Ponedeljek, 22. 8. 2016, 4.00
5 let, 2 meseca
Rio, adijo: preživeli!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,53
Medtem ko je slovenska olimpijska reprezentanca prestala menjavo generacij ter se ob tem vseeno veselila štirih kolajn, pa so brazilski organizatorji kljub vsem težavam in vsakodnevnem improviziranju pod streho spravili prve olimpijske igre v Južni Ameriki.
Ko je prvi zvezdnik brazilskega nogometa Neymar v velikem finalu olimpijskega turnirja na kultnem štadionu Maracana v Riu de Janeiru z uspešno izvedeno enajstmetrovko proti Nemčiji svojim rojakom prinesel naslov olimpijskega prvaka, se je številnim Brazilcem od srca odvalil ogromen kamen.
Superzvezdnik Neymar je brazilsko nogometno reprezentanco popeljal do olimpijskega zlata.
Čeprav poraz na domačem svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2014 Brazilce še vedno boli, poleg tega pa je olimpijski nogometni turnir zaradi pravila o nastopanju zgolj mladih nogometašev s tremi izjemami zelo ohromljen, je bila zlata olimpijska kolajna v nogometu vendarle tista, ki so jo preprosto morali osvojiti.
Olajšanje, ki ga je čutil Neymar, pa simbolizira marsikatero breme, ki je ob koncu olimpijskih iger padlo s številnih ramen. Ob ugašanju olimpijskega ognja si namreč ni pošteno oddahnil le prvi nogometni zvezdnik. V prvi vrsti so si oddahnili predvsem organizatorji in vodstvo mednarodne olimpijske družine, ob njih pa tudi vsi drugi soudeleženi – od reprezentanc do sedme sile.
Preživeli: organizatorji
Čeprav je jasno, da Mednarodni olimpijski komite nerad karkoli prepušča naključju in da kot veliki brat stalno nadzoruje in usmerja organizatorje vseh olimpijskih iger, pa je bilo pred srečanjem najboljših športnikov sveta v Riu de Janeiru pomislekov o (ne)uspešnem kosanju z izjemnim organizacijskim zalogajem vendarle več kot ob preteklih igrah. Deloma zaradi navidezne brazilske ležernosti, predvsem pa zaradi stanja države.
Prve olimpijske igre v Južni Ameriki niso bile brezhibne, a večjih incidentov ni bilo.
Dejstvo je namreč, da je Brazilija olimpijske igre pričakala kot povsem druga država kot pa leta 2009, ko je na valovih konjunkture prejela organizacijske pravice. Največja južnoameriška država je v hudi gospodarski, socialni in politični krizi. Posledično je bila tudi naklonjenost Brazilcev, predvsem tistih v zvezni državi Rio de Janeiro, ki je celo razglasila bankrot, olimpijskim igram na zelo nizki ravni. V dogodku so bolj kot priložnost videli ogromne izdatke.
Igre sicer resda niso bile brezhibne. Organizacija je marsikje pešala, pri čemer gre izpostaviti namestitve za športnike, logistiko in skromno raven prilagodljivosti. A ker so igre minile brez kakšnega večjega incidenta, popolnega prometnega kolapsa ali kakšnega drugega organizacijskega spodrsljaja, na račun katerega bi bila ohromljena tekmovanja, prireditelji iger skupaj z Mednarodnim olimpijskim komitejem spadajo v prvo skupino srečno preživelih.
Slovenska olimpijska odprava je igre v Riu "preživela" s štirimi osvojenimi odličji.
Preživeli: Slovenci
Zadovoljna pa lahko Brazilijo zapušča tudi slovenska olimpijska odprava. Z zlato, dvema srebrnima in bronasto kolajno ter še nekaj uvrstitvami tik pod vrhom Slovenija ni zaostala za dosežki s predhodnih iger. Za najboljše rezultate so večinoma znova poskrbeli izkušeni olimpijci, ki so tako dodobra razbremenili prihajajoči novi rod. Za igre v Riu je bila namreč značilna menjava generacij v številnih športih. Slovenija jo je preživela in za to ni plačala cene rezultatskega neuspeha. Res pa je, da je takšna zgolj splošna ocena, medtem ko bo analiza uspešnosti posameznih panog vendarle pokazala, da je pred novimi rodovi še veliko dela.
Več poti do uspeha
Da se da uspeti na različne načine, kažejo prav slovenski junaki teh iger, saj so temelji kolajn zelo različni. Zlato odličje Tine Trstenjak in bronasto Ana Velenšek v judu je plod odličnega dela enega samega kluba (Sankaku) ali, če se preselimo na še bolj osebno raven, rezultat potez trenerja Marjana Fabjana.
Judo šolo mojstra Marjana Fabjana sta v Riu proslavili zlata Tina Trstenjak in bronasta Ana Velenšek.
Po drugi strani gre srebrno odličje Vasilija Žbogarja razumeti kot žetev individualnega projekta, ki je nastal po tem, ko je najboljši slovenski jadralec uvidel, da mu slovenski jadralski sistem ne prinaša konkurenčnih pogojev. Zdi se, da je takšnih modelov, ki so sicer finančno zelo zahtevni, v slovenskem športu vedno več.
Nekje vmes pa se je kovala olimpijska kolajna kajakaša Petra Kauzerja. Ta je sicer del dobro utečenega reprezentančnega sistema, ki svojo kakovost kaže tudi z uspehi drugih čolnov na velikih tekmovanjih. Vseeno pa ima zaradi vključenosti očeta v vlogi trenerja tudi pridih družinskega koncepta.
