Bundesliga še nikoli ni bolj ljubila Slovencev

Slovenski rokometaši imajo kakovost, ugled in tudi določeno ceno. V nemški prvi ligi še nikdar ni zaigralo več Slovencev, kot jih bo v prihodnji sezoni. V bundesligi se bodo tako dokazovali staroselci Jure Natek, Aleš Pajovič, Nenad Bilbija in Primož Prošt, prvič pa bodo njene izzive okusili Marko Bezjak, Borut Mačkovšek, Peter Pucelj in Uroš Paladin. Kot prvi Slovenec je v bundesligo leta 1998 odšel Tettey Banfro, pozneje pa so na Nemškem uspešno razkazovali svoje znanje še Renato Vugrinec, Roman Pungartnik, Vid Kavtičnik, Ognjen Backovič, Boštjan Hribar … Edini slovenski trener, ki je kdajkoli sedel na klopi bundesligaša, je Matjaž Tominec.

"Nemci so videli, da je reprezentanca na zadnjih dveh velikih tekmovanjih naredila dober rezultat. Druga stvar je, da so Slovenci taktično dobro podkovani in da znajo igrati rokomet, poleg tega cenovno najbrž niso tako visoko kot na primer Švedi ali Islandci. Gotovo pa gre tudi za vpliv menedžerjev," razmišlja nekdanji slovenski selektor, ki je na klopi Melsungena v sezoni 2010/11 sedel sedem tekem. Žal mu je, da sodelovanje ni trajalo dlje. "Imel sem veliko nešolanih igralcev, v zvezi z ekipo pa sem imel zvezane roke. Verjetno sem spremembe zahteval prehitro. Kar zadeva pogoje, ni bilo velikih razlik med vodenjem na primer Kopra in Melsungena. Morda je bilo celo bolje na koprski klopi. Res je, da sem prej vodil ekipe, s katerimi sem večinoma zmagoval, zato človek ni navajen izgubljati. Pri nemških klubih pa je drugače tudi to, da imajo širši spekter sponzorjev in niso odvisni le od enega ali dveh. Mesta pa dobro podpirajo svoje klube."

V nasprotju z igralskimi selitvami je slovenskih trenerjev v tujini le za vzorec, v Nemčiji pa še to ne. Po Tominčevem mnenju je med drugim za to krivo tudi pomanjkanje rejtinga, kakršnega so imeli na primer trenerji z uspehi v nekdanji Jugoslaviji. Čeprav so slovenski klubi uspešni v ligi prvakov, pa vseeno niso povsem na vrhu. Tudi številni menedžerji prihajajo iz drugih držav in "potisnejo" koga drugega. "Nemci za trenerje jemljejo nekdanje igralce, ki so se uveljavili pri njih ali imajo ime. Takšen je na primer nekdanji hrvaški reprezentant Goran Perkovac, trener Mindna. Če bi na primer pokojni Iztok Puc bil trener, bi imel možnosti. Ali pa recimo Roman Pungartnik – če bi se ukvarjal s tem poklicem –, ki je z igranjem za Hamburg, Kiel in druge klube pustil pečat v Nemčiji. Klubi želijo pripeljati trenerje, ki pri pokroviteljih napravijo bum. Morda če bi Marko Bezjak naredil dobro kariero v Nemčiji …" je z zanimivo razlago postregel Tominec. Torej moramo počakati, da se upokoji zdajšnja uspešna generacija uspešnih igralcev in prekvalificira v trenerje … Bundesliga se začne v soboto, 24. avgusta.

B kot Bezjak Nekdanji kapetan Gorenja Marko Bezjak se je prvič podal v tujino. Magdeburg ga je želel že po koncu sezone 2011/12, a se z Gorenjem niso uspeli sporazumeti glede odškodnine. Ormožan je za zdaj zelo zadovoljen pri novih delodajalcih, kjer se nadejajo njegove ustvarjalnosti. Minute si deli z nemškim reprezentantom Michaelom Hassom.

B kot Bilbija Nenad Bilbija, kar 208 centimetrov visoki levi zunanji igralec, ima obilico legionarskih izkušenj, čeprav še ni star niti 30 let. V Nemčiji, kjer se je dodobra uveljavil, začenja tretjo sezono. Bibi je med glavnimi igralci in strelci Mindna, ki je lani tekmovanje končal na 14. mestu. Za preboj v katerega od najboljših klubov pa je verjetno staknil kakšno poškodbo preveč. Te so mu ukradle tudi marsikateri nastop v reprezentanci, a niti na enem niti drugem področju še zdaleč ni vse zamujeno, čeprav je s klubom podaljšal sodelovanje.

M kot Mačkovšek Za zdaj še talent, ki lahko postane zvezda, če bo, kot pravi svetopisemska prispodoba, dobro trgoval s svojimi talenti. Odhoda iz Celja si je Borut Mačkovšek kljub veljavni pogodbi želel, neuradno so slovenski podprvaki dobili okrog sto tisoč evrov odškodnine. Hannover pomeni novi izziv, a gotovo tudi precej večjo odgovornost. Vprašanje je namreč, koliko morebitnih napak bodo pripravljeni odpustiti Nemci … Poletja Primorec praktično ni imel – Katar, sredozemske igre, mladinsko svetovno prvenstvo, klubske priprave. Jesen bo prinesla pomembne preizkuse, vsekakor pa je Maček primeren za bundesligo.

N kot Natek Jure Natek je verjetno največji osmoljenec med legionarji, kar zadeva poškodbe. Koleno, zapestje, rama … V pripravljalnem obdobju Ljubljančan vendarle igra in verjetno trka na les, da je bonus poškodb izpolnil za nekaj sezon vnaprej. Čas je za nove projekte nekdanjega evropskega prvaka s Celjem.

P kot Pajovič Pri Magdeburgu Aleš Pajovič ni bil ravno v prvem planu, zato se je sredi lanske sezone odločil za odhod v Lübbecke, kjer mu ugaja, zato je sklenil ostati še dve sezoni. Trikratni evropski klubski prvak več priložnosti dobiva tudi v napadu, izziv pa mu je tudi svetovalna vloga mlajšim "sodelavcem" na igrišču.

P kot Paladin Manjše presenečenje, kar zadeva odhode iz slovenske lige. Za Uroša Paladina, dvometraša, ki je nazadnje igral za Trimo, prej pa Sežano in matični Koper, je odhod v bundesligaša lepo priznanje. Pri prvoligaškem novincu Emsdettnu bo Primorec, strokovnjak predvsem za obrambna posredovanja, skušal še nadgraditi svoje veščine.

P kot Prošt Po svetovnem prvenstvu je Primož Prošt sprejel ponudbo Göppingena in ta poteza se je izkazala za zadetek v polno. Postal je ne le prvi vratar, ampak tudi eden najpomembnejših igralcev nasploh. Na nekaj srečanjih je zbral 20 obramb ali več ter ekipo Velimirja Petkovića pomagal popeljati na zaključni turnir pokala EHF. Res pa je, da se klub gotovo ne bi branil višje uvrstitve, kot je lansko 11. mesto.

P kot Pucelj Zadnji potnik v Nemčijo. Tudi on se je tako kot Paladin dogovoril z novincem, in sicer Eisenachom. Petru Puclju, ki ima za sabo dve balkanski odisejadi, pri Bosni in Crveni zvezdi, se je tako izpolnila dolgoletna želja. Njegove odlične igre, predvsem v obrambi, v ligi prvakov in drugih tekmovanjih v majici Gorenja niso ostale neopažene.