Rok Plestenjak

Nedelja,
10. 11. 2013,
8.53

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Marko Elsner

Nedelja, 10. 11. 2013, 8.53

8 let, 7 mesecev

Šišenski boj proti mlinom na veter

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Na štadionu v Spodnji Šiški se je igral vrhunski nogomet. Pa ne zaradi Olimpije oziroma Interblocka, ki sta bila na ŽAK-u najemnika, pač pa zaradi Ljubljane. Železničarskega kluba, ki ga žal ni več.

Stresna sezona 2004/05 je na slovenskem nogometnem zemljevidu pustila trajne brazgotine. Usodna je bila kar za tri klube. Nedopustne finančne težave so iz prve lige pahnile Muro, ljubljanskemu klubskemu nogometu pa vzele dve perjanici. Slovenska prestolnica je zelo težko prebolela izgubo zeleno-belih, v času objokovanja propada bežigrajskega velikana pa je nekoliko proč od medijske pozornosti ugasnila še iskrica prvoligaša iz Šiške.

Železničar se ni več vrnil v obliki, v kateri je v skoraj stoletnem obdobju delovanja pisal zanimive, pogosto tudi pomembne zgodbe. Na pogorišču kluba se je rodila zamisel o hitrem nadaljevanju. NK Ljubljana je nasledil FC Ljubljana, ki ni bil nikoli priznan kot uradni naslednik. Skušal je nadaljevati preporod šišenskega nogometa, vrniti vrhunske predstave na štadion v Spodnji Šiški ter slediti bežigrajski zgodbi. A denarja ni bilo dovolj, da bi se nadaljevalo do uresničitve cilja, vrnitve v prvo ligo. Srce je hotelo ogromno, odrekanja so bila silovita, saj so se v žepih igralcev iz sezone v sezono večale luknje. Mnogi nogometaši so zvesto čakali do zadnjega, a se zgodba ni končala srečno. Ali vsaj prizanesljivo do igralcev. Še enkrat je pogorel šišenski klub, Ljubljana pa prejela novo nogometno klofuto.

"To je bil boj proti mlinom na veter, če bi se lahko izrazil v nekaj besedah. V tistih letih smo naredili veliko, imeli zanimivo otroško šolo. Dobro se je delalo, s člansko ekipo smo prišli do tretje lige, na žalost pa nam finančna situacija ni dovoljevala, da bi nadaljevali delo. Zato smo preprosto prekinili športne aktivnosti," nam je povedal Marko Elsner. Nekdanji reprezentant tako Jugoslavije kot tudi Slovenije, pa tudi dobitnik olimpijske medalje (bron v Los Angelesu leta 1984), je Ljubljani želel priskrbeti vsaj tekmovalni, če že ne drugačen lesk. Finance so mu preprečile veselje, tudi zadoščenje je bilo jalovo, saj je klub dobesedno propadel. Poslovil se je z zavezanimi rokami, nogometaši vseh starostnih kategorij so postali prosti igralci in poiskali novo okolje, veliko se jih je odločilo za Medvode. Vodstvo kluba leta ni prijavilo nadaljevanja in zgodbe je bilo konec. Pisalo se je leto 2011.

Elsner: To ni osamljena težava ljubljanskega klubskega nogometa

Zgodba FC Ljubljana je na moč spominjala na tisto o NK Bežigrad, ki se je pozneje preselil v Stožice in v prvi ligi nosil dres "nove" Olimpije. "Tudi mi smo s člani igrali v peti ligi. Za Bežigradom je naše tekme spremljalo tisoč ljudi, majčkeno manj na ŽAK-u. Vsak dan smo se imeli lepo, selekcija do deset let je igrala na turnirju v Barceloni, veliko smo potovali v Avstrijo. Bilo je zanimivo, nato so finance povedale svoje," je pojasnil Elsner. Pričakoval je večjo pomoč občine. Šport Ljubljana je nekaj prispeval, a je z druge strani predstavljal tudi velik strošek. "To je bila ena od težav oziroma razlogov, da ni šlo naprej. Tudi sponzorje je bilo vedno težje dobiti," je čutil nemoč legendarni nogometaš, ki je prve korake storil na Kodeljevem pri Slovanu, in vrgel puško v koruzo.

Na štadionu ŽAK vedno manj diši po nogometu. Sploh vrhunskem. Bravo ima še mladince ter kadete, igrišča prek Nogometne zveze Slovenije (NZS) uporablja športna gimnazija, drugega dogajanja pa ni. Stalnega kluba, ki bi se tu bojeval s člansko ekipo, trenutno ni na vidiku. "Klub je že dobri dve leti v mirovanju, tako da se bo športno društvo verjetno v kratkem prek upravne enote izbrisalo. Žalostno, a tako je. In to ni osamljena težava ljubljanskega klubskega nogometa," meni Elsner, ki z žalostjo opaža, da v prvi ligi s spremenljivim uspehom igra le Olimpija. Tudi drugi ljubljanski klubi imajo težave, v drugi oziroma tretji ligi manjka njenih predstavnikov. Elsner je prepričan, da bi si prestolnica zaslužila več. Sploh po tem, ko je svoj čas v prvi ligi igralo več njenih klubov in je imela prvoligaša skoraj vsaka ljubljanska občina.

