Dragan Gajić: Ne potrebujem zlate ure, ampak le klic in zahvalo

Besede rokometnega selektorja Veselina Vujovića na predstavitvi seznama igralcev za novembrsko akcijo, ki prinaša tri tekme na pripravljalnem turnirju v Nemčiji, niso ostale v zraku. "Dragana Gajića imamo, a ga nimamo. V junijski akciji je imel neke osebne težave in se ni odzval. Tokrat pričakuje naraščaj. Vprašal sem ga – čeprav bo zvenelo nekoliko vulgarno –, ali ti rojevaš. Ni treba, da si prisoten. Žena ima očeta, mamo … Tudi nam so žene rojevale, a smo preživeli … Razumem, da so zdajšnje generacije nekoliko drugače vzgojene. Spoštujem to, a opozoril sem ga, da je konkurenca na desnem krilu z Margučem, Šoštaričem in Jancem močna. Gajić ne bo sodeloval na dveh akcijah, videli bomo, kako bo z njim," je ob razkritju seznama dejal selektor. Član francoskega Montpelliera, najboljši strelec zadnjega svetovnega prvenstva in rokometaš z več kot desetletnim reprezentančnim statusom, ki si ne želi nikakršne medijske vojne, se je oglasil in predstavil svoj pogled.

Kaj vas je najbolj zmotilo pri izjavah na tiskovni konferenci ob razkritju reprezentančnega seznama? Odzval sem se na izjave, ker sem občutil pomanjkanje spoštovanja, igralskega, predvsem pa osebnega. Čeprav me selektor ne pozna, z njim sem se junija v reprezentančnem taboru pogovarjal pet minut, se mi ne zdi prav, da se spušča na tako osebno raven. Da omenja ženo, starše, družino … Mislim, da ni potrebe za to. Ne predstavljam si, da Jure Zdovc ali Srečko Katanec razlagata odločitve na takšen način.

Kako natančno je bilo z vašo (ne)udeležbo na junijski akciji? Od oktobra 2004, ko sem debitiral za reprezentanco, do junija 2015 sem bil pripravljen priti na čisto vse akcije. V tem času nisem izpustil niti ene. Sem eden redkih igralcev, ki so bili prisotni prav na vseh. Zraven bi bil tudi junija, a sem Rokometno zvezo Slovenije zaprosil, da bi izpustil prvo tekmo s Slovaško zaradi obveznosti na sodišču. Rekel sem, da bi bil na treningih zraven, datumsko se ni izšlo zaradi nekaterih osebnih zadev. Na drugi z Latvijo bi igral. Sledilo je še sodišče v zvezi z afero Montpellier.

Selektorju sem se zahvalil, ker mi je sam rekel, naj ne prihajam, uredim te težave in "sčistim" glavo. Dal mi je proste roke, nekakšen predčasni odpust. Pomagal mi je, ampak rad bi poudaril, da nisem sam odpovedal nastopa za reprezentanco.

To ste storili pred novembrsko akcijo. Že septembra sem o tem obvestil selektorja. Z ženo sva poskušala dobiti nekoga, ki bi prišel v Francijo v času poroda. Ni nama uspelo in skupaj sva se odločila, da ostanem tukaj. Gre izključno za prijateljske tekme, ki ne prinašajo ničesar. Selektorju sem povedal razloge, zakaj me ne bo. Odzval se je, kot se je. Dejal mi je, da je na mojem položaju velika "gneča" in da moje mesto v ekipi ni več zagotovljeno.

Pri 31 letih in po vsem, kar sem dal rokometni reprezentanci, kjer sem bil po mojem mnenju eden bolj konstantnih v zadnjih letih, ter glede na formo me ni treba preizkušati, ne potrebujem kilometrine na prijateljskih tekmah. Sem tip igralca, ki ga potrebuješ ali ne. Če me selektor potrebuje, se bom z veseljem odzval. Nerad delam nekaj na pol. Mislim, da selektor zelo dobro pozna moje igralske odlike, njegova odločitev pa je, ali je to dovolj za vpoklic v reprezentanco.

Če ne, zlate ure Rokometne zveze Slovenije ne potrebujem. Naj me kdo pokliče, se zahvali za vse, ne pa da prek medijev žali, in to še na osebni ravni. Da bom izpustil reprezentančni cikel, sem se odločil, ker mi je pomembno, da stojim ženi ob strani. Tako je naneslo, s selektorjem sva bila odkrita drug do drugega.

Moj igralni položaj je jasen, na njem ne potrebuješ veliko uigravanja. Vemo, kaj je delo krilnih igralcev, vsak selektor pa sprejema svoje odločitve in nosi posledice.

Prihodnost? Najlepše bi bilo, če bi se kdo za izjave opravičil. Videli bomo, kaj bo prinesel čas. Sem tip igralca, ki je rad povezan z ekipo in trenerjem oziroma selektorjem. Sem igralec, ki se rad počuti zaželenega, predvsem v reprezentanci. Pomembno mi je, da imamo skupne cilje, ambicije, da smo na isti valovni dolžini. Igranje za reprezentanco je čast, zanjo nastopaš z veseljem. Z veseljem tudi pridem na priprave, to pa je mogoče samo, če si zaželen.

