Osvajanje najlažjih poti ga nikoli ni zanimalo, niti se mu ne zdi smiselno (video)

Obisk pri 26-letnem Mihi Podgorniku, nekdanjem biatloncu, profesorju športne vzgoje, plezalcu, vzdržljivostnem športniku, ki seje dobro voljo, in biatlonskem trenerju, se je začel drugače kot drugi. Pri amazonski papigi Loli, ki je dragocen spomin na njegovo pokojno mamo, Ruth Podgornik Reš, priljubljeno vrtnarico, avtorico številnih knjig o gojenju rastlin, zadnja leta pa tudi izvrstno ultramaratonko, ki jo je snežni plaz pod Julijskimi Alpami odnesel prav na današnji dan leta 2012. Še vedno se je spominjajo mnogi, zato smo ji posvetili uvodni del intervjuja. Ob njeni nenadni smrti so brez mame ostali trije otroci, poleg Mihe še Pia in Jan, ter mož Rajko. In seveda Ruthin zvesti spremljevalec, psiček Dik, ki ga je tako kot običajno tudi tistega usodnega decembrskega dne nosila v svojem nahrbtniku. Začuda je preživel, a nikoli ni bil več tak kot prej. Šok, osamljenost, bogsigavedi kaj, so opravili svoje. Kmalu po nesreči je kuža poginil. Še vedno pa doma kraljuje že uvodoma omenjena Lola. Ta je v družinsko gnezdo Podgornik Reševih iz Peruja po letalskih linijah in po zaslugi Mihovega očeta Rajka, danes ljubiteljskega gojitelja bonsajev in človeka, ki je s smučmi kar sedemkrat prečil Aljasko, priletela pred 20 leti. Večino časa je preživela s pokojno Ruth. Nalezla se je njenega smeha in načina govora. Po Ruthini smrti je bilo to moteče, zdaj pa je, kot pravi Miha, enkraten spomin. Miho in Ruth ne druži samo družinska vez, pač pa tudi športna. Oba sta nastopila na Špartatlonu (246 kilometrov) in brazilskem Jungle Marathonu (270 kilometrov), ki ga britanska televizijska mreža BBC razglaša za najtežjo vzdržljivostno preizkušnjo na svetu. Najprej je z njima opravila Ruth, pozneje se je z njima uspešno spopadel tudi Miha. In ravno o tem je tekla beseda ...

Danes minevajo tri leta, odkar je v snežnem plazu pod Julijskimi Alpami umrla vaša mama Ruth Podgornik Reš, ki se je kot avtorica številnih knjig o gojenju rastlin, predvsem pa kot človek s srcem na dlani, dotaknila mnogih. Se tega dne tudi z družino spomnite na poseben način? Seveda, ta dan je vedno drugačen od drugih. Žal pa sem zaradi dela takrat skoraj vedno odsoten. Tudi letos bo podobno, saj nas na Pokljuki čaka državno prvenstvo v biatlonu.

Se bom pa zvečer v Mozirju zagotovo udeležil teka v spomin na mojo mamo.

So tri leta že dovolj dolga doba, da se lahko o tem tragičnem dogodku pogovarjate, ne da bi vas vmes strlo? Mislim, da sem mamino smrt sprejel dokaj hitro. Tako je in tega se ne da spremeniti. Sem pa vesel, da smo z njene strani lahko dobili tako veliko, kot smo.

V spomin na Ruth Podgornik Reš imamo v Sloveniji organizirane najmanj tri različne tekaške dogodke. Poleg teka v Mozirju še tek miru na Brezjah in 48-urni neprekinjen Ruthin tek konec februarja na Bledu. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar je Ruth tako globoko zasidralo v spomin mnogih Slovencev? Bila je izredno karizmatična osebnost. Ljudi je znala prepričati, da so tudi sami postali bolj aktivni.

