Nejc Pečnik storil plemenito dejanje, ki je ganilo Slovenijo

Sportal Goran Jagodnik odkrito o nepredvidljivi poti, ki jo predstavlja druga kariera

Kaj danes počne Nejc Pečnik? Na bogati športni poti je videl in prepotoval pol sveta, se nagledal svetovnih čudes in atraktivnih destinacij, a globoko v srcu ostal zaprisežen prepričanju, da mu največje lepote nudi prav Koroška. Ostal ji je zvest v vseh pomenih. Tam je odraščal, tam si je ustvaril družino, nato pa po koncu nogometne kariere zajadral še v poslovni svet.

"Koroška je bila in bo vselej moj dom. Ko sem bil v tujini, sem vedno komaj čakal, da se bom lahko vrnil na Koroško. Tu sem si ustvaril mirno družinsko življenje. Družina, posel, igranje tenisa. To je to. Zaenkrat gre vse kot po načrtu. Točno tako, kot sem si zamislil. Imam kar pestro in polno, a tudi umirjeno življenje," je energični 38-letnik z mladostnim nasmehom, ko nas je pričakal v Slovenj Gradcu, izžareval dobro voljo. Te mu ni manjkalo že v najboljših nogometnih letih, z njo se prebija tudi čez poslovne izzive.

Nejc Pečnik o tem in onem ...

Sreča, da je njegova mama nepremičninski agent

Ostal je zaprisežen in ponosen Korošec. Ko je opravil s profesionalnim igranjem nogometa, je načrtno zaplaval v poslovne vode. Na ta preskok, ki marsikateremu športniku predstavlja veliko težavo, je bil že vnaprej pripravljen. "Vemo, kaj vse se lahko zgodi nogometašu, ko se odloči, da bo sklenil profesionalno kariero. Ni lahko. Veliko se jih potem ne znajde, niti ne ve, kaj sploh početi v življenju. Sam sem imel glede tega velikansko srečo, da je moja mama nepremičninski agent. Tako sem se z nepremičninami začel ukvarjati že kmalu, vsekakor še pred koncem svoje nogometne kariere," ni ostal brez dela, ko je končal nogometno profesionalno pot.

V Slovenj Gradcu je zgradil štiri bloke, v prihodnosti bo najverjetneje še dvostanovanjsko hišo. Foto: Ana Kovač

Na Koroškem je zajadral v poslovni svet nepremičnin. In rezultati? "Za zdaj smo naredili nekaj poslov. V Slovenj Gradcu smo zgradili štiri bloke," je poudaril in dodal, da se pri tem ne misli ustaviti. "Kar zadeva večje projekte, sem si privoščil nekaj premora. Sva pa s kolegom ustanovila še eno firmo, s katero bova najverjetneje zgradila še enega dvojčka. Torej dvostanovanjsko hišo. To je za zdaj tudi vse. Nekaj delamo, nekaj pa se dela tudi samo od sebe," je pojasnil, da ima v podjetju tudi objekt, kjer ima v najemu restavracijo in sobe.

Ponosen na okusne sladice v "njegovi" slaščičarni

Odkar je prenehal z "resnim" nogometom, treba je namreč dodati, da sta ga strast do igre in druženja prepričali, da pri 38 letih še vedno vztraja v amaterskem okolju, tako vsak konec tedna igra dvoboje sedme avstrijske lige v dresu St. Paula, se je preizkusil tudi v gostinstvu.

Slaščičarna v Dravogradu je vrsto let po njegovi zaslugi nosila nogometno ime. Ofsajd. ''Ko sem bil v tujini, jo je pet let vodil moj brat Andrej. Zdaj je brez imena, imenuje se samo še slaščičarna kavarna. Ime Ofsajd se mi je dopadlo. Ko te npr. vprašajo, kje si bil, pa jim odvrneš, da si bil v Ofsajdu. No, pa saj ime niti ni tako pomembno, važno je le, da imaš dobre sladice. Da se gostje radi vračajo. Vsako ime se prime, če je kakovostna ponudba.'' Foto: Ana Kovač

"Z ženo sva vodila slaščičarno v Dravogradu, a spoznala, da je to za naju prehud zalogaj. V tem poslu se nisva videla. Zdaj jo oddajava v najem fantu, ki je vse skupaj dvignil na višjo raven. Delo je prevzel družinsko, skupaj s svojo ženo in taščo. Vse sladice in sladolede delajo sami. Glede na to, da rad jem, lahko potrdim, da se sladice pogosto znajdejo na mojem jedilniku. Veliko sem jih jedel po svetu, te v Dravogradu pa so res okusne," je vesel, da je postala njegova slaščičarna tako prepoznavna na Koroškem. Ko jo obišče, ne zahteva privilegijev. Obnaša se kot normalna stranka, kot reden in zadovoljen gost, in vedno poravna račun.

Slovenj Gradec ali Dravograd?

Slaščičarna je v Dravogradu, kjer je preživel mladost, njegov družinski dom pa v dobrih deset kilometrov oddaljenem Slovenj Gradcu, od koder prihaja njegova žena. V največjem koroškem mestu je z ženo že imel stanovanje, ko je začel igrati v tujini. "Otroštvo sem preživel v Dravogradu. Tam imam pristne prijatelje iz mladosti, zato me je sprva vleklo v Dravograd, da bi tam postavili hišo, a sva se nato po premisleku z ženo odločila za Slovenj Gradec. Je večji od Dravograda, otroci imajo več možnosti za šport, animacije in druge zadeve. Ni mi žal, lepo se imamo," sta se z ženo dokončno odločila za Slovenj Gradec.

