Arktične razmere na Pokljuki oviratloncem dale še dodaten polet

Prva presenečenja so se začela že nekaj sto metrov po startu. Kot da piramida, po kateri se je bilo treba povzpeti s pomočjo vrvi, še ni bila dovolj za dvigovanje srčnega utripa, se je bilo treba proti naslednji oviri zapoditi čez več metrov visok kup snega.

Sledil je pokljuški prelaz, pri katerem so se oviratlonci preizkusili, kako dobri so pri udejanjanju vrednot, kot sta medsebojna pomoč in sodelovanje. Čez steno, postavljeno pod kotom 45 stopinj, gre namreč veliko lažje, če si oviratlonci priskočijo na pomoč. Tretja ovira je bila dober opomnik, da je oviratlon še kako zabaven. Prijatelja iz ekipe ali novega znanca s proge na ramena in, hop, gremo štuporamo!

Pri četrti, kurji lestvi, ki je bila tokrat premierno na zimski preizkušnji, pa sta bila na preizkusu koordinacija in ravnotežje pri lazenju čez prečke. Nato pa tradicionalni suhi in vitki – cevi, ki jim nekateri pravijo tudi premagovalci klavstrofobije. So namreč ravno dovolj široke, da omogočajo gibanje oziroma plazenje, hkrati pa ravno pravšnje za premagovanje fobij.

Na dobri polovici proge je Športno društvo Oviratlon poskrbelo za malo sprostitve, za kar je bila ovira po vseh 4, pri kateri se je bilo treba plaziti pod mrežo, napeto na višini 90 centimetrov, ravno pravšnja.

Nato pa spolzki vzpon, ki sodi med zahtevnejše ovire zimskega izziva. Pri hoji navkreber po spolzki podlagi oviratloncem ni zmanjkalo domišljije, kako priti do vrha, ponovno pa se je izkazalo, da gre najlažje v timskem duhu.

Ko je že kazalo, da bo šla proga le še navzdol, se je bilo treba po gumaparku med gumami premagati še nekaj deset metrov višinske razlike. Trud je bil nagrajen s čistim užitkom pri sankanju v ciljno ravnino.

Potem pa brž v temačno pokljuško podzemlje, dobrih 100 metrov dolg tunel brez kančka svetlobe. Sledil je še en krog, ob koncu katerega je oviratlonce namesto tunela tik pred ciljem čakala še arktična kopel, s katero so kronali udeležbo na zimski preizkušnji.