Ponedeljek, 8. 8. 2016, 18.25
6 let, 6 mesecev
Množična naturalizacija v katarski rokometni reprezentanci
Združeni narodi Katarja 2.0
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,78
Katarcev dolgo nis(m)o jemali resno, ko so za rokometno reprezentanco "nakupovali" razne igralce in počeli nekaj, česar ni prej še nihče. Zmaga nad Hrvaško na olimpijskih igrah kaže, da morda niso bili muha enodnevnica.
Katar, lani na domačem prvenstvu presenetljivi svetovni podprvak, izvaja množično rokometno naturalizacijo, ki je še nikdar prej videna anomalija ekstremnih razsežnosti. A pravzaprav le izkorišča tragikomično pomanjkanje definiranosti v pravilih mednarodne rokometne zveze (IHF), ki Katarcem za nameček še nekoliko gleda skozi prste. Vsakomur je jasno, da vsi katarski "tujci", igralci, ki so prišli iz Španije, Francije, Tunizije in od drugod, v Dohi niso živeli dve leti pred lanskim prvenstvom, kot zahteva pravilo za spremembo tako imenovanega športnega državljanstva.
Katarci so zgradili močan ekipni duh.
Nikoli tako radikalno
Veliko reprezentanc, tudi slovenska, je imelo kakšnega prišleka, a večino ekipe nikoli. Najhujši posmeh športu je, da bi se za takšno prakso teoretično lahko odločale tudi druge reprezentance, a se pač ne, saj imajo – načeloma – dovolj svojih igralcev.
Skeptiki so se takoj po omenjenem prvenstvu oglasili, češ doma so se že razbohotili, kako pa bo drugje? In težko bi jim zelo ognjevito oporekali. Vratarja imata skupaj skoraj 80 let. Krožni napadalec in eden glavnih zunanjih igralcev v seštevku slabih 70.
Mlajši val ni nastopal na najvišji ravni, zato bi mu na prvi pogled težko pripisali kakšen poseben napredek. Sploh pa je praktično vsa katarska reprezentanca z izjemo Šarića v lanski sezoni igrala "doma".
Ena lastovka še ne prinese pomladi, ampak …
A glej ga zlomka, Katar je tudi v Riu presenetil. V prvem krogu, ki prinaša najbolj plodno zemljo za kaj takšnega, a vseeno. Ena zmaga, čeprav nad Hrvati, še ne pomeni veliko.
A bi lahko signalizirala, da je Valero Rivera – trener vrhunske kategorije, ki je bil pred tremi leti s Španijo svetovni prvak in oče Barcelonine ere v 90. letih – ekipo, ki se ni bistveno spremenila, spet pripravil do tega, da komu pokvari dan. Ali turnir. Špancu uspeva to, o čemer sanja vsak trener: vrhunsko zna razporediti vloge v ekipi. Vsak je odgovoren za tisto, kar najbolj zna. Seveda ob odlični taktični pripravi. Predvsem vratar Danijel Šarić (nekdanji bosanski in srbski reprezentant) zna tekmecem nagnati strah v kosti, tudi s Črnogorcem Goranom Stojanovićem je občasno podobno. Njegov rojak Žarko Marković in Kubanec Rafael Capote skrbita za gole, tu sta Španec Borja Vidal in Francoz Bethrand Roine … Reprezentanca ima nedvomno izrazit moštveni duh.
Hrvat nad svoje
Zanimivo pa je, da je Katarcem do zmage pomagal tudi Hrvat. Marko Bagarić je bil, preden je začel križariti po svetu, član hrvaških klubov in mladi reprezentant.
Rivera je, kot trenutno kaže, spet dobro, kolikor je to mogoče, pripravil svojo balkansko-špansko-francosko-tunizijsko-katarsko enolončnico. Če smo lani komentar o katarski nakupovalni politiki naslovili Združeni narodi Katarja, potem bi morda lahko to letos bil naprednejši projekt, 2.0. Rokometna reprezentanca je v Katarju mnogo več kot občasno srečevanje igralcev.
Katar je zagrenil življenje Hrvatom. Ga bo še komu?
Gradnja
A v ozadju rokomet te vse bolj vplivne državice z dobrima dvema milijonoma prebivalcev tudi gradi. In pri tem že leta sodeluje tudi legenda slovenskega rokometa Rolando Pušnik, ki dela z mladinsko ekipo. Ta je pred kratkim osvojila naslov azijskega prvaka. Pred kratkim pa je na dveh tekmah premagala tudi oslabljene slovenske vrstnike.
V prihodnosti torej očitno bo priložnost, da Katar sestavi bolj "običajno" reprezentanco. Nad pljuvanjem v skledo lastnega športa pa se bo morala zamisliti IHF, ki je gospodar pravil igre.