Prvo podjetje Nik-Lar je poimenoval po hčerkah Niki in Lari. Ustanovljeno je bilo še v obdobju, ko je igral nogomet v tujini. Foto: Ana Kovač

V zadnjih letih se je navadil na novo vlogo v družini. "Uživam v penziji. Z ženo sva zamenjala vlogi. Sam bolj pazim na otroke, žena pa dela," podpira ženo, ki je vsakodnevno zaposlena z vodenjem kozmetičnega salona, sam pa dneve večinoma preživlja drugače, manj delovno in stresno.

Ko nanese beseda na posel, se posveti svetu nepremičnin. Sprostitev in druženje s prijatelji mu omogoča tenis, je pa v zadnjem obdobju sprejel še odgovorno nogometno vlogo, s katero je nedavno ganil Slovenijo in se o njej podrobneje razgovoril v drugi polovici prispevka.

Igral nogomet, vzporedno pa predelal kar nekaj stanovanj

Najprej pa nam je pojasnil, zakaj se je zaljubil v poslovni svet nepremičnin. Strast in zanimanje je v njem prebudila mama. Si je tako krepil poslovno znanje v njeni družbi že v mladih letih? "Ne, to sem počel šele, ko sem bil že starejši. Tudi moja mama se je namreč dolgo lovila v poslu. Najprej je imela trgovino z oblačili, nato razširila posel, da jih je imela že tri ali štiri, a na koncu videla, da to ni zanjo. Takrat, ko je bila pri nas to še tabu tema, je postala nepremičninska agentka. Zagotovo ena prvih tukaj. Videla je, da je to zanimiv trg, in se lotila dela. No, takrat pa smo se v družini o tem začeli pogovarjati. Zanimalo me je. Sploh zato, ker je to nefizično delo, pri katerem pa moraš znati uporabljati glavo in dobro spoznati trg. Kaj kmalu sem prišel do zaključka, da je lahko to eden boljših poslov," se je zaljubil v takšno delo. In to vse do te mere, da je postalo del njegovega življenja.

Kdaj bo do Koroške končno vodila hitrejša cesta? ''Ne vem, kaj bi lahko mi naredili kot občani, glede na to, da je to bolj iz evropskih sredstev ali kakorkoli. Bo, ko bo. Niti ni taka nuja, sploh nam, ki ne hodimo drugam v službo in bi se morali dnevno voziti skozi Velenje. Ni tako grozno, kot se sliši, je pa zagotovo za razvoj Koroške in tudi gospodarstva nujno potrebna ta hitra cesta.'' Foto: Ana Kovač

S tem se je začel ukvarjati že v obdobju, ko je bil še profesionalni nogometaš. Dogajalo se je, da je denimo kupil kakšno stanovanje na Koroškem, ga uredil in nato prodal. "Tako sem predelal kar nekaj stanovanj in pridobival izkušnje. Ko sva s prijateljem renovirala neko stanovanje, sem se naučil tudi osnovnih fizičnih del. Prijatelj jih je že obvladal, sam pa sem mu pomagal," je krepil znanje že v obdobju, ko si je služil nogometni kruh v tujini.

Največ truda vložil v bloka, ki sta prinesla najmanj dobička

Pa je pozneje, ko je na Koroškem zgradil štiri bloke, postal tudi alfa in omega gradbenih projektov? "Ne, to pa je bil vedno Janez. Janez Gams, nekdanji rokometaš, zdaj pa predsednik RK Gorenje Velenje. Z njim sva naredila prvi projekt, na katerem sem bil v operativnem smislu še kar prisoten. Hodili smo na koordinacije, tedensko spremljali, kaj se dogaja. Največ truda sem vložil v prva dva bloka. Žal sta prinesla tudi najmanj dobička, a se pač iz tako velikih projektov marsikaj naučiš," je pojasnil, da sta bila oba kluba zgrajena za stanovanjski sklad, kjer pa je cena fiksna, tako da ni bilo velikanskih zaslužkov.

''Če greš v projekt s kreditom, je problem, če to ne prodaš v nekem roku, saj se lahko vse hitro poruši. Zato je pomembno, koliko imaš lastnih sredstev in koliko se upaš zakreditirati," je spregovoril o poslu z nepremičninami. Foto: Ana Kovač

Ko sta se gradila naslednja dva bloka, ni več toliko sodeloval pri projektu. "Sodeloval sem še, ko pa je bil projekt izpeljan do te mere, da se je lahko začela gradnja, sem svoj delež podjetja prodal, tako da so šli partnerji naprej sami." Njegovi partnerji so drug za drugim prihajali iz sveta športa. Poleg omenjenega Janeza Gamsa sta bila njegova sodelavca še nogometaš Marko Šuler, nekdanji reprezentančni soigralec, zdaj pa športni direktor Maribora, ter rokometaš Marko Bezjak, ki smo ga nedavno gostili v Sobotnem intervjuju.

