, se je v zagrebški dvorani Dom športov, v kateri se je stiskalo osem tisoč gledalcev, povzpel na novinarsko mizo in ponosno stisnil pesti.
Veselje v slovenskih vrstah je bilo tako veliko in prešerno, da je kapetan Šerbec po srečanju v navalu sreče skočil na novinarsko mizo in reklamni pano. Ta prizor se je zelo vtisnil v srca slovenskih navijačev. Ni jih malo, ki ob omembi rokometne drame v Zagrebu sprva pomislijo prav na proslavljanje presrečnega kapetana.
"Skočil sem pred slovenske navijače in novinarje. To je bil simbol vsega zmagoslavja. V tistem trenutku je bil to največji uspeh rokometa, rekel bi, da tudi slovenskega ekipnega športa nasploh," je skušal Šerbec ponazoriti, kako velik podvig je uspel rokometni reprezentanci.
Pred tem je dolga leta živela v senci Hrvatov, zgodovinskih rivalov. V slovenskih mislih se je po številnih neuspehih prepletal občutek nemoči, strahu. Ustvaril se je hrvaški kompleks, ki pa ga je zmaga v Domu športov razblinila.
"Pred to zmago smo bili v neposrednih dvobojih s Hrvati vedno za korak ali dva prekratki. Njihova reprezentančna generacija je bila močnejša od naše, nismo jim znali parirati. Zato je bila ta zmaga še toliko slajša. Za Hrvate je to še danes eden najtežjih porazov v rokometu. Pravzaprav kar eden najtežjih v zgodovini kolektivnih športov. Izgubili so proti Sloveniji in ostali brez Sydneyja. To jih boli še danes, zelo jih peče. Mi smo na drugi strani s to zmago odpravili bolečine vseh prejšnjih porazov, sijali smo od zadovoljstva," se spominja najslajše zmage v karieri. Končalo se je s 25:24 in vsesplošno slovensko evforijo.
Hrvati so bili vzvišeni, a so se bali neuspeha
Hrvaški navijači so težko sprejeli nepričakovan poraz proti gorečemu tekmecu.
Gostitelji so prejeli zaušnico, ki jih je zelo bolela. "Saračević je bil zelo potrt. Po tekmi je jokal, ko je bil naslonjen na reklamo. Ni in ni mogel verjeti, da je Hrvaška res izgubila. Njegovo izjavo pred tekmo velja tolmačiti s tem, kakšen odnos so imeli Hrvati do nas. Bili so vzvišeni, podcenjevali so nas. Še vedno pa mislim, da so bile to le izjave, s katerimi so želeli prekriti strah. Pravzaprav so se bali neuspeha," je razkril psihološko dogajanje, ki je tlakovalo pot dvigu slovenske samozavesti in končnemu udarcu, s katerim so šokirali Hrvate.
"Ko so Hrvati nekaj dni pred tekmo izvedeli, da se bodo za peto mesto udarili prav z nami, so se nas v hotelu - v času prvenstva smo bili namreč nastanjeni v istem - začeli izogibati. Pred tem smo se veliko družili zunaj igrišča, nato pa ni bilo več sproščenosti. Govoril sem le z Alvarom Načinovićem, svojim soigralcem pri Celju, pa še to zato, ker ni kandidiral za tekmo. Preostali Hrvati so se nas izogibali v velikem loku. Takrat smo začutili samozavest. Dobili smo pokončno držo, začutili smo, da imamo nekaj v sebi. Verjeli smo vase. Želeli so prirediti veličastno slovo zlati generaciji, ki je bila izjemna v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, a so čutili zelo velik pritisk," je takrat zaznal Šerbec. Podobno kot njegovi soigralci. To je bila voda na mlin reprezentanci, ki do takrat še ni sodelovala na olimpijskih igrah.
V skupinskem delu EP 2000 so na Reki izgubili s Portugalsko (27:28) in Rusijo (23:27), nato premagali Dansko (28:24), izgubili s poznejšimi prvaki Švedi (na fotografiji – 24:26) in ugnali Islandijo (27:26). Osvojili so tretje mesto v skupini in si zagotovili nastop na dvoboju za 5. mesto.
Slovenska samozavest je pred srečanjem, v katerem so bili deležni vloge izrazitega avtsajderja, zrasla do te mere, da se je spontano porodila gesta, s katero so izrazili moč in izzvali tekmeca. "Ko smo šli pred tekmo k sredini igrišča, smo šli vsi skupaj. Prijeli smo se za roke. Od prvega, to sem bil jaz, ker sem bil kapetan, pa vse do zadnjega. Bili smo povezani. Z roko v roki. Pri igranju slovenske himne smo čutili povezanost, neverjetno energijo. Takrat smo vedeli, da bo to velik dan," nam je zaupal legendarni slovenski rokometaš, ki bo prihodnji mesec dopolnil okroglih 50 let.
Pritisk na sodnike je izvajal tudi Zoran Janković
V Zagrebu so svoje sanje uresničili tudi košarkarji Olimpije.
Občutek ga ni varal. Zgodilo se je nekaj zelo velikega. Prvič v obdobju državne samostojnosti so slovenski rokometaši utišali hrvaške športne navdušence sredi Zagreba.
Pred tem je nekaj podobnega v ekipnih športih uspelo le košarkarjem Olimpije, ko so si leta 1997 tlakovali pot do zaključnega turnirja četverice v Rimu in v osmini finala po napeti drami v odločilni tretji tekmi, odločeni v zadnjih desetinkah dvoboja, izločili Cibono. Zmagali so z 62:61. Bilo je tesno, tako kot tri leta pozneje v Domu športov, kjer so Slovenijo osrečili rokometaši.