Tudi kar zadeva vrtnarstvo, je bila zelo priljubljena, saj je bila praktično edina v Sloveniji, ki se je tako resno poglobila v področje gojenja rastlin. Vsega, česar se je lotila, se je lotila v popolnosti. Znala je pritegniti ljudi, da so jo posnemali ali da so razmišljali podobno, kot je ona. Vsakega je ogovorila in tako spoznala res ogromno ljudi.

Pred začetkom pogovora smo se v rastlinjaku ustavili pri papigi Loli, ki je, kot ste dejali, z vašo mamo preživela ogromno časa. Spomladi in poleti v rastlinjaku, pozimi pa v Ruthini pisarni, kjer je pisala knjige in opravljala telefonske pogovore. Se je Lola nalezla maminega značaja in zgovornosti? Da, zelo ji je podobna. Prve dni po mamini smrti jo je bilo kar mučno poslušati. Ima namreč povsem enak smeh kot mami, podobno tudi govori, zato smo jo morali odstraniti iz hiše. Še vedno se smeji enako in še vedno oponaša mamo. Saj je zanimivo, na nek način del nje tako še vedno živi.

Mama na nek način živi tudi v vaših športnih podvigih. Lani ste opravili s Špartatlonom, letos poleti ste končali tudi Jungle marathon, ki po oceni britanske televizijske mreže BBC velja za najzahtevnejšo vzdržljivostno preizkušnjo na svetu. Z obema podvigoma je opravila tudi Ruth. Suvereno. Obakrat je bila v ženski konkurenci druga. Za moj nastop na džungelskem maratonu je v bistvu bolj kot kdorkoli drug zaslužen moj prijatelj Matej Kordež, ki me je po Špartatlonu izzval z izjavo: Ja, kaj boš pa zdaj? Takrat nisem bil prepričan, če se bom sploh še kdaj lotil česa tako zahtevnega, a vseeno sem mu rekel, češ če gre on z mano, pa lahko greva kar v srce brazilske džungle. Takoj je bil za akcijo.

Pa ste to izrekli bolj za šalo, ker ste mislili, da Matej vržene rokavice ne bo sprejel, ali ste že takrat mislili resno? Po eni strani mogoče res, po drugi strani pa sem vedel, da je v njegovi družbi vedno zelo zabavno, poleg tega je precej drugače, če se česa takega lotiš v družbi ali pa sam. Jungle marathon mi je prav zaradi družbe minil precej hitreje kot Špartatlon, pa čeprav je ta trajal sedem dni, Špartatlon pa "samo" dva. Preizkušnjo v džungli sem jemal bolj za zabavo kot za kaj drugega.

Jungle marathon se poleg tega, da je speljan v džungli, od preostalih vzdržljivostnih preizkušenj loči tudi po tem, da morajo tekmovalci vse, kar potrebujejo na poti, nositi s seboj. Od hrane do opreme. Vse, razen vode, je treba strpati v nahrbtnik in v sedmih dneh s tem premagati več kot 250 kilometrov. Res je. Trasa je res precej odmaknjena od mest, zato moraš vse, kar potrebuješ, nositi s seboj. Od hrane do prenočišča. Ko sva si prvič oprtala nahrbtnika z vso opremo, sva komaj hodila, kaj šele, da bi tekla. Ampak človek se vsega navadi in tudi tega sva se.

Kako ste se doma pripravljali na ta izziv? Se je sploh mogoče dostojno pripraviti? Bolj ne kot ja. Pripravljal sem sicer se, ampak bistveno premalo, saj sem si poleti na tečaju jadralnega padalstva polomil hrbet in moja udeležba na Jungle marathonu je bila dolgo vprašljiva. Večkrat sem opravil par krajših hribovskih etap, vedno z utežmi v nahrbtniku, drugega treninga pa skorajda nisem imel.

Menda ste julija strmoglavili z jadralnim padalom. Da, kakih deset metrov pred pristankom sem preveč zategnil krmilne vrvice in s tem nehote zaprl padalo in zgrmel na tla. K sreči imamo pri padalu pod zadnjico posebno blazino, sicer bi bila poškodba verjetno še precej hujša.