V intervjuju z nekdanjim kapetanom slovenske rokometne reprezentance je bilo govora tudi o fantovščini Janeza Gamsa na Kopah, po kateri je Bezjak kmalu postal novopečeni očka, njegov dobri prijatelj in soigralec Matej Gaber pa je spoznal ljubezen svojega življenja, sestro njegove žene. "Spomnim se. Tudi jaz sem bil na tisti fantovščini. Bilo je na Kopah. Bilo je kar pestro (smeh, op. p.). Rokometaši res znajo žurirati," se je smejalo Pečniku, nam pa tudi, saj kar nismo mogli verjeti, kako majhen je lahko športni svet v Sloveniji.

Veselje Nejca Pečnika po zadetku proti Angliji na dvoboju v Ljubljani. To je bil eden izmed njegovih šestih zadetkov, ki jih je dosegel v državnem dresu. Foto: www.alesfevzer.com

Vse se je žal podražilo

Kako dolgo pa se že poznata z Gamsom? "Že zelo dolgo. Spoznala sva se prek žena, ko sem začel igrati v tujini," se je njuno prijateljstvo začelo že pred slabima dvema desetletjema, ko se je Nejc prvič odpravil v tujino. Za začetek na Češko, pozneje se je mudil še na Portugalskem, v Rusiji, Angliji, Srbiji in na Japonskem. "V Sloveniji sva se veliko družila. Ko je začel delati v tem poslu, se je na Koroškem pojavila neka zemlja, nato pa sva našla skupno točko, kako bi lahko skupaj opravila posel. In sva tudi ga,'' se spominja prvega resnega sodelovanja.

"Cene nepremičnin so šle povsod gor. To pa velja tudi za cene izvajalcev, tako da sorazmerno gledano ni velikih razlik. Pač, vse se je žal podražilo.'' Foto: Ana Kovač Pri poslu, s katerim se ukvarja, ugotavlja, kako se neugoden trend za kupce nepremičnin, te so iz leta v leto dražje, pojavlja tudi na Koroškem. "Absolutno. Slovenj Gradec je bil po cenah vedno primerljiv z Mariborom, če ne, kar se tiče kvadratnega metra, celo malce dražji. Zdaj je Maribor mogoče malce prehitel Slovenj Gradec, a so šle cene povsod gor. To pa velja tudi za cene izvajalcev, tako da sorazmerno gledano ni velikih razlik. Pač, vse se je žal podražilo,'' je poudaril kruto resničnost, ki najbolj boli mlade in socialno šibkejše družine, ki iščejo streho pod glavo.

Ko imaš strast, ni pomemben le denar

Za posel z nepremičninami in gradnjo stavb pride prav začetni kapital, saj predstavljajo krediti določeno tveganje. Kar zadeva začetni kapital, pri mlajšem bratu Pečnik, tako Nejc kot Andrej sta nekoč nosila dres Slovenije, ni bilo večjih težav, saj si je zlasti proti koncu kariere, ko se je za štiri leta odpravil na Japonsko, izbral finančno stabilne klube. Takrat je lahko marsikaj zaslužil in tudi privarčeval.

"V karieri so me za svoje delo poplačali v vseh klubih. Nekaj sem pustil le Crveni zvezdi. Pa še to zaradi dobre volje, ker je bil klub v nemogoči situaciji in zaradi dolgov sploh nismo mogli igrati v kvalifikacijah za ligo prvakov. Vseeno Crvena zvezda predstavlja enega lepših spominov na mojo kariero. Kot nogometaši se seveda borimo za svoje finance, to je logično, ko pa igraš v takem klubu, kot je Crvena zvezda, kjer je veliko strasti, pa ni pomemben le denar," je v obdobju, ko je nosil dres beograjskega velikana, občutil posebno strast. Še bolj pa je bil vzhičen in zadovoljen, da je lahko pomagal rdeče-belim do zgodovinskega uspeha. Državnega naslova, s katerim so leta 2014 prekinili dolgoletno prevlado Partizana. Zanimivo je, da je bil to tudi njegov edini državni naslov v klubski nogometni karieri.

V Beograd ga je leta 2013 pripeljal Slaviša Stojanović, s katerim je pred tem že sodeloval v Celju, vodil ga pa tudi v slovenski izbrani vrsti. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V Sloveniji je zanimanje za Crveno zvezdo, serijskega srbskega prvaka, pred dobrimi tremi desetletji tudi evropskega in svetovnega prvaka, znova naraslo, saj sta njegova člana reprezentanta Timi Max Elšnik in Vanja Drkušić. Zdaj ju čaka mikavni izziv – nastop v ligi prvakov. "Ne spremljam vseh klubov, za katere sem igral. No, Zvezda pa je izjema. Spremljal jo bom vse življenje. Zlasti zaradi veličine kluba. Toplo mi je pri srcu, ko vidim, da klub deluje na drugačnih obratih in je drugače kot denimo leta 2013."

Po ramenih so ga trepljali tako Slovenci kot Srbi

Zvezda mu tako pričara posebne spomine, obarvane s prijetnimi čustvi. Tako je v klubskem nogometu. V njegovem srcu pa je še kako prisotna tudi ljubezen do slovenske reprezentance, ki ji je dal ogromno in z njo nastopil tudi na velikem tekmovanju. Na SP 2010 v Južni Afriki. Slovenija je na naslednje druženje z elito čakala kar 14 let, vse do letošnjega poletja, ko je zaigrala na Euru 2024 v Nemčiji. Takšne priložnosti Pečnik ni hotel izpustiti iz rok. Prelevil se je v strastnega navijača.

