Maribor je vstal že 13 let pred Kanglerjem

Takrat je Maribor, eno pomembnejših vlog v njem je igral tudi njegov zdajšnji trener, pripravil veliko presenečenje in v dveh tekmah odpravil favorizirani Lyon. Velikana francoskega nogometa je v gosteh premagal z 1:0, potem doma zmagal še z 2:0 in se prvič, za zdaj tudi zadnjič, uvrstil v elitno evropsko nogometno ligo.

Sreda, 25. avgust, je bila dan, ko je bil Maribor na nogah. Dan, ko je Štajerska slavila svoje nogometne junake in vstala. Mnogo let pred znamenito mariborsko vstajo, ta se je zgodila pred manj kot dvema letoma, ko so Mariborčani izsilili odstop takratnega župana Franca Kanglerja. Takrat so Štajerci skupaj stopili zaradi politike, leta 1999 so bili na ulicah iz povsem drugačnih, veliko bolj prijetnih, športnih razlogov. Slavili so svoje nogometne junake.

"To je bila noč, ko v Mariboru ni spal prav nihče. Če bi vam razlagal, kaj vse smo doživeli, bi lahko govoril več ur. Vse mesto je bilo na nogah. Pa ne samo to noč in dan po tekmi. Kaj nam je uspelo, smo igralci čutili še nekaj tednov po tem. To se lahko zgodi samo v Mariboru," se, več kot desetletje po velikem uspehu, še danes prijetnih dogodkov spominja Marko Simeunović, eden izmed najbolj zaslužnih, da je vijoličastim uspelo. Kaj se je dogajalo?

Nekdanji reprezentančni vratar je blestel že na tekmi v Franciji, ko je Maribor z golom nepozabnega hrvaškega golgeterja Daliborja Filipovića zmagal z 1:0 v 89. minuti tekme. Na povratni tekmi pred nabito polnimi tribunami Ljudskega vrta so nogometaši Maribora, vodil jih je Bojan Prašnikar, zmagali še enkrat in poskrbeli za prvo poglavje slovenske nogometne pravljice. To so potem še nadgradili reprezentanti Slovenije s Srečkom Katancem na čelu ter uvrstitvama na evropsko in svetovno prvenstvo.

Najprej Ante Šimundža ...

Pred povratno tekmo so bili Francozi, čeprav so v Maribor prišli z zaostankom, še vedno prepričani, da jim bo uspelo. Tako so se na igrišču tudi postavili. Na začetku tekme so imeli nekaj priložnosti za vodstvo, a je med vratnicama blestel domači vratar. Potem so bili gostje kaznovani za neizkoriščene priložnosti in v 23. minuti je bilo 8.000 ljudi prvič na nogah. Kapetan Maribora Dejan Djuranović je žogo podal do Muamerja Vugdalića, ta jo je poslal do Anteja Šimundže, zdajšnji trener Maribora je preigral nasprotnikovega branilca in z ostrim, natančnim strelom v levi spodnji kot vratarja Gregoryja Coupeta zadel za vodstvo.

... potem še Stipe Balajić za vstop v nogometni raj

Ko je dve minuti pred koncem prvega polčasa legendarni hrvaški vezist Stipe Balajić s pravcatim evrogolom poskrbel za vodstvo z 2:0, je v Ljudskem vrtu završalo. Senzacija je bila na pomolu. V drugem polčasu je Maribor suvereno ohranil prednost, Francozi so se počasi vdali, čeprav jim je z nekaj sumljivimi odločitvami pomagal tudi turški sodnik, in po zadnjem sodnikovem žvižgu se je lahko začelo veliko rajanje.

"Francozi so imeli vrhunsko ekipo, bili so veliki favoriti in tudi arogantni, kar se jim je maščevalo. Seveda je bil Lyon boljši, a to bi moral pokazati tudi na igrišču, pa ni. Maribor je imel izkušeno moštvo, kemija v ekipi je bila prava, garali smo in dosegli velik uspeh. Izkoristili smo podcenjevanje nasprotnika in poskrbeli, da je nogomet v Sloveniji enkrat za vselej stopil iz sence. To je bil začetek nogometne pravljice, ki smo jo potem nadgradili še z reprezentanco," se konca poletja pred 15 leti spominja Simeunović.

Da je bil uspeh Mariborčanov res velik, priča tudi podatek, da je bilo to obdobje, ko je bila pot med evropsko nogometno elito veliko težja, kot je danes. Zdaj je prvi mož Uefe Michele Platini poskrbel, da imajo manjši klubi veliko lažje delo na poti do sanj. Takrat so morali za kaj takega pripraviti pravcato senzacijo. Bolj ali manj je bilo jasno, da jih bo na zadnji stopnički pred klubskim nogometnim rajem čakal kakšen izmed evropskih velikanov.

Lepa priložnost, da se za vselej vpišejo v zgodovino

Prav takšen je bil leta 1999 tudi Lyon. Le dva meseca pred tekmama z Mariborom je v svoje vrste iz Barcelone zvabil brazilskega zvezdnika Sonnyja Andersona, zanj je odštel kar 19 milijonov evrov, kar je bila nekajkratna vrednost takratne celotne mariborske ekipe. Na plačilni listi kluba, ki ga je takrat vodil Francoz Bernard Lacombe, so bili še poznejši zvezdnik afriškega nogometa in golgeter Seville Frederic Kanoute, reprezentanti Francije Sidney Govou, Coupet, Tony Vairelles in Vikash Dhorasoo, dolgoletni poljski reprezentant Jacek Bak ter še nekateri.

Toda tudi to ni bilo dovolj. Mariborčani so bili boljši na obeh tekmah in poskrbeli, da so se priimki, kot so Simeunović, Vugdalić, Sešlar, Židan, Filipović, Čipi, Balajić, Pregelj, Djuranović, Galić, Fileković, Bozgo, Šarkezi in Šimundža, za vedno vtisnili v srca in spomin vseh pravih navijačev Maribora. Prav zadnji ima zdaj priložnost, da uspeh ponovi še v vlogi trenerja in še bolj utrdi status legende najbolj trofejnega slovenskega nogometnega kluba. S tem pa med legende popelje še Tavaresa, Jasmina Handanovića, Rajčevića, Vilerja, Boharja, Ibraimija, Mertlja, Vršiča in še druge. Bilo bi zelo lepo.