Tokrat vas torej ni zraven, a vseeno – kakšen je vaš pogled na reprezentančni seznam? Super, da je mladim ponujena priložnost. Vseeno je treba pogledati kakovost in kilometrino vsakega igralca. Ob prihodu v reprezentanco sem imel tudi sam pred sabo tri odlične igralce: Romana Pungartnika, Matjaža Brumna in Vida Kavtičnika.

Pet let sem se moral prebijati do nekega "polstatusa". Mladi si morajo priložnost izboriti, pokazati, da so dobri. Klubska in reprezentančna raven – gre za ogromno razliko. Veseli dejstvo, da se mladim daje ogromno priložnosti. Mogoče bodo tako hitreje dozoreli.

Na srednjem zunanjem imamo dva nizka, "atomska" igralca (Staša Skubeta in Miho Zarabca, op. a.), ki potrebujeta kilometrino. Na desnem zunanjem po Juretu Dolencu ni bilo nikogar mlajšega, na desnem krilu je v reprezentanci že nekaj časa Gašper Marguč, tu sta Mario Šoštarič in Blaž Janc. Na tem položaju imamo zagotovljeno vrhunsko igro za 12, 13 let. Na položaju krožnega napadalca sta nadarjena Blaž Blagotinšek in Vid Poteko, a tudi onadva nimata izkušenj. Čez dve, tri, štiri leta bodo ti fantje sestavljali jedro reprezentance ob nekaterih, ki bodo ostali, seveda.

Poglejva še malo na klubsko prizorišče. Po šestih krogih v ligi prvakov imate štiri točke. Zadovoljni? V šali bi dejal, da igramo zelo izkušeno. Dobili smo dve tekmi, ki smo ju morali. S Koldingom in Kristianstadom doma. Cilj je osmina finala. Škoda, ker smo izgubili v Szegedu, zaslužili bi si najmanj točko, a v rokometu pogosto na pomembne odločitev vpliva "višja sila". Ne bi rad govoril o tem, tekma je za nami. Naša naloga je, da Švede in Dance premagamo tudi na gostovanju, in osmina finala bo na dosegu roke.

Kakšna je trenutna individualna in kolektivna podoba slovenske peterice v Montpellieru? Vsi imamo pomembne vloge v ekipi. Vid Kavtičnik je na žalost poškodovan. Jure Dolenec je v zelo dobri formi. Matej Gaber je nepogrešljiv v naši obrambi. Zelo je napredoval. Naš biser Borut Mačkovšek … Tako on sam kot mi vidimo napredek v njegovi igri, vsi skupaj pa pričakujemo še veliko več. Čakamo na njegovo eksplozijo. Priden je, delaven, pravi profesionalec, upam, da bo napredoval in dobil še kako minuto več.

Pred približno letom ste v šali dejali, da razpadate kot bolgarska industrija. Se je vrtinec poškodb vendarle umiril? Ob koncu lanske sezone sem psihično in fizično povsem padel. Zadnji utrinki dobre forme so bili v reprezentančnem dresu proti Švedom (na dveh tekmah je dosegel 22 golov, v Zlatorogu tudi odločilnega za remi, op. a.). Aprila in maja sem se boril sam s sabo. Poleti so se neke stvari razčistile, izkristalizirale, spočil sem se. Imam manjše težave z zadnjo stegensko mišico in ramo. Videli bomo, kako se bo obneslo. Psihično sem dobro pripravljen, željan sem igre, zmag, kar je najpomembnejše. Ne igram pa več po 60 minut.

Lani ste z Montpellierom v finišu prvenstva zapravili naslov francoskega prvaka. Z močno okrepljenim Parizom bo v letošnji sezoni še težje držati korak. Izgubili smo že štiri točke, privoščili smo si poraza z Dunkerquom in Nimesom. Mislim, da naslova prvaka ni realno pričakovati. Poskušali bomo napadati drugo mesto, ki vodi neposredno v ligo prvakov. To je realnost naše ekipe. Vseeno merimo na vsaj eno lovoriko. V pokalih, v Franciji se igrata dva, bomo skušali priti do konca. Na eni tekmi je vse mogoče. To bi bilo super.

Še pogled v prihodnost slovenskega rokometa. Menite, da se lahko Slovenija spet približa boju za kolajne, kot se je zgodilo v Španiji pred dobrima dvema letoma? Kakovost za kolajne imamo, a nismo kot Francija, Španija ali Hrvaška, za katere se veliki turnirji začenjajo v polfinalu. Miselnost je prava in upam, da se bo nadaljevala. Tudi z Borisom Deničem smo bili na dobri poti, čeprav na zadnjih tekmah nismo najbolje delovali.

Tudi osmo mesto v Katarju je super rezultat glede na vse poškodbe in težave, ki so nas pestile. Mogoče so bile želje in ambicije javnosti, novinarjev in navijačev pretirane. V svetu, kjer naš najvišji zunanji igralec meri 193 centimetrov, medalja ni realna, a Slovenija premore neverjeten talent in proizvaja igralce, tako da se nam za prihodnost ni treba bati.