Tako so se Nejc Pečnik, Valter Birsa, Aleksander Radosavljević in druščina pred 15 leti v Ljudskem vrtu veselili uvrstitve na SP 2010. Foto: www.alesfevzer.com

"Bilo je fenomenalno. Ogledal sem si tekmo v Münchnu med Slovenijo in Srbijo," nam je zadovoljno pripovedoval 38-letni Korošec, ki pa je bil na Bavarskem kot nekdanji junak Slovenije in Crvene zvezde hitro razkrinkan in so ga trepljali po ramenih tako slovenski kot srbski navijači. "Eden izmed mojih kolegov se je hitro pohvalil, kje vse sem igral (smeh, op. p.). No, pa saj je bilo vse okej. Čeprav so bili vsi malce pod dozo, ni bilo nobenega incidenta. Niti okrog stadiona. Vladalo je imenitno vzdušje. Vsi smo bili lahko zelo ponosni na fante od prve do zadnje tekme na Euru. Upam, da se bo ta trend hitro nadaljeval," zdaj stiska pesti, da bi se Kekovi varovanci, selektorja pozna odlično, saj je z njim sodeloval tudi na SP 2010 v Južni Afriki, uvrstili na naslednje veliko tekmovanje, na SP 2026.

Vzdušje ga je prevzelo, navijal je kot otrok

V Münchnu se je pridružil rekordni množici slovenskih navijačev. Na Allianz Areni jih je bilo več kot 20 tisoč. Vzdušje ga je prevzelo, na stadionu je bil bolj na nogah kot pa na sedežu. Skandiral in navijal je kot otrok. "Seveda me je prevzelo," je bodril Slovenijo in se kot nekdanji vrhunski nogometaš prepričal o tem, kako čustveno doživljajo dvoboje navijači. In kako znajo trpeti za svoje ljubljence na tribunah.

Med rekordno množico slovenskih navijačev, dvoboj v Münchnu si jih je v živo ogledalo več kot 20 tisoč, je bil tudi nekdanji reprezentant Nejc Pečnik. Foto: Guliverimage

"Upam, da so enako navijali za nas, kot smo mi zdaj," se je nasmejal Nejc, ki je dosegel kar nekaj pomembnih zadetkov za Slovenijo, s tistima v Bratislavi, zlasti pa Moskvi, oba je dosegel pred 15 leti, pa je marsikaterega navijača prisilil v to, da so mu po licu stekle solze sreče.

"Ali pa takrat, ko smo se uvrstili na SP 2010. Verjamem, da smo tako, kot so fantje meni polepšali ta mesec v Nemčiji, tudi mi polepšali življenje starejši generaciji navijačev."

Odnos s predsednikom se je čez noč spremenil

Pred 14 leti je tako dočakal vrhunec reprezentančne kariere, nastop na SP 2010. Končal se je na krut način. S poškodbo na drugi tekmi proti ZDA, po kateri je bila Slovenija še vedno na vrhu skupine, njega, končal je z mavcem na gležnju, pa dokončno oddaljila od južnoafriških zelenic. "Moram odkrito priznati, da se nikdar v življenju nisem vprašal, kaj bi bilo, če se takrat ne bi poškodoval," je z nami delil zanimivo priznanje.

Odvrnili smo mu, da bi najverjetneje, če bi ostal zdrav, odigral vsaj še eno tekmo, tisto proti Angliji. "To je res. No, tisto tekmo sem pa spremljal že doma v lokalu v Dravogradu. Z mavcem na nogi. Takrat je bilo res noro. Kako hitro se lahko v nogometu obrne situacija," se še danes čudi, kako je poškodba v Johannesburgu njegov odnos s predsednikom njegovega takratnega kluba, to je bil portugalski prvoligaš Nacional, iz idile spremenila v pekel.

Po nesrečni poškodbi na tekmi z ZDA (2:2) so ga že prihodnji teden prepeljali v domovino. In to s prav posebnim gostom, s takratnim predsednikom Slovenije Danilom Türkom. ''Imeli so ta čarter. Mene so po tekmi peljali v bolnico na slikanje, nato pa je bilo smiselno, da se vrnem domov. Tako sem se pridružil predsedniku in navijačem na čarterju. Enemu izmed varnostnikom oziroma članu njegovega osebja sem zavzel mesto v poslovnem razredu (business class), tako da je moral nazaj v ekonomskega (economy class). Opravičujem se mu, a moral sem imeti iztegnjeno nogo. To pa je bilo možno le v poslovnem razredu.'' Foto: Guliverimage

"Pred SP 2010 sem prejel zelo resno ponudbo ruskega kluba, ki pa jo je predsednik Nacionala zavrnil. Rekel mi je, da bo raje počakal do konca SP 2010, saj bom takrat vreden še več denarja. No, potem pa se je tako obrnilo, kot se je. S portugalskim klubom sem imel težave, saj mi zaradi poškodbe niso hoteli dati plače. Tega nisem mogel preboleti. Moral sem jim zagroziti s tožbo. Šele nato sem dobil vse izplačano, kar bi moral. Kako se v nogometu res vse hitro obrne. Predsednik Nacionala je pred SP 2010 prišel še v Maribor in sva se objemala po zmagi nad Rusijo, po SP 2010 pa sva se še komaj pozdravila. Na koncu je vendarle vse prišlo na svoje mesto. Če se takrat ne bi poškodoval, bi mogoče zaigral v nekem dobrem klubu, ki pa bi lahko bil, saj vemo, kako gre to v nogometu, tudi moj zadnji. Tako pa sem šel po poti novega dokazovanja. Naredil sem reset v karieri. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi takrat Slaviša Stojanović postal trener Crvene zvezde," rad še danes večkrat poudari, da je Slaviša Stojanović njegov rešitelj. Pred tem sta sodelovala že v Celju, nato pa s Crveno zvezdo, poleg je bil tudi Dejan Kelhar, postala srbska prvaka.