Zlomili ste si dve vretenci. Ne sliši se preveč nedolžno. Zdravniki so mi napovedali, da tekel ne bom prav kmalu, pa tudi sam sem se s teka po džungli že odjavil. A ker je okrevanje potekalo dobro, sem se odločil, da vseeno poskusim in grem.

Kako sploh poteka rehabilitacija v primeru zlomljenih vretenc? Tako, da nosiš opornico, ki ti preprečuje, da bi izvedel kak nenaden gib, s katerim bi se lahko še huje poškodoval. V bistvu se poškodba pozdravi oziroma zaceli sama od sebe. K fizioterapevtu nisem hodil, čakalne dobe so predloge, raje sem sam naštudiral zadeve. Tako sem na primer izvajal vaje za stabilizacijo hrbta. Mišice v hrbtu v takem primeru namreč prevzamejo večjo funkcijo in razbremenijo hrbtenico.

Predstavljam si, da bi vas po taki poškodbi marsikdo raje zadržal doma. Kdo je v vaši družini tisti, ki vas drži nazaj? Mame, ki običajno pri tem igrajo glavno vlogo, ni več … Žena.

Tako pa ste jo raje povabili s sabo v Brazilijo. Ja, do začetka tekme smo vsi štirje (tudi Matejeva boljša polovica) skupaj potovali po Braziliji, ko pa se je začelo zares, sta dekleti odpotovali v domovino in v službo.

Je v džungli kdaj napočil trenutek, ko ste si rekli, dovolj mi je teh naporov, tako ko ste si to mislili na Špartatlonu, ali pa ste zdaj že toliko vajeni vsega hudega, da veste, da vsaka kriza, pa naj bo še tako velika, enkrat mine? Bili so tudi težki trenutki, na eni od etap me je močno zdelala vročina – na soncu se je živo srebro povzpelo na 45 stopinj Celzija - in v cilju je kar dolgo trajalo, da sem prišel k sebi, a hujšega ni bilo.

Trasa maratona je bila speljala tudi po močvarah, ki kar kličejo po srečanjih s krokodili, kačami … Jih ni bilo mogoče zaobiti po kopnem? Ne, kje pa! Ravno v tem vidim čar džungelskega maratona (smeh, op. a.). In če bi mene kdo vprašal, bi jim povedal, da je bilo tega še premalo. Proga je bila namreč speljana tudi po makadamskih cestah, kar se mi za tip maratona, ki ima predznak Jungle, ne zdi ravno primerno.

Je prišlo tudi do kakšnega bližnjega srečanja z divjimi zvermi? Glede na to, da živali čutijo tresljaje, ki se sprožajo takrat, ko se jim približuje človek, in se raje umaknejo, tega ni bilo veliko. Smo pa seveda srečali nekaj kač, opic …

Kje ste spali? V visečih mrežah.

Vemo, da Grki živijo s Špartatlonom, da so ulice takrat polne domačinov, ki spodbujajo tekače, kako pa je z Brazilci in Jungle marathonom? Jim veliko pomeni? Ogromno. Maraton ima že več kot desetletno tradicijo in ljudem, ki živijo v teh odročnih vasicah, kjer je potekala dirka, je to popestritev enoličnega vsakdana. Še posebej otroci so bili navdušeni nad nami.

Je bila to šele druga slovenska odprava na džungelski maraton? Mislim, da res. Razlog je verjetno tudi v tem, da je štartnina res zelo visoka. Za polno štartnino je namreč treba odšteti okrog tri tisoč evrov. No, jaz sem jo imel zastonj, prijatelj pa pol ceneje.

Zakaj? Zato, ker so jo organizatorji leta 2012 podarili moji mami. Takrat je sicer osvojila drugo mesto v ženski konkurenci, a ker se je izkazalo, da je zmagovalka, sicer brazilska tekmovalka, na dirki goljufala, bi morala celo zmagati.

