Rok Viškovič

Petek,
6. 11. 2015,
12.58

Osveženo pred

6 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

slovenska nogometna reprezentanca ukrajinska nogometna reprezentanca Zlatko Dedić Valter Birsa Matjaž Kek Srečko Katanec

Petek, 6. 11. 2015, 12.58

6 mesecev, 3 tedne

Zadnji veliki slovenski junak

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
"Od preteklosti se sicer ne živi, a gola proti Rusiji se seveda še kako rad spominjam," pravi Zlatko Dedić, zadnji veliki slovenski nogometni junak, ki je Sloveniji prinesel svetovno prvenstvo 2010.

Tekla je 44. minuta povratne tekme dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Republiki Južni Afriki, Slovenija je lovila zaostanek s tekme v Moskvi z 1:2, ko je Valter Birsa je na desni stran izigral nasprotnikovo obrambo, si žogo nastavil na kirurško natančno levico, podal v osrčje kazenskega prostora, tam se je odlično znašel Zlatko Dedić, prehitel rusko obrambo in v golgeterskem slogu zadel za vodstvo Slovenije z 1:0. To je, kot se je izkazalo pozneje, pomenilo tudi pot na največje nogometno tekmovanje na svetu.

"Valter je povlekel žogo in podal, tako kot zna to le on. Vedel sem, da bo žoga prišla tja, kamor mora, zato sem šel pred nasprotnikov gol in čakal. Res je prišla, dobro sem se znašel in zadel. Ves štadion je bil na nogah, poskrbeli smo za veliko veselje in evforijo," se danes, skoraj natanko šest let pozneje, spominja Dedić.

Padel bi, kdorkoli bi bil na drugi strani

"Takrat smo bili res samozavestni. Skozi celotne kvalifikacije smo igrali zelo dobro, le malo nam je zmanjkalo in na svetovno prvenstvo bi se uvrstili kar neposredno. Na prvi tekmi v Moskvi smo imeli malo sreče in kljub premoči Rusije iztržili ugoden poraz z 1:2, v Ljudskem vrtu pa smo bili enostavno tako dobri, da bi takrat padel kdorkoli bi nam stal nasproti. Vse je bilo res enkratno," je prepričan Koprčan, ki se še danes živo spominja novembrskih dni leta 2009.

"Dobro se spominjam jutra pred povratno tekmo. Lagal bi, če bi rekel, da je bilo enako, kot je vedno. V zraku je bilo čutiti, da gre za nekaj posebnega. Bili smo zelo živčni in napeti, a smo dobro vedeli, česa si želimo. Vedeli smo, da je to naša velika priložnost. Ko se je tekma začela, smo od prve minute razmišljali le o tem, kako izpolniti cilj in bili prepričani, da nam bo uspelo. Res nam je, saj je bilo vse tako, kot smo si lahko le želeli. Od ekipe, do vzdušja na štadionu in podpore javnosti, ki smo jo čutili. Vse te malenkosti so poskrbele, da nam preprosto ni moglo spodleteti," se je razgovoril danes 31-letni napadalec.

Gol, o katerem sanja vsak nogometaš

V reprezentanci je v 48 nastopih zabil osem golov, a tistega v mrežo Rusije se seveda najraje spominja. Brez dvoma gol življenja, je priznal. "To je bil gol, o katerem sanja vsak nogometaš. Takega gola sem si želel. Bil sem nagrajen za trud, ki sem ga vložil. Seveda pa je bilo bolj kot moj gol pomembno to, da smo se uvrstili na svetovno prvenstvo. To so sanje vsakega nogometaša," nič novega ni povedal nogometaš nemškega drugoligaša FSV Frankfurta.

Spanca je bilo malo, a ni bil potreben

Po velikem uspehu pa seveda veliko veselje, ki se ga tudi danes rad spominja. "Po zadnjem sodnikovem žvižgu smo se počutili noro, tega se preprosto ne da opisati. Ko smo dojeli, kaj nam je uspelo, smo bili vsi iz sebe. Potem pa za štadion in pred množico deset tisoč ljudi. Naslednji dan smo obiskali še Ljubljano, na Prešernovem trgu so nas pričakale množice ljudi. Bilo je res veselo, fantastično. Spali smo bolj malo, a smo imeli toliko energije, da nam niti ni bilo treba," se velike evforije iz časov, ko je reprezentanco vodil Matjaž Kek, spominja naš sogovornik.

V tistih dneh, tednih, tudi mesecih je postal veliki slovenski športni junak. "Dvig popularnosti je bil kar velik, bilo je veliko več raznoraznih obveznosti. Snemanje reklam, pozornosti ljudi, novinarjev in podobno, a ni bilo težko. To sem sprejel kot del posla in bil na voljo, kolikor sem lahko bil," je povedal do novinarjev in okolice vedno profesionalen in korekten športnik.

Reprezentančne knjige še ni zaprl

Nogometaš, ki je reprezentanci dal veliko, a ga v zadnjih dveh letih ni več zraven. Srečko Katanec v zadnjem času ne računa več nanj, a sam ideje o igranju za izbrano vrsto še ni opustil. "Trudim se po najboljših močeh, da bi z igrami v klubu pritegnil pozornost selektorja. Reprezentančnih vrat absolutno nisem zaprl. Sem v najboljših nogometnih letih, psihično in fizično, nabral sem si veliko izkušenj, zato verjamem, da lahko še marsikaj dam. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Se pa s tem ne obremenjujem," je pojasnil nogometaš, ki je svoje mesto v veliki meri izgubil tudi zaradi tega, ker zdajšnji selektor prisega na igro z zgolj enim klasičnim napadalcem.

Sloveniji lahko spet uspe

Čeprav ga na tekmah proti Ukrajini ne bo zraven, pa Dedić verjame v zdajšnje reprezentante in to, da lahko Sloveniji uspe. "Našo ekipo dobro poznam in vem, česa so ti fantje sposobni. Imajo kakovost, da se uvrstijo na evropsko prvenstvo. Iz srca jim želim, da bi jim uspelo," je pogovor sklenil v zadnjem času pozabljeni zlati fant slovenskega nogometa.