Začelo se je turbulentno, končalo prekrasno

Je pa leta 2013, ko je iskal novega delodajalca, prejel tudi klic z Reke. Na drugi strani slušalke je bil Matjaž Kek, ki ga je zanimalo, kaj se dogaja z njegovo kariero. Zgolj informativno, brez kakšne ponudbe. No, ko ga je nekaj dni pozneje poklical Stojanović, se je hitro dogovoril z Beograjčani. "Ni mi žal, da je bilo tako. Pri Zvezdi se je začelo zelo turbulentno, končalo pa prekrasno. Igranje v Beogradu mi je tudi omogočilo, da sem lahko šel pozneje na Japonsko, kjer sem preživel štiri leta in se finančno priskrbel kot še nikoli poprej," je povsem zadovoljen s tem, kako je potekala njegova kariera. Pa čeprav ni v Sloveniji nikoli zaigral za Olimpijo ali pa Maribor, v tujini pa ni nikdar okusil, kako se nastopa v kateri izmed lig petice.

Crveno zvezdo, čeprav je za njo zaigral nazadnje pred desetimi leti, še vedno redno spremlja. Foto: Guliverimage

Ne velja za pretiranega nostalgika. Se pa rad spominja lepih trenutkov iz nogometne kariere, če se najde kakšna priložnost. Teh pa ne manjka, zlasti v družbi prijateljev in nogometnih navdušencev. "Če koga kaj zanima, se z veseljem spomnim lepih trenutkov. Tako kot zdaj, ko me to sprašujete. Sam pa o teh trenutkih drugače niti ne razmišljam. Zdaj gre vse naprej, nazaj se ne moremo več obrniti (smeh). Treba je iskati nove izzive in uživati vsak dan, ki ga imaš na razpolago. To je to," je izpostavil filozofijo, ki mu nudi največje ugodje.

Vsi prispevki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Glavna težava slaščičarstva? Polni vikendi.

Glede na to, da je spoznal, kako zahteven zna biti gostinski posel, mu naša ideja, da bi lahko pri iskanju novih izzivov kot dober poznavalec japonske kuhinje na Koroškem odprl tovrstno restavracijo, ni bila pretirano všeč.

Na Japonskem si je služil nogometni kruh med letoma 2015 in 2018. Foto: Guliverimage/Getty Images

"Ne, japonsko hrano rad jem, to pa je tudi vse. Sicer bi moral najti novo osebje. Že s tem bi bile težave, kaj šele kaj drugega. Glede gostinstva pa … Ko sem se vrnil iz tujine, je žena dve leti vodila slaščičarno. Takrat sem se skušal čim bolj umakniti od posla, a mi to ni uspelo. Ko so nastopile težave npr. z vodo ali elektriko, me je žena vedno poklicala na pomoč. Teh stvari, zlasti tistih večjih, ne poznam. Zato sem moral poiskati izvajalce, da bi to popravili. Bilo je dokaj stresno. Je pa v gostinstvu, zlasti slaščičarstvu, glavna težava, da so najbolj zasedeni konci tedna. Takrat so slaščičarne nabito polne. Potem nimaš časa zase, za otroke in družino. Zato sva se takrat odločila, da oddava slaščičarno v najem. V bistvu kar v najem z možnostjo odkupa. Tako ima fant, ki jo zdaj vodi, možnost, da odkupi slaščičarno."

Sportal Lahko bi služil milijone, a igra le še za dušo

Sedeli na kavi in se menili o davkih

V gostinstvu se torej ne bo več izkusil. Želi pa še naprej ostati v svetu nepremičnin. In čuti, da se je odločil pravilno. Njegovo srce pa polni še nekaj. To je igranje tenisa. Tega preprosto obožuje. Pa ne le zaradi same igre, ki ponuja izvrsten način rekreacije, ampak še bolj zaradi dobre družbe. Pogosto ga namreč igra z nekdanjimi soigralci, priznanimi slovenskimi nogometaši, s katerimi je nastopal tudi na SP 2010.

Ko se zberejo nekdanji reprezentančni soigralci na teniških igriščih, ne manjka zanimivih dvobojev. In kdo je najboljši? ''Nazadnje sem bil dokaj gladko prvi. Se mi zdi, da imam izmed vseh najbolj napadalno igro.'' Foto: Osebni arhiv

"Ko gledam našo generacijo, s katero smo igrali SP 2010, sploh ne vidim, da bi prehod v drugo kariero v življenju komu povzročal težave. Z Brankom Ilićem, Mišom Brečkom, Valterjem Birso, Aleksandrom Radosavljevićem, Milivojem Novakovićem in Aleksandrom Šeligo pogosto igramo tenis. Največkrat se dobimo v Kranju in Domžalah, enkrat pa so prišli tudi do mene na Koroško. V življenju vsi nekaj delajo. Našli so se v nečem. Nisem še slišal, da bi kdo izmed njih kam zabredel. O tem smo se veliko pogovarjali že v preteklosti. Tega te v šolah ne učijo. Vsakič, ko smo še kot reprezentanti sedeli na kavi, smo se nekaj ur menili samo o davkih, poslih in teh zadevah. Tu smo se potem tudi izobrazili, kako sploh funkcionirati v poslu. O tem sem se štiri leta na Japonskem veliko pogovarjal z Zlatanom Ljubijankićem, eno leto je bil tam tudi Branko Ilić. Ob kosilih, večerji ali kavi so hitro stekli takšni pogovori," je pojasnil, kje vse je nabiral znanje, ki ga potrebuje pri svojem zdajšnjem delu.

