Je Srečko Katanec gledal isto tekmo?

Zmaga Ukrajine je bila v soboto čista kot solza. Rumeno-modri bojevniki so bili večino srečanja nevarnejši, podjetnejši in hitrejši, slovenski nogometaši pa so imeli srečo, da gostitelji niso bolje naravnali strelskih naprav. Če bi jih, bi bil 21. potnik na evropsko prvenstvo bolj ali manj znan že po sobotni tekmi, tako pa se bo o udeležencu Eura 2016 vendarle odločalo v torek v Ljudskem vrtu.

Ukrajinci so prvi cilj v dodatnih kvalifikacijah uresničili lažje od pričakovanega. Na krilih bučnega občinstva, ki reprezentančne junake zaradi vojnih razmer podpira čustveno in z ogromno stopnjo patriotizma, so si zagotovili prekrasno popotnico za srečanje v Mariboru.

Katančeva četa se je v Lvov podala polna optimizma, zapuščala pa ga je sklonjenih glav, v kar se je lahko ob vrnitvi v domovino na letalu s slovensko nogometno odpravo v živo prepričal tudi častni potnik, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Načrt se je izjalovil, dvoboj v Lvovu je prinesel dodatne skrbi.

Upanje o napredovanju še tli

V dodatnih kvalifikacijah za EP 2016 resda ni še nič izgubljenega, saj je treba odigrati še povratni dvoboj. Žoga je pregovorno okrogla, nogomet pa znan po tem, da vsake toliko časa poskrbi za neverjetno zgodbo in s tem potrjuje, kako je v modernem žogobrcu mogoče prav vse.

To je misel, zaradi katere še vedno tli upanje Slovenije o napredovanju. Če bodo Katančevi izbranci dosegli prvi gol, bi lahko v Ljudskem vrtu (p)ostalo še zelo zanimivo, možnosti Slovenije za podvig epskih razsežnosti pa iz minute v minuto večje. A treba bo zatresti mrežo tekmeca, kar bi utegnila biti pereča težava, saj je Ukrajina na Areni Lvov dokazala, zakaj je v skupinskem delu kvalifikacij prejela rekordno malo zadetkov.

Zakaj niso bolj pritisnili na tekmeca?

Slovenija se v Mariboru počuti izvrstno in ponavadi ne izgublja. Obeta se ji priložnost za popravni izpit, a bo morala, če se želi približati evropskemu prvenstvu, s pomočjo navijačev pokazati bistveno več kot na prvi tekmi. Za to bo treba nekaj spremeniti.

Težko je verjeti, da je v soboto zmagovalca odločila le boljša dnevna forma ukrajinskih reprezentantov. Razlog za medel nastop Slovenije v Lvovu leži drugje, saj je veliko Katančevih izbrancev ponovno pokazalo bistveno manj od tistega, kar zmorejo v resnici.

Vodstvo slovenske reprezentance bo moralo v najkrajšem času najti rešitev, kako umestiti sistem, v katerem bi igralci v državnem dresu začeli kazati vsaj približno tako kakovostne predstave, s katerimi navdušujejo v klubih. Največji dolžniki so v zvezni vrsti, kjer vlada prevelika gneča za mesto na desni strani, eksperiment z napadalcem Iličićem pa v Lvovu ni prinesel pričakovanih rezultatov.

Da so bili Ukrajinci boljši, so po tekmi priznavali vsi slovenski nogometaši. Najdlje je šel prvi napadalec Milivoje Novaković, ki se je, presenečen nad nemočjo soigralcev, spraševal, zakaj niso bolj pritisnili na tekmeca, prevzeli pobude in zaigrali pogumneje že prej kot v zadnjih minutah tekme.

Brez strela v okvir ukrajinskih vrat

Le selektor Srečko Katanec je trmasto vrtel svoj film in raje kot neprepričljivo predstavo izbrancev izpostavljal neučinkovitost ter nenaklonjenost sodnika. Njegove ocene o tem, kdo si je na tekmi priigral boljše priložnosti, so bile neumestne.

Dejal je, da si je Slovenija pripravila boljše in zrelejše priložnosti od Ukrajine, a nato plačala davek slabi učinkovitosti. Pa čeprav ni niti enkrat na tekmi ustrelila v okvir vrat. Selektor je s tem vrgel v koš številne ukrajinske prigode pred vrati Samirja Handanovića, ki so dišale po zadetku, a so zaradi takšnih in drugačnih razlogov spodletele. Med drugim se je zatresla tudi slovenska vratnica …

Kaj pa je ponudila Slovenija? Projektil Josipa Iličića je zgrmel nad prečko, dokaza o tem, da se vendarle zmore pretentati ukrajinsko obrambno vrsto, ni znal kronati niti izkušeni Novaković. Žal ni znal ukrotiti žoge, podobno velja za rezervista Romana Bezjaka, ki jo je zgrešil. To pa je bilo tudi vse.

Če je imel kdo izrazitejše priložnosti na tekmi, je bila to Ukrajina. Že tako je dosegla dva zadetka, ni pa manjkalo veliko, da bi jih vsaj še enkrat toliko. Razmerje strelov na vrata (15:3) in v okvir vrat (6:0) temu pritrjuje, zgovorno je tudi izvajanje strelov iz kota (10:1).

Žalitev talenta in kakovosti reprezentantov

Selektor Katanec je vseeno raje izpostavil neučinkovitost slovenskih igralcev in se znova hudoval nad sodniki zaradi morebitnega nedovoljenega položaja pri drugem golu. Lahko bi premogel tudi toliko samokritike, da bi se vprašal, zakaj niso njegovi izbranci zaigrali pogumneje in večkrat zapretili domačemu vratarju, ki je ostal skoraj brez dela.

Na najpomembnejšem dvoboju leta Slovenija niti enkrat ni streljala v okvir vrat. To je žalitev talenta in kakovosti večine prvokategornikov, ki jim gre v zadnjih tednih v svojih klubih odlično. V reprezentanci jim igra z redkimi izjemami še ni stekla.

Zato se selektor spopada s skrajno zahtevno nalogo, saj si bo moral do torka izmisliti nekaj novega, če bo želel presenetiti Ukrajino. V Lvovu se mu ni posrečil načrt, v Ljudskem vrtu pa bo primoran tvegati in igrati na vse ali nič.

Vložek je ogromen, pot do morebitnega podviga pa neizmerno težka. Sloveniji bi lahko na pomoč priskočila tudi sreča, a ta ponavadi v športu spremlja le hrabre. Slovenskim nogometašem je v Ukrajini primanjkovalo prav poguma.