Iskali device, ujeli pa potujoči ogenj

Na letalu, ki se je v ponedeljek z brniškega letališča odpravil proti Bakuju, je mrgolelo vrhunskih slovenskih in hrvaških športnikov. Odpravili so se na evropske igre v Baku. Ko sem se znašel v njihovi družbi in listal članek o lepotah Azerbajdžana, sem z očmi požiral fotografije očarljivega starega mestnega jedra. Odločitev, da si bo treba znamenitost Bakuja ogledati od blizu, je bila sprejeta v trenutku.

V torek me je prebudil čudovit sončen dan. Zmotili so ga le vetrovni sunki. Pihalo je spremenljivo močno in na novinca, ki je prvič zadihal azerbajdžanski zrak, naredilo neprijeten vtis. Prijazni gostitelji so se moji opazki le nasmehnili, saj so na stalno prisotnost vetra v velemestu ob Kaspijskem morju že navajeni in ga že od mladih nog sprejemajo za nekaj običajnega. Postal je zaščitni znak Bakuja, ki se ga je prav zaradi tega oprijel naziv vetrovnega mesta.

Eden izmed zaščitnih znakov bogate azerbajdžanske prestolnice pa je tudi njeno staro mestno središče. O tem, kako očarljivo je in kakšna je njegova pomembnost, je leta 1977 zgovorno presodil Unesco. Uvrstil ga je v svetovno kulturno dediščino in poudaril, da ga želi obdržati v podobi, ki izhaja iz pestrega dogajanja v srednjem veku.

Odmev spontanega aplavza

Za obrambnimi obzidji se skriva marsikaj. Tu stoji veličastna Mohamedova mošeja, v njeni bližini je palača Širvanšah, srednjeveška utrdba iz 15. stoletja, najprej pa mi je v oči padel 28-metrski stolp, eden izmed simbolov Azerbajdžana. To je Deviški stolp. Takšnega imena ni dobil, ker bi v njem zapirali device – takšna je vsaj uradna razlaga. Obveljali sta drugačni, a nihče ne ve, ali je katera sploh pravilna. Prva je ta, da se je hčerka starodavnega vladarja Bakuja, ki je v boju z bratom izgubil oblast, s stolpa raje vrgla v smrt, kot da bi se predala novemu vodji, druga pa je ta, da ni bil stolp nikoli osvojen, tako da so neuspešni naleti osvajalcev poskrbeli, da je ohranil nedolžnost in postal Deviški stolp.

Ogledoval sem si starodavni stolp, postavljen na temeljih zgradb iz sedmega stoletja pred našim štetjem, v katerem je danes muzej, ki predstavlja bogato preteklost Bakuja, nato pa me je z bližnjih ulic, prepolnih prodajalcev preprog in dragocenih spominkov, predramil odmev spontanega aplavza. Pogledal sem v smer, iz katere sem ponovno zaslišal ploskanje, in v daljavi uzrl kolono vozil, pred njimi pa nasmejanega moža s prižgano baklo. Deležen je bil navdušenja.

Idejo so si sposodili pri Starih Grkih

Mimoidoči so mu čestitali, on pa je tekel naprej in po valovitih čarobnih srednjeveških ulicah, ki se vijejo ob obzidju, prispel do cilja. Tam je predal ogenj rojakinji, se zahvalil občinstvu in opravil častno nalogo.

Naletel sem na predajo večnega ognja, enega izmed simbolov olimpijskih iger, ki so si ga v čast rojstva prvih evropskih športnih iger sposodili tudi v Bakuju. V Azerbajdžanu so zelo ponosni na omenjeni športni dogodek. Tako zelo, da so veselje pred njegovim uradnim začetkom začinili z vložkom, ki je še bolj povezal skoraj deset milijonov prebivalcev. Trdno so odločeni, da bodo od 12. do 28. junija imenitni gostitelji krstne izvedbe prvih evropskih športnih iger, potovanje večnega ognja pa je še povečalo evforijo.

Obred večnega ognja, ki je potoval po deželi, je povzet po antičnem vzoru starodavnih olimpijskih iger. Stari Grki so pred igrami prižgali ogenj v čast bogovom in športnemu udejstvovanju, Azerbajdžanci pa so ga posvetili predvsem športni novosti, ki bi lahko Sloveniji prinesla ogromno veselja in medalj. To so evropske športne igre.

Ogenj po južnokavkaški državi potuje vse od 26. aprila, ko ga je slovesno pozdravil predsednik Ilham Alijev. V nedeljo je prispel v Baku, kjer bo vztrajal do petka in slavnostnega odprtja.