Plemenit zapis, ki je ganil Slovenijo

Zlatan Ljubijankić, s katerim je nazadnje sodeloval na Japonskem, je nogometno poslanstvo nadaljeval kot agent, oglednik in trener. Zanimajo morda takšni posli tudi Nejca? "Čeprav sem v Dravogradu, ko sem še pomagal kot igralec, ali pa zdaj v Avstriji, kjer igram v sedmi ligi, videl, da znam soigralcem predstaviti način igre, me resno ukvarjanje s tem ni nikoli zanimalo. Mi pa nogomet dejansko vzame največ časa," se je navezal na svoje obveznosti, ki jih ima pri Dravogradu, klubu svoje mladosti, za katerega mu ni vseeno in mu že pet let pomaga, da bi obstal na nogometnem zemljevidu.

Zdaj je postal njegov predsednik, njegov plemeniti zapis o tem, zakaj se je odločil za takšno potezo in mu je zelo mar za prihodnost NŠ Dravograd, pa je nedavno ganil Slovenijo. Še enkrat je dokazal, kako veliko srce ima.

Njegov nagovor, ki je pred tedni, ko je postal predsednik Dravograda, ganil Slovenijo:

Dravogradu se je pridružil kmalu po vrnitvi iz Japonske. Zgodilo se je pred petimi leti, ko stanje v klubu ni bilo rožnato. Z bratom Andrejem Pečnikom, oba sta nekdanja otroka Dravograda, sta priskočila na pomoč. "Takrat je bil Marko Šuler predsednik, Janez Gams pa poslovni partner. No, potem je Marko hitro odšel v Maribor, Janez je imel še druge obveznosti, tako da sva na koncu pri zagotavljanju sredstev ostala sama z bratom. Bilo je težko," nam je zaupal. Težavam ni bilo videti konca, tako je žal še danes.

"Kot da sta onadva krivca, kar pa je daleč od resnice"

V klubu v zadnjih letih z bratom Andrejem nista bila sama. Že 30 let sta v Dravogradu namreč Boštjan Damiš in Darko Žižek. "Operativo sta morala bolj kot ne voditi sama. Vse je padlo nanju, zato se je tudi okrog kluba ustvarila tako negativna energija. Kot da sta onadva krivca, kar pa je daleč od resnice. V bistvu sta klub nekaj let prav ona držala nad gladino, nato pa so se našli novi ljudje, ki so bili pripravljeni pomagati. Žal pa niso našli nikogar, ki bi se bil pripravljen izpostaviti kot predsednik,'' je pojasnjeval Pečnik, ki se je z novo vlogo predsednika kluba spopadel, ker želi preprečiti najhujši scenarij.

''Pet let smo se trudili, a smo se vedno spotaknili ob zadnjo prepreko, da bi klub postavili v stabilne tirnice. S tem novim projektom nam lahko uspe. Moramo stopiti skupaj in narediti dober koroški klub.'' Foto: Ana Kovač

Želi namreč preprečiti, da kluba, ki je slovenskemu nogometu prinesel toliko dobrega, ne bi bilo več. "Misel, da bi lahko klub propadel, društvo pa razpadlo, mi ni dala miru. Poleti sem na morju sestavil skupino vseh, ki bi bili pripravljeni pomagati. Razdelil sem naloge, nato pa smo se lotili dela." V četrtek je bila skupščina, projekt je potrjen tudi uradno.

Nekdaj Koren, Šuler in Pečnik. Zdaj Bijol, Karničnik in Žugelj.

"Daleč od tega, da bi se grebel za to funkcijo. A ne morem dovoliti, da bi klub propadel. To sem poudaril tudi v javnem zapisu. Tega sem se lotil iz srca, tako želim pomagati. Ne bi si dovolil, da bi izgubili klub v taki občini, prepoznavni predvsem po nogometu, in da ne bi bilo več te nogometne šole. Ker Dravograd je vseeno tradicija in ime, dal je ogromno reprezentantov," je ponosno našteval vse, ki so zastopali barve Slovenije na zadnjih dveh velikih tekmovanjih.

Koroška je bila in je še vedno kovnica izjemnih slovenskih nogometašev. Foto: Ana Kovač

Na SP 2010 so tako kot otroci Dravograda nastopili kapetan Robert Koren, Marko Šuler in Nejc Pečnik, na letošnjem Euru pa Jaka Bijol, Žan Karničnik in Nino Žugelj. In ni veliko manjkalo, pa bi v Nemčijo odpotoval še Matevž Vidovšek, eden zdajšnjih junakov evropske Olimpije. "Če to ni neki dokaz, da se je v Dravogradu vedno dobro delalo, potem pa res ne vem," se sprašuje nekdanji reprezentant, po novem tudi predsednik tretjeligaša, ki čuti, da bi lahko glede razvoja, stabilizacije ljubljenega kluba, zapihal nov, bistveno bolj prijeten veter.

