''Kaj ti bodo milijoni evrov, če je sreča nekje drugje?''

Izžareva srečo. Družinsko in življenjsko. Prepričan je, da nad njim bdijo višje sile. Ko je bilo najbolj pomembno, so ga usmerile na pravo pot. Ko je nekdanji slovenski reprezentant Janez Zavrl končeval športno pot – od nogometnih igrišč se je dokončno poslovil lani, ravno po začetku epidemije novega koronavirusa – je znal vleči premetene poteze. Nekdanji nogometaš je začutil novo poslanstvo. Postal je trgovski potnik, ki se za nameček ukvarja še s turizmom. Čuti, da se je dobro odločal.

Kaj počne danes Janez Zavrl?

''Nogometaši smo kot profesionalni športniki prisotni v nekem sistemu, kalupu vodenja. Ko igraš, ne razmišljaš o drugem, ampak si vpet le v nogomet. So le tekme, treningi. Ego zelo deluje. Ko pa se ta zadeva, ta vsakodnevna rutina zaključi, postanemo prepuščeni sami sebi. To je zelo občutljiv trenutek. Takrat se vprašamo, kaj pa zdaj. Ni preprosto. Kar naenkrat ni več nekoga, ki bi nas vodil. Zato je to zelo pomemben preklop. Takrat zelo spustiš ego in se obračaš k novim stvarem,'' je 38-letni Ljubljančan že na začetku pogovora, kot da bi že vnaprej vedel, o čem teče poudarek Sportalove rubrike Druga kariera, spregovoril o zahtevnem obdobju preklopa športnika na drugačen način življenja. Na nove izzive, ki jih je prisiljen poiskati, ko se konča udobje, določen način nogometnega vsakdana, ki so ga prinašali treningi, tekme, gostovanja, ne nazadnje tudi medijske obveznosti in redna plačila.

Išče pravo bistvo življenja

Nekdanji up Slovana in Olimpije se ne strinja s tistimi, ki mislijo, da je nogometašem, zlasti tistim, ki so izstopali z višjimi prejemki, lahko najti prehod v ''nenogometno'' življenje. Ostaja prepričan, da je življenje polno velikih pasti. O tem pričajo številni primeri njegovih stanovskih kolegov, ki se po koncu nogometnih karier niso najbolje znašli v življenju. Zato je še toliko bolj zadovoljen, da si je sam postlal življenje tako, da danes uživa v vsem, kar počne.

"Nisem imel pojma, kaj bom počel po nogometu. Žena me je to pogosto spraševala, a sem ji lahko le ponavljal, da ne vem. Na fakulteto nisem hodil, niti nisem imel načrta. No, potem pa se je vendarle vse lepo odvilo. Zato zaupam višji sili," sporoča 38-letni Ljubljančan, ki je lani dokončno prenehal igrati nogomet. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

''Nekateri mislijo, da imajo nogometaši toliko denarja, da jim po koncu kariere praktično nekaj let ni treba delati nič. Pa ni res. Dobro, saj si lahko za nekaj časa privoščiš potovanje, si kupiš dober avtomobil in si misliš, da te to osrečuje. A to ni to. Srečo je treba poiskati znotraj sebe. Zelo se posvečam samemu sebi, se odkrivam in