Slovenska reprezentanca je bila na prvenstvu na Hrvaškem, kjer je v skupini B zasedla tretje mesto, nezadovoljna s sojenjem. "Na prvenstvu smo doživeli nekaj sodniških krivic. Francoska sodnika sta nas proti Portugalski zelo oškodovala. Delegirana sta bila tudi za tekmo s Hrvaško. Tega smo se bali, a sta jo sodila fenomenalno. Nepristransko, tako, kot mora biti. Z naše strani je izvajal pritisk predsednik Rokometne zveze Slovenije Zoran Janković. Želel je preprečiti, da bi z nami kar tako pometali. To je bil dodaten motiv. Želeli smo pokazati nekaj več, da nam ne bi mogli preprečiti uspeha."
Alpski Srbi + četniki + domači izdajalci = Pivovarna Laško Celje
Rivalstvo med Slovenijo in Hrvaško je bilo zelo goreče. K temu so pripomogle tudi navijaške provokacije. "Najbolj se je potenciralo zaradi epskih dvobojev Celja in Zagreba. Zlasti zaradi tistega leta 1996, ko so navijači Zagreba izobesili transparent, na katerem je pisalo: alpski Srbi + četniki + domači izdajalci = Pivovarna Laško Celje.
Najlepša leta je podaril celjskemu rokometnemu klubu, s katerim se je v Evropi pogosto srečeval s hrvaškim prvakom Zagrebom.
S tribun smo doživeli velike žalitve, na nas so padali različni predmeti. Ozračje je na tribunah postalo zelo sovražno, zlasti na na hrvaški strani. Naši navijači niso bili tako nesramni, čeprav so jim skušali vračati z isto mero. Na srečo. Če bi se vse potenciralo, bi lahko še kdo umrl. V Domu športov je bilo vedno kot v kotlu. Če si preživel takšno tekmo, si se počutil kot junak. Zato je bil to največji uspeh naše generacije. Sydney pa najlepša nagrada," nam je pojasnil, kakšnega gostoljubja so bili deležni na gostovanjih v Zagrebu.
O tem, kako zahtevno je bilo 29. januarja 2000 igrati v slovenskem dresu v hrvaški prestolnici, nazorno pričajo naslednje besede. "Že med ogrevanjem so nas zasuli z vžigalniki, kovanci, številnimi predmeti. Zato se nismo hoteli ogrevati tik ob tribuni, na kateri so bili najhujši navijači, pripadniki Bad Blue Boys, ki podpirajo Dinamo. Raje smo stali pet, šest metrov od linije avta, saj ni bilo preveč varno. Delegat tega ni obešal na veliki zvon, čeprav bi moral kaj ukreniti. Policija je bila hrvaška, tako da ti ni preostalo nič drugega, kot da preživiš," je obujal spomine z ogrevanja pred tekmo, ki je dvignila dvomilijonsko Slovenijo na noge.
Nanj je kričal, da je nor
Na Zagreb je zelo navezan. Iz Brestanice, kjer je odraščal, se je v mladosti vsak drugi teden z vlakom s prijatelji odpravil v Zagreb, kjer je na nogometnem štadionu Maksimir navijal za Dinamo.
Tako je bilo pred tekmo. Po njej so Slovenci poskakovali od sreče, Hrvati pa bi se od sramu najraje pogreznili v zemljo. Domači navijači so od jeze in razočaranja lomili plastične stole. Bilo je napeto in zelo vroče. To opisuje tudi naslednja prigoda.
Šerbec je pred tekmo sklenil dogovor s priznanim hrvaškim fizioterapevtom Stanislavom Peharcem, ki je v Pulju sodeloval z mnogimi znanimi športniki svetovnega kova, kapetanu slovenske reprezentance pa pomagal pri poškodbi kolena in rame.
"Obljubil sem mu svoj dres. Po tekmi sva se srečala. Slekel sem ga in mu ga izročil, on pa je bil prestrašen. Bal se je, da mu bo kdo kaj rekel, če ga bodo videli s slovenskim dresom. Hitro ga je skril," je razkril dogodek, ki se je zgodil le nekaj minut po tem, ko je Slovenija na evropskem prvenstvu osvojila peto mesto, a ga slavila s podobnim navdušenjem, kot da bi postala prvak.
Sledil mu je še bolj buren pripetljaj, pri katerem je imel prste vmes tudi pogumen slovenski kapetan. "Bil sem eden zadnjih, ki so ostali na igrišču. Še enkrat sem se vrnil na sredino in krenil proti hrvaškim navijačem. Ponosno sem jim pokazal pest. Do mene je pritekel Antun Vrdoljak, takratni predsednik Hrvaškega olimpijskega komiteja, in kričal name, češ da sem nor. Zabičal mi je, naj se hitro odpravim z igrišča, saj bi me lahko ubili. A takrat o tem nisem razmišljal. Po veliki zmagi sem bil tako vesel, da sem to moral narediti. Zlasti zaradi sebe. Zaradi vseh porazov, krivic. Nisem razmišljal o posledicah. Takrat sem še bolj začutil, da je Slovenija naša država. Takrat se je ta občutek, vsaj tako mislim, prenesel tudi na navijače. Bila je velika evforija, ki se je radi spominjamo še danes," se nam je zahvalil, da smo obudili enega njegovih najprijetnejših spominov v bogati športni karieri.
Lani je pomagal slovenski reprezentanci do zgodovinskega uspeha, bronaste medalje na svetovnem prvenstvu v Franciji. V razburljivem dvoboju za 3. mesto je Vujovićeva četa po epskem preobratu v zadnjih desetih minutah premagala prav Hrvaško.
O tem, kakšno evropsko prvenstvo pričakuje Uroš Šerbec letos na Hrvaškem, boste lahko na Sportalu več izvedeli v ponedeljek.
4