"Občina je spoznala, kako velika je kriza. Župan in vsi ostali so stopili zraven. Skušali nam bodo pomagati, da vrnemo Dravograd na to stopničko, ki si jo tudi zasluži."

Jeseni bo 15-letnica enega najbolj pomembnih zadetkov njegove generacije. Ko je na prvi tekmi play-offa za SP 2010 v zadnjih minutah v Moskvi znižal na 1:2, je Kekovo četo popeljal do izvrstnega izhodišča na povratni tekmi v Mariboru. Foto: Vid Ponikvar

V športu brez financ in pomoči lokalne skupnosti ne gre

Marsikdo bi lahko pomislil, da je Nejc Pečnik bogat in preskrbljen ter bo že on reševal klub. Zlasti finančne težave, v katere je klub pahnjen že kar nekaj časa. "Lahko povem, da sva z bratom in prijatelji finančno reševala klub zadnjih pet let. Iz svojih podjetij prek sponzorstev, a je bilo vse skupaj premalo. Kaj več pa res ne morem pomagati. Apeliral sem predvsem na lokalno skupnost, občino, na podjetja."

V prihodnje želi apelirati tudi na krovno zvezo, s katero sodeluje že ogromno njegovih nekdanjih reprezentančnih soigralcev. "V prihodnosti imam ideje, kako poslati apel NZS, da pomaga nogometu na Koroškem,'' je namignil, kakšen bi bil lahko njegov korak v prihodnosti. Do takrat pa želi učvrstiti Dravograd. "Najprej moramo zaključiti ta prestopni rok. Fantje in starši so podivjali. Želimo zadržati neko jedro igralcev, potem pa začeti delati tisto, kar bi si želeli, da bi naredili v klubu, kot je Dravograd."

''Dejansko sem se hotel umakniti iz vodstva kluba in malce pomagati klubu, pa naj ga drugi vodijo. A na koncu ni bilo nobenega, da bi prevzel predsedniški položaj. Pekla me je vest. Boli me srce, da ne bi bilo več kluba,'' ga žene naprej ljubezen do domačega okolja. Morda bodo podobno čez kakšno desetletje, ko bodo zaključevali nogometno pot, podobno razmišljali Jaka Bijol, Žan Karničnik in podobni, ki so nogometno tako kot Nejc Pečnik dozorevali prav v Dravogradu. Foto: Ana Kovač

Radi bi dosegli, da bi ostal Dravograd spoštovanja vredna kovnica domačih talentov, od katere bi imel koristi celoten slovenski nogomet. "Veliko moramo še narediti, a v športu je žal tako, da brez financ in pomoči lokalne skupnosti pač ne gre. Borili se bomo, da to naredimo, če pa tega ne bomo našli, ne verjamem, da se lahko konča dobro,'' je izrazil tudi skrb, da bi se lahko stvari tudi zapletle. "Vseeno verjamem, da bomo to sezono že zvozili. Tudi občina in lokalni gospodarstveniki so zagotovili, da bodo pomagali. A to so za zdaj le ustna zagotovila. Če pa ne bo te pomoči in ne bomo stopili vsi skupaj, pa lahko pride tudi do črnega scenarija."

Velik udarec so doživeli leta 2020

Kar zadeva proračun, potreben, da bi bil Dravograd stabilen tretjeligaš, je konkretneje spregovoril tudi o številkah. "Pet let smo zagotavljali finančna sredstva, da smo lahko preživeli. Potrebujemo 150 tisoč evrov na leto, od tega več kot pol za nogometno šolo. Včasih, pred 10 do 15 leti, se je nogometna šola pokrivala sama po sebi. Zdaj je to preteklost. Ne moreš več kar tako zagotoviti primernih pogojev, prevozov, hrane, dobrih trenerjev za otroke. V svojem klubu želimo imeti najboljše trenerje. To jim še omogočamo. Če pa ne bo še kake druge pomoči, se ne bomo mogli razvijati naprej."

V prejšnji sezoni sta bili selekciji do 15 let in kadetov v prvi ligi, a izpadli. ''To ni bila tragedija, saj je druga liga še vedno najvišje rangirana od klubov na Koroškem. Kar pa se tiče mladincev in članov, pa je slabše. Z mladinci, ki so kakovostni, bi lahko napadali drugo ligo,'' je spregovoril o ciljih v tej sezoni. Foto: Ana Kovač

Aktivnega igranja nogometa še ni končal, pri 38 letih še vedno igra za zabavo in užitek v sedmi avstrijski ligi, bolj kot ne rekreativni. Dres Dravograda je v tretji ligi nazadnje nosil lani. Fizične zahteve so bile prevelike, da bi še vztrajal. Mu je pa žal, da ni mogel Dravogradu dalj časa pomagati v drugi ligi, ko je bil še bolj poln moči in energije. Bilo je leta 2020, ko je Korošcem načrte prekrižala pandemija koronavirusa. "Ko sem se prvo leto pridružil Dravogradu, smo prišli v drugo ligo, potem pa je prišla korona in z njo prekinitev sezone. Takrat smo bili zadnji, a smo sestavili kar dobro, konkurenčno ekipo. Po pol sezone smo bili kar odstranjeni iz druge lige. To je bil velik udarec. Od takrat naprej je šlo vse počasi navzdol. Igralci so začeli odhajati v Avstrijo, kjer so lahko zaslužili več denarja kot v Dravogradu. Klub je začel izgubljati kakovost, z Andrejem sva pri zagotavljanju financ ostala sama, Darko in Boštjan pa sta ostala sama v operativi. Potem je vse hitro eskaliralo navzdol," se nerad spominja koronskega leta 2020.

