NK Maribor
NK Olimpija
Petek, 31. 1. 2025, 4.00
9 ur, 50 minut
Pred nadaljevanjem 1. SNL
Bi se moral Albert Riera raje ugrizniti v jezik?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,73
Španec Albert Riera lahko postane prvi tuji strateg, ki bi v 1. SNL postal prvak z dvema različnima kluboma.
Konec tedna se na slovenska prvoligaška prizorišča vrača nogomet. V najboljšem položaju je Olimpija, v najslabšem pa Nafta. Klubi so v zimskem prestopnem roku poskrbeli za določene kadrovske spremembe, se pripravljali v različnih državah, največji optimist pa ostaja Albert Riera. Strateg Celjanov ostaja prepričan, da lahko branilci naslova ujamejo in prehitijo zmaje, ki jih vodi njegov rojak Victor Sanchez. To bo prav posebna pomlad za oba, saj ju čakajo tudi zgodovinski izzivi v Evropi.
Ko je Albert Riera leta 2023 prejemal priznanje za najboljšega trenerja 1. SNL – takrat je kraljeval z Olimpijo in jo peljal proti dvojni slovenski kroni –, je dal zanimivo obljubo. Takrat se je že krhal njegov odnos s klubskim vodstvom, tako da je postajalo jasno, da se bo po koncu sezone preselil drugam. Povedal je, da bi se lahko v prihodnosti še vrnil v 1. SNL, a da pri tem pride v poštev le Ljubljana. Pa še to le, če bo imela Olimpija takrat drugo vodstvo. Tako je dejal leta 2023.
Albert Riera je bil v sezoni 2022/23 izbran za najboljšega trenerja 1. SNL.
Sledil je nepričakovan zasuk dogodkov in po različnih okoliščinah se je le nekaj mesecev pozneje preselil v knežje mesto. S svojo neposrednostjo, ambicioznostjo in nespornim znanjem je navdušil vodstvo, zlasti predsednika Valerija Kolotila. V Celju se je začel nov projekt, v klubskih slačilnicah sta se naselili zmagovalna miselnost in samozavest, ki sta njegovemu nasledniku Damirju Krznarju, Španec je namreč sredi jeseni sprejel mikavno ponudbo iz Francije in zapustil Celjane, olajšali pot do naslova prvaka.
Riera pa se ni dolgo zadržal pri Bordeauxu. Manjkalo je tekmovalnih uspehov, nato je klub zašel še v finančne težave, zato se je vrnil v Slovenijo, Krznarja zamenjal sredi občutljivega obdobja najpomembnejših kvalifikacijskih tekem v Evropi in vrnil celjsko ploščo na svoje obrate. Hrvat je poprej tako v klubu kot javnosti deloval drugače, manj nastopaško in bolj diplomatsko v odgovorih, manj želje po tveganju pa je kazal tudi v igri. Riera je spremenil marsikaj, se sprva iskal v Evropi, kjer je zaigral na vse ali nič – všečno in napadalno, kar mu ni vselej prineslo dobrega rezultata. Celjani so se vseeno uvrstili v konferenčno ligo in dosegli nov mejnik.
Sanchez še povzdignil letvico
Vselej pa ga je jezilo, zakaj tako zlasti na medsebojnih derbijih v 1. SNL ne skušajo igrati tudi njegovi tekmeci. Denimo rojak Victor Sanchez, ki mu v Ljubljani uspeva marsikaj imenitnega. Ko so navijači Olimpije po atomski jeseni 2022, takrat je po Sloveniji drvel zeleno-beli Rierov ferrari in prehiteval vse mogoče, že pomislili, da se takega rezultatskega ideala pri Olimpiji ne bo dalo ponoviti, pa je to le dve leti pozneje uspelo še enemu nekdanjemu španskemu reprezentantu. In to tako prepričljivo, da je prekosil Riero in letvico postavil še višje. Zlasti v Evropi.
Victor Sanchez žanje uspehe z nogometaši Olimpije.
Ustvaril je vrhunsko zmes, Olimpija zna zmagovati na različne načine. Tako navdihnjeno in napadalno kot tudi pritajeno, racionalno, pragmatično. Tako, kot je znal nekoč cilje v Evropi uresničevati Maribor v najlepšem obdobju slovenskega klubskega nogometa, ko je na sončni strani Alp odmevala tudi himna lige prvakov.
Riere uspešna zgodba Olimpije, ki ne niha v formi, ampak vztraja pri vrhu, niti ne moti. Še vedno pa ostaja prepričan, da bodo prvaki Celjani. Pa čeprav je prezimil z zaostankom osmih točk. In to na njegov, atraktiven način, ki pa je tudi poln tveganja, o čemer priča (pre)visoko število prejetih zadetkov. Kot izjemen, a tudi vročekrven in impulziven govorec, zaljubljen v nogomet, ki je v Sloveniji poskrbel za številne in dobrodošle strokovne novosti, zagotovo prinaša dodano vrednost. A prinaša jih tudi Sanchez. Vsak na svoj način. En bolj čustveno, drugi bolj umirjeno, oba pa podirata mejnike.