Zgodba nogometnega kluba Ljubljana sega v leto 1909, ko so dijaki ljubljanskih srednjih šol ob pomoči Stanka Bloudka ustanovili Hermes. Klub je hitro ugasnil. Že leta 1913. Čez pet let se je zgodba ponovila, takrat je nastal SK Hermes in še pred začetkom druge svetovne vojne postal prvak ljubljanske podzveze (1938). Ko je vojna vihra zapustila Evropo, se je šišenski klub imenoval Železničar. Prav nič naključno, tudi igralo se je v neposredni bližini železniške proge. Železničar je petkrat osvojil slovensko prvenstvo (1949, 1963, 1967, 1968 in 1989), od leta 1968 do leta 1972 je igral v drugi jugoslovanski ligi, ljubljanski derbiji med Železničarjem (pozneje Ljubljana) in Odredom (pozneje Olimpija) pa so predstavljali zelo pomemben in prazničen dogodek. Na tribunah so se pojavili celo navijači Ljubljane, združeni pod imenom Špediterji.

Ačimović: To je bil po kakovosti drugi klub v Ljubljani

V času državne samostojnosti je Ljubljana ostala brez lovorik, se je pa leta 1992/93 povzpela na četrto mesto, kar pa takrat ni zadoščalo za nastop v Evropi, saj so v poštev prišli le trije. "To je bil po kakovosti drugi klub v Ljubljani. Želja vsakega igralca je bila, da igra čim bolje in prek Ljubljane pride v Olimpijo. Pogoji so bili zelo dobri. Bil si na očeh javnosti, bilo je prijetno okolje za drugoligaški nogomet, mlajši so se lahko kalili, bilo pa je tudi nekaj igralcev, ki so kariero želeli končati v Ljubljani. Potem je bilo krasno igrati v prvi ligi, na štadion je prišla Olimpija, bili so mestni domači derbiji," se spominja Milenko Ačimovič, otrok Železničarja ter eden njegovih najboljših igralcev v sezoni 95/96, ko je Ljubljana v drugi ligi prehitela konkurenco.

Mile je bil takrat še mladoleten, a je na 25 nastopih prispeval osem zadetkov. Dejali so mu, da se bo, če se bo izkazal, preselil za Bežigrad. Beseda je obveljala. Trener je bil Jedinko Perica, v drugi ligi ga je treniral tudi Miloš Šoškić. Nadarjeni Ačimović ni bil star niti 17 let, a je bil že med najboljšimi strelci tekmovanja. Ljubljani se ni godilo tako dobro kot bodočemu reprezentantu in kapetanu dunajske Austrie. Čeprav je bila prvakinja druge lige, je krovna zveza po regionalnem ključu dala prednost Kopru, Šiškarji pa so nato v drugi ligi ostali brez članske ekipe. Dobesedno. Primorani so se bili vrniti v peto ligo, nato s pomočjo Komende preskakovali ovire, v sezoni 2002/03 pa se po dolgem času dokopali prve lige. Nekaj sezon so zdržali, nato so prazne denarnice in neporavnave obveznosti poskrbele za konec prvoligaških užitkov. V zadnji prvoligaški sezoni je bil trener Safet Hadžić, igrali pa so Senad Tiganj, žal že pokojni vratar Nedžad Botonjić, Darko Karapetrović, Gjergji Dema, Milan Anđelković, Abdulrazak Mohammed Ekpoki, Janez Zavrl

Po žalostnem propadu je Alojz Krapež ustanovil FC Ljubljana. Pot je začela v najnižji ligi, nato prišla do tretje, leta 2011 pa ni šlo več naprej. Čeprav je ekipo okrepil celo Sebastjan Cimirotič, ki se je pri nebeško modrih pridružil vratarju, bratu Kristjanu. V klubu je igralo nekaj zanimivih igralcev, poleg Cimeta še njegov občasni trener Safet Hadžić, pa nekdanji albanski reprezentant Gjegji Dema … "Imena klubov so se v zgodovini menjala, žal pa potem ni funkcioniralo. Mogoče bo zadevo rešil kdo drug. Mi smo se veliko trudili, finančno situacijo smo imeli lepo postavljeno, dosegli smo pravo raven, a z glavo skozi zid se ne da," je potarnal Marko. Pred meseci so ga srbski mediji povezovali z odhodom v Beograd, a to je bila napaka. Kot nekdanji nogometaš Crvene zvezde je bil v očeh srbske javnosti prvi kandidat za pomočnika trenerja Slaviše Stojanovića, a je resnica malce drugačna. "V kombinaciji za delo s Stojanovićem je bil moj sin Luka (zdajšnji trener NK Domžale, op. p.), a se je odločil, da tega ne bo sprejel."

Zdaj je v Spodnji Šiški, kar zadeva vrhunski članski nogomet, živ dolgčas. Klub je še enkrat propadel. Najprej leta 1913, nato 2005, zadnjič pa 2011. "Škoda okolja, a sam sem imel občutek, da na tem štadionu veliko bolj prevzemajo atletiko. Eno z drugim ni šlo. Ko si treniral, si bil obkrožen z atleti in altetinjami, veliko je bilo zgrajenega za ta šport," je Ačimović opisoval dogajanje na šišenskem štadionu še iz obdobja, ko je igral na ŽAK-u. Boji se, da bodo podobno usodo kot Ljubljana doživeli še nekateri. "Kakor kaže, bo takšno usodo doživelo še nekaj klubov. Položaj ni rožnat, bi pa bilo dobro, če bi bili v glavnih mestih ljudje razdeljeni na mestni derbi. To je vedno posebna tekma, žal pa pri nas ni tega," se je Elsner spominjal bogatih izkušenj, v katerih ni manjkalo vročih mestnih izpadov. Prednjačil je tisti iz Beograda.

Ker se je šišenski zaspanec, pri katerem so dragocene nogometne korake naredili tudi tako znani slovenski nogometaši, kot so Srečko Katanec, Vlado Milošević, Sašo Udović, Željko Milinović, Primož Gliha in Marko Kmetec, morda podal kar na večni spanec, na vidiku pa ni kakšnega resnejšega kandidata, bo Ljubljana na mestni prvoligaški obračun morala počakati še veliko časa.