Vihtenje zastave na odprtju olimpijskih iger si večina športnikov šteje kot veliko čast in motivacijo, psiholog Matej Tušak pa opozarja, da gre lahko tudi za nepotrebno obremenitev športnika.
Priznani športni psiholog Matej Tušak, ki sodeluje s številnimi slovenskimi športniki, letošnjo izbiro zastavonoše – v Sočiju bo ta vloga pripadla kapetanu slovenske hokejske reprezentance Tomažu Razingarju – ocenil kot najbolj elegantno rešitev.
Ko se favorit za medaljo znajde v vlogi zastavonoše, je vedno tvegano
"Kajti, ko nekega športnika, ki je izrazit kandidat za olimpijsko medaljo, postavimo v vlogo zastavonoše, je to vedno malo tvegano. V individualnih športih lahko namreč že majhen detajl vpliva na to, ali bo nekdo uspešen ali bo na olimpijski tekmi napravil napako. Že dejstvo, da si postavljen za zastavonošo, lahko pri športniku povzroči velik premik pozornosti fokusa na to, da preveč razmišlja o tej odgovornosti in časti, kar na nek način poruši njegov ustaljen ritem priprav," razmišlja Tušak.
Zastavonoša Raza bo hokejsko ekipo dodatno motiviral in promoviral
"Drugače je, če je zastavonoša nek izkušen športnik, ki ima za seboj že nekaj olimpijskih iger, kot je bil to denimo strelec Rajmond Debevec. Če bi na primer za zastavonošo predlagali Iztoka Čopa, to nikakor ne bi porušilo njegovih priprav, če pa bi jo dali skakalcu ali deskarju, bi bila to sicer zanje velika čast, pomenilo pa bi tudi veliko obremenitev, ki je v dani situaciji nepotrebna," pravi Tušak, ki je prepričan, da bo Razingar kot zastavonoša dodatno promoviral hokejsko reprezentanco, povezal in še okrepil njihovo že tako vrhunsko motivacijo, medtem ko ga sama vloga zastavonoše ne bo psihično obremenjavala.
4