Victor Sanchez si je v jesenskem delu priigral lepo prednost pred rojakom Albertom Riero.
Razlikujeta se v marsičem, tudi v napovedih. Sanchez vztrajno poudarja, da je sezona šele na polovici in da ni še nič odločenega. Olimpija resda ostaja prvi favorit za dvojno krono, to pa je tudi vse, kar zadeva morebitno nalaganje pritiska ekipi. Celjani, če se prisluhne besedam njihovega trenerja, poudarjajo nekaj drugega. Riera je tudi po koncu jesenskega dela sporočil, da bo maja proslavljal naslov prvaka. "Prepričan sem, da bomo na koncu prvaki. To je tako meni kot Celju že uspelo. Sem edini trener v ligi, ki je že bil prvak. Zato lahko govorim o tem. Drugi morajo biti z govorom o naslovu previdnejši,'' je po koncu jesenskega dela povedal v pogovoru za Val 202.
Če bi se to uresničilo, bi postal prvi tuji strateg, ki bi v Sloveniji postal prvak z dvema različnima kluboma. Se pa poraja vprašanje, ali bodo njegovi varovanci ob vseh evropskih obveznostih kos takšnemu izzivu. Zanimivo bo že v soboto, ko Španec zaradi kazni ne bo smel voditi Celjanov, na igrišču pa ne bo niti najbolj vročega nogometaša grofov Svita Sešlarja.
Cilji Maribora že tradicionalno najvišji
Zmaje spomladanski uvod čaka dan pozneje, v Stožicah, kjer je travnata površina doživela manjše kozmetične popravke, bo v času nedeljskega kosila gostovalo Primorje. V taboru Olimpije že dolgo ni bilo toliko pozitivne energije. Klubu uspeva na vseh področjih – tako na zelenicah, kjer si igralci dvigajo tržne vrednosti, kot tudi pri služenju evrov v Evropi in iskanju dodatnih sponzorstev, trener Sanchez pa je pozimi zadržal vse najpomembnejše igralce, kar bi bilo še pred nekaj leti malodane nemogoče.
Mihael Mikić je v preteklosti v Mariboru deloval kot pomočnik trenerja Damirja Krznarja, zdaj pa opravlja položaj športnega direktorja.
Na naslov prvaka pa ne merita le Olimpija in Celje, ki ju že čez slaba dva tedna čakata uvodni evropski preizkušnji v izločilnem delu konferenčne lige. Dovolj blizu jesenskim prvakom sta tudi Maribor in Koper, glede na nepredvidljivost nogometa, športa, v katerem je žoga pregovorno okrogla, pa niso izključena še kakšna presenečenja.
Pri vijolicah je dokončno zapihal nov veter, turški investitor Acun Ilicali je uradno postal lastnik vijoličastih, njegova aduta, nekdanja soigralca pri zagrebškem Dinamu, trener Boštjan Cesar in športni direktor Mihael Mikić, pa bosta skušala prekiniti prevlado španskih trenerjev pri največjih tekmecih. Cilji Maribora so že tradicionalno, ne glede na to, kolikšna je moč kadra, povezani z najvišjimi mesti. Drugače pri najtrofejnejšem slovenskem klubu niti ne gre. Nova sezona brez lovorike bi bila hud neuspeh, s številnimi tujci, ki se še prilagajajo na slovenski klubski nogomet, se želijo povzpeti na vrh.
Če se bo nadaljeval niz ...
V tem pogledu so lahko bolj sproščeni kanarčki, saj bi jih v dobro voljo spravila že priigrana vozovnica za Evropo. To pa imajo v mislih tudi pri Bravu, klubu z najmanjšim proračunom izmed vodilne peterice, pa tudi najmanjšim bazenom navijačev, ki pa je v zadnjih sezonah našel zmagovito formulo, kako s pogumnim doziranjem nastopov mlajših igralcev mešati štrene favoritom.
V prejšnji sezoni so Celjani bili najboljši v jesenskem delu, nato pa osvojili še naslov.
Glede na zaostanek 15 točk šestouvrščenega Primorja za jesenskimi prvaki je krog kandidatov za najvišja mesta bolj ali manj skrčen na zgornjo polovico razpredelnice. Pet klubov ločuje devet točk, zaveznica Olimpije pa je tudi statistika, saj so v zadnjih treh sezonah prvaki vedno postali tisti klubi, ki so bili najboljši že po jesenskem delu. V sezoni 2021/22 Maribor, v sezoni 2022/23 Olimpija in v sezoni 2023/24 Celje.
Če se bo ta trend nadaljeval, bi bilo za Riero bolje, da bi se po koncu jesenskega dela ugriznil v jezik. A, če že kdo, je lahko nepopravljivi optimist, ki na sončni strani Alp že dolgo išče popolnost, ravno trener Celja. Takšna je pač njegova narava.