Na Koroškem niso vsi za Novaka Đokovića

Pri 38 letih tako še vedno rad igra nogomet. A časi, ko je dosegal zadetke in si z njimi kot profesionalec služil dober denar, so že davno minili. Nogomet igra zgolj še za zabavo in druženje. Vsak konec tedna nastopa v sedmi avstrijski ligi. Njegov klub je St. Paul. "Ne manjka dosti, pa bi skoraj igral v nemški bundesligi," se je pošalil, saj njegov klub v Avstriji po imenu še kako spominja na klub s severa Nemčije, predmestja Hamburga, St. Pauli.

Novak Đoković je teniški igralec po okusu Nejca Pečnika. Foto: Guliverimage

Čeprav tekmuje v sedmi ligi, je še vedno poln adrenalina. "To me potegne noter. Takšen adrenalin potrebujem. Pa ne glede na to, v čem tekmujem. Tako je bilo že v otroštvu, z bratom sva denimo tekmovala v vsem, tudi metanju papirčkov v koš, če je bilo treba. Tako je tudi v tenisu. Ne glede na to, da ga igram amatersko, ga rad treniram. Želim napredovati, biti vedno boljši. Je pa moj idol v tenisu Novak Đoković. Pa na Koroškem niso vsi zanj. V naših koncih je mnogim nesimpatičen. Ne bom rekel, da je ravno antipatičen, ampak bolj nesimpatičen, to je boljši izraz (smeh, op. p.). Bolj jim je všeč Roger Federer. Sam pa, podobno velja za še nekaj mojih prijateljev, obožujem Novaka. Predlani sva s prijateljem odšla tudi na zaključni turnir v Torino, da sva ga lahko spremljala v živo," redno spremlja srbskega asa tudi na Instagramu.

Bal se je potovati z letalom, nato se je z njim poigrala ironija

Na Portugalskem je igral za nogometni klub Nacional, ki prihaja z "Ronaldovega" otoka Madeira. Foto: Guliverimage Kakšni pa so njegovi načrti za prihodnost? Kje se vidi čez denimo deset let? "Kot prvo upam, da bom še živ. Nikoli ne veš (smeh, op. p.). Verjamem, da bom imel priložnost še za kakšen posel, da bom lahko otroke spravil na svoje ter še igral tenis. In veliko užival z družino. Želim pa ostati na Koroškem. Nimam v načrtu, da bi šel kam drugam. Tudi zato, ker ne maram potovati z letali. Zato je bilo kar malce ironično, da sem igral za takšne klube, kjer sem moral na gostovanja vedno potovati z letali, kljub temu da jih res ne maram. Res ironično, da sem, čeprav sem se že prej bal leteti, igral na Portugalskem za klub z otoka Madeira, ki ne slovi ravno po najprijaznejšem letališču, pa potem v Rusiji in na Japonskem, kjer smo samo leteli. Ko sem tako računal za nazaj, sem prišel do zaključka, da sem v nogometni karieri letel vsaj 400-krat. No, zdaj, ko sem nehal igrati nogomet, imam do letenja odpor. Odkar sem se vrnil iz Japonske, nisem niti enkrat letel. Ne privlačijo me tudi dopustniška potovanja z letalom. Da bi šel v Grčijo ali pa Turčijo z letalom? Hvala lepa. Me sploh ne vleče. Raje se z avtom odpravim na Hrvaško. Morje je tam lepo. Po moje bomo hodili na dopust kar na Hrvaško (smeh, op. p.),'' se bo še naprej v poletnih mesecih kot številni Slovenci najraje hladil v Jadranskem morju.

Nejc Pečnik je Korošec plemenitega srca, poln idej, ki mu ni vseeno za tisto, kar ima najraje. Foto: Ana Kovač

Kar pa zadeva njegovo najbolj aktualno nalogo, je ta več kot jasna. Klub Dravograd želi odpeljati v bolj mirne vode. Obenem želi še naprej uživati z družino. Tudi njegovi hčerki sta se zapisali športu in njegove lepote odkrivata v odbojki in plesu. Želi še večkrat poprijeti v roke teniški lopar, hkrati pa nadaljevati tudi posle v svetu nepremičnin. Kaj kmalu bo tako najverjetneje na Koroškem zasijal nov dvojček. To je pač Nejc Pečnik, Korošec plemenitega srca, poln idej, ki mu ni vseeno za tisto, kar ima najraje. Tako v športu kot tudi življenju. Zato ne preseneča, da ga imajo Korošci zelo radi. V to smo se lahko prepričali na lastne oči v Slovenj Gradcu.

Sportal Kapetan Žiga Kous zelenico zamenjal za Murino pisarno: Sem še zelen #video

Sportal Dvakratna olimpijka Veronika Macarol na razpotju: Najtežje je, ko moraš po koncu kariere začeti na novo

Sportal Ana Velenšek: Fabi je točno vedel, na katere strune mora zaigrati