Organizatorji svoje tekmovalke niso želeli izključiti, kot neko opravičilo pa so moji mami ponudili brezplačno štartnino na eni izmed dirk, ki potekajo pod okriljem istega organizatorja. Skupaj sva se tako želela udeležiti maratona v Vietnamu, a naju je nesreča prehitela.

Podvigi, kot so Špartatlon, Jungle marathon in podobno, v ljudeh sprožajo različne odzive. Od spoštovanja do negodovanja, češ pa kaj vam je tega treba. Kaj vas žene na take poti, na take podvige? Osvajanje najlažjih poti me ni nikoli zanimalo in se mi ne zdi smiselno. Treba je izkusiti tudi kaj težjega v življenju. Šele takrat se nam stvari, ki so lahko zelo banalne in nepomembne, nam pa se zdijo pomembne, pokažejo v pravi luči.

Na vseh dirkah, ki se jih udeležujem, se srečujem z različnimi krizami, ki sem jih prisiljen prebroditi. Če znam vse tisto, kar se mi zgodi, obrniti v svojo korist, potem lahko pri tem rastem tudi kot osebnost.

Res pa je, da pretiravanje v tem pogledu škodi in da se je treba zavedati, da s takim početjem uničujemo svoje telo. Da so dolge razdalje zelo naporne in da potrebuješ vsaj mesec dni, da se ponovno spraviš k sebi. Takih razdalj se ne gre lotevati kar vsak mesec.

Letos ste nastopili tudi na premierni ultra preizkušnji v Vipavi. Res je, ampak tisto je drugače. To je "samo" sto kilometrov in teh sto kilometrov te ne uniči toliko kot 200. Pri takih razdaljah je zgodba drugačna. Tu trpijo sklepi in vse drugo.

Omenili ste krize, s katerimi se spopadate na vsaki daljši preizkušnji. Ste se jih zdaj že navadili, ker veste, da za vsako krizo posije sonce, ker ste to enkrat že zmogli, ali se tega človek ne navadi nikoli? Tega se navadiš, ker veš, da bo tudi krize enkrat konec. Na začetku ti sicer ni nič jasno, potem pa se sprijazniš s tem. Vztrajaš in kriza mine. Pri tem veliko vlogo igrajo izkušnje. Zato so na vzdržljivostnih preizkušnjah večinoma v ospredju starejši tekmovalci.

Vas mika, da bi grško in brazilsko epizodo ponovili? Za zdaj o tem ne razmišljam, če pa bi, bi želel doseči čim boljši rezultat. Z Matejem sva bila v džungli tretja, a sem prepričan, da bi lahko, če bi trenirala vsaj mesec dlje, lahko celo zmagala.

Koliko na teh dirkah sploh pomeni rezultat? Špartatlon ste končali v 29 urah in 41 minutah, Jungle Marathon pa v 41 urah. Je bolj pomembno to, da zmoreš, ali bolj, kako hitro zmoreš? Bolj kot rezultat šteje to, da ti uspe priti do cilja, in to brez večjih posledic. Če prideš do cilja, a si na pol pohabljen, niti dosegel nič. Če pa je zraven še rezultat, pa toliko bolje.

Koliko je na ekstremnih preizkušnjah prostora za strah? Strah mora biti prisoten, sicer hitro pride do poškodb. Spomnim se epizode iz džungle, kjer smo se sredi noči znašli med skalovjem, izčrpani, z izpraznjenimi čelnimi svetilkami. Tam me je bilo strah, priznam. Valovi so butali ob skale, takega občutka še nisem doživel. Občasno se mi uspe celo tako izklopiti, da se mi zdi, da tisto, kar doživljam, sploh ni več realnost. Ko pride do mentalne izčrpanosti, je najhuje. Takrat se ti rola po glavi.