Pri 18 kot prekaljeni profesionalec: Luka Zahović ne čuti očetovega bremena

V Mariboru dobro vedo, da je javnosti zelo zanimiv. Ne zgolj zato, ker veliko obeta. Predvsem zato, ker je sin enega najboljših slovenskih nogometašev vseh časov, Zlatka Zahovića. Nekoč nogometnega zvezdnika svetovnega formata, zdaj športnega direktorja Nogometnega kluba Maribora, v katerem sobiva s sinom. Zato ne čudi, da so v klubu komuniciranje z njim omejili na minimum. Ne zgodi se velikokrat, da ga pošljejo pred novinarje, v soboto se je.

Predstavniki sedme sile smo ga po zmagi na derbiju proti Olimpiji v hipu obstopili. Ko je vstopil v prostor, namenjen za komuniciranje z igralci, so preostali postali nezanimivi. Dejan Djermanović, napadalec Olimpije, ki je bil prav tako na voljo, je nekaj časa čakal, da opravi obveznosti, potem pa odšel, saj ga za rokav ni pocukal prav nihče. Vsi smo stali zgolj okoli Luke Zahovića.

"Vem, da sem vam zanimiv, a se s tem ne obremenjujem. To je stvar za medije in navijače. Sem povsem miren. Z vsem, kar me spremlja, se ne obremenjujem. Imam hladno glavo. Če je ne bi imel, bi bilo zame preveč," je o položaju, v katerem je, zrelo govoril 18-letni napadalec. Medtem je eden izmed predstavnikov Maribora pozorno poslušal, kaj govori, in verjetno pazil, da vprašanja ne bodo preveč neugodna. Ker smo ga napadali z vprašanji, je nekajkrat pokazal, naj se pogovor počasi konča, a Zahović mlajši se ni dal motiti. Odgovarjal je mirno in v slogu profesionalca, ki je opravil že na tisoče intervjujev. "Seveda se z očetom pogovarjam tudi o nogometu. Pogovarjava se o tekmah, daje mi nasvete glede nogometa, tako kot jih daje tudi preostalim nogometašem. Nič posebnega. Doma imava normalen odnos sina in očeta, tukaj na štadionu pa gre za posel, službo. Jaz sem tukaj, da igram nogomet. Sem le eden izmed posameznikov, ki tvorimo celoto," pravi dijak četrtega letnika III. gimnazije v Mariboru.

Zaradi nevoščljivcev medijev ne spremlja več

"Ko sem bil mlajši, sem se z različnimi komentarji in odzivi še obremenjeval, a so bili večkrat zelo negativni, zato sem se odločil, da medijev ne bom več spremljal. Ne gledam televizije, ne berem časopisov, tudi spletnih strani ne. Ničesar. Tako je najbolje, saj dobro vem, da lahko pri 18 letih zabijem 40 golov na sezono, pa bo še vedno isto," je o nevoščljivcih – teh zaradi njegovega priimka seveda ne manjka – spregovoril mladenič, rojen na Portugalskem.

Takrat je živel življenje nogometnega zvezdnika. Njegov oče je bil najprej na Portugalskem, potem še v Grčiji in Španiji eden tistih, ki so polnili naslovnice medijev.

"Vsega skupaj takrat še nisem dojemal. Upokojil se je, ko sem bil star deset let. Nekaj sem seveda spremljal, a večino sem že pozabil. Pomembneje je, kaj zdaj delam jaz. Seveda vem, da je moj oče legenda slovenskega nogometa, in ponosen sem, da je tako, ampak jaz s tem nimam prav veliko," je na vprašanje o tem, kako je dojemal ves pomp, ki je takrat obkrožal življenje Zlatka, povsem mirno odgovoril Luka, ki pridno nabira nastope v članski ekipi Maribora.

V Mariboru živi sanje

Debitiral je v zadnjem krogu pretekle prvenstvene sezone, v tej je do zdaj zbral osem prvenstvenih nastopov, dvakrat zaigral v pokalu in debitiral tudi v ligi Europa. "Moram biti zadovoljen z vsako minuto, ki jo dobim. Vsaka sekunda je zame zlata vredna. Vemo, da je zdajšnji Maribor verjetno najboljši v zgodovini. Trikrat zapored zaigrati v skupinskem delu lige Europa ni mala stvar. Zelo sem ponosen, da sem del te zgodbe," je povedal. "Odkar sem, ko sem bil star 12 let, prišel v Slovenijo, sem zvesta Viola. Bil sem na skoraj vseh tekmah Maribora, tako domačih kot tudi gostujočih. Včasih sem se vozil na tekme in jih gledal s tribun, zdaj sem na igrišču in igram. To so moje sanje," je dodal mladenič, ki v tej sezoni igra za tri ekipe.

Tudi očetu je lažje

Kot posojeni nogometaš je član drugoligaša Veržeja (devet nastopov in trije goli), igra tudi za mladince Maribora (devet tekem in osem golov). Kaj se bo dogajalo v prihodnosti, ga ne zanima preveč. "Grem iz tekme v tekmo, iz treninga v trening. Bomo videli, kam me bo ponesla pot," je sklenil, vljudno pozdravil vse prisotne in odšel.

"Lažje mi je, ker vem, kakšen značaj ima. On bo šel svojo pot, nič ga ne moti, saj je čez vse skupaj skozi prizmo moje nogometne poti že šel. Zato sem miren," nam je pred časom o sinu dejal Zlatko. Zdi se, da je govoril resnico.