Martin Pavčnik

Petek,
13. 11. 2015,
13.31

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Bukarešta Euro 2016 Mladen Rudonja

Petek, 13. 11. 2015, 13.31

8 let, 8 mesecev

Nogometna pravljica kot navdih novi generaciji

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Pozornost ljubiteljev nogometa bo danes namenjena predvsem prvi kvalifikacijski tekmi za nastop na Euro 2016 med Ukrajino in Slovenijo. Kaj pa so oziroma ste počeli pred natančno 14 leti?

Datumska usoda se je s slovensko nogometno reprezentanco poigrala do te mere, da bosta obračuna dodatnih kvalifikacij za nastop na evropskem prvenstvu 2016 v Franciji odigrala na dneva dveh zgodovinskih obletnic. 14. in 17. november imata namreč, ne glede na razplet dvobojev z Ukrajino, v slovenski nogometni zgodovini že svoje večno mesto.

Ko se bo v torek v drugem "polčasu" ukrajinsko-slovenskega obračuna v mariborskem Ljudskem vrtu odločalo o potniku na Euro, bo minilo natančno šestnajst let od trenutka, ko si je izbrana vrsta Srečka Katanca v njegovem prvem selektorskem mandatu v Kijevu utrla pot do prvega velikega tekmovanja – Eura 2000.

Prav na današnji dan pred štirinajstimi leti je Slovenija tedanjo Katančevo četo slavila na račun uvrstitve na svetovno prvenstvo 2002. Spominsko vračanje v Bukarešto, kjer je bila takrat odigrana povratna tekma dodatnih kvalifikacij, je torej kot naročeno tudi v duhu ogrevanja pred novim naskokom na veliko tekmovanje.

Pisalo se je leto 2000 …

Kmalu zatem, ko se je Slovenija s kijevsko zimsko uvrstitvijo na Euro 2000 ter igralsko pogumnim in navijaško zelo opaznim nastopom v Belgiji in na Nizozemskem vpisala na evropski nogometni zemljevid, se je začelo pisati drugo uspešno poglavje prvega Katančevega rodu. A če se je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo postopoma gradila vez z navijači in krepila samozavest, je bilo v boju za nastop na SP 2002 že samo izhodišče povsem drugačno.

Slovenija ni bila več nogometno nepopisan list, predvsem pa se je tudi v zavesti nogometnih privržencev ukoreninilo prepričanje o mednarodni konkurenčnosti. Če je kdo pogumno napovedal preboj na festival najboljših svetovnih nogometnih reprezentanc v Južno Korejo in na Japonsko, so ga podprli z odobravanjem, medtem ko so se vizionarjem, ki so pred tem sanjali o Euru 2000, posmehovali in jih nemudoma označeni za športe analfabete.

Slab začetek, sanjski konec

Jeseni leta 2000, ko se je začel kvalifikacijski ples za SP 2002, je bila slovenska reprezentanca tista, na katero je veljalo računati. Skupina z Rusijo, ZR Jugoslavijo, Švico ter že vnaprej odpisanima reprezentancama Ferskih otokov in Luksemburga je bila na videz zahtevna in vsekakor spoštovanja vredna, a je na krilih uspešne premiere na največjem evropskem odru le dovoljevala spogledovanja z vsaj drugim mestom.

Tudi po ponesrečenem začetku kvalifikacij z zgolj remijem pri amaterskih Fercih je upanje vseskozi tlelo. Upravičena vloga favorita proti Luksemburgu, junaški točki iz Beograda in Moskve ter predvsem domača zmaga nad Rusijo, sanjski prosti strel Zlatka Zahovića za točko proti Srbom in Črnogorcem za Bežigradom in popoln švicarski plen v režiji Sebastjana Cimerotiča so Slovenijo nazadnje pripeljali do drugega mesta in drugih zaporednih dodatnih kvalifikacij.

Po sneženem Kijevu še v deževno Bukarešto

Le še korak do svetovnega prvenstva. Tekmec? Romunija. "Uf … Znova vzhodna avantura. A nič ne de. Premagljiv nasprotnik," so po zanesljivi domači zmagi nad Ferskimi otoki in žrebu za "play-off" modrovali navijači ter kovali načrte za pot v Bukarešto.

Če je leta 1999 v Kijev potovala zgolj peščica navijačev, ki je svoje mesto našla kar na reprezentančnem letalu, pa je bila dve leti zatem slika že povsem drugačna. Podpora s tribun tudi na gostovanjih je postala del navijaške kulture, z nepozabnim Amsterdamom in romanjem navijačev je slovenski nogomet doživel preporod, priložnost za preboj na SP 2002 pa je imela pridih edinstvenega in zgodovinskega trenutka.

Tudi domača bežigrajska popotnica je bila relativno ugodna. Zmaga z 2:1 po golih otroka bežigrajskega štadiona Milenka Ačimovića in Milana "Van" Osterca je še vlivala upanje. Z vlakom, avtobusi in letali se je v glavno romunsko mesto odpravilo več kot tisoč privržencev slovenske izbrane vrste.

Mesto, kjer je ducat let pred tem svojo neizprosno diktatorsko vladavino na krvav način končal Nicolae Ceausescu, je Slovence pričakalo s sivim in nič kaj prijaznim obrazom. Kot bi vreme skušalo pričarati ozračje sivega romunskega obdobja, ki se še vedno zrcali v mogočnih zgradbah in širokih vpadnicah. Proti večeru je začelo še deževati, tako da je številne navijače pred vhodom v dotrajan štadion, na katerem igra Steaua, pošteno namočilo.

Kdor čaka, dočaka

Dodobra okrnjena slovenska reprezentanca je brez glavnega zvezdnika Zlatka Zahoviča in prvega dirigenta obrambe Aleksandra Knavsa hitro našla stik s tribunami za goste ter postregla z novo predstavo, ki je svoje mesto za vselej našla v nogometni zgodovini naroda.

Živčna tekma, a vseeno ena tistih, ki dajejo vseskozi slutiti, da je tvoje moštvo na pravi poti. Rezultat 0:0 je ob polčasu (že) prinašal napredovanje, a kibici so vendarle enotno ugotavljali: "Za lažje dihanje bo treba zadeti." In zgodilo se je. V 55. minuti se je po nenavadni akciji romunska mreža zatresla. Ko so slovenske tribune takoj po sodnikovi gesti, ki je ovrgla pomisleke o nedovoljenem položaju in dala jasno vedeti, da je gol povsem veljaven, navdušeno poskakovale, se je na glavnem semaforju izpisalo "Romunija : Slovenija 0:1, strelec – Rudonja". Hitronogi primorski napadalec je na strelski prvenec v reprezentanci čakal kar 53 tekem. A vredno je bilo čakati.

Rajanje v Romuniji in Sloveniji

Deset minut po slovenskem golu so Romuni prek Contre kronali obdobje premoči in izenačili. Ponovil se je Kijev 1999. Dolge minute čakanja, negotovosti, živčnega navijaškega prestopanja in odštevanja do konca tekme. Trije sodnikovi žvižgi so prišli kot odrešitev velikih muk. Sledila je sekunda popolne tišine, nato pa eksplozija slovenskega navdušenja. Ne le v Bukarešti, temveč tudi v Sloveniji. To je bil trenutek, ko so mnogi, tudi tisti, ki so še pred kratkim ob misli na nogomet vehementno zamahovali z roko, postali goreči navijači čete Srečka Katanca. Štirinajsti november 2001 je tako postal nov dan v zgodovinski beležki. Bo tudi navdih Boštjanu Cesarju in njegovim soigralcem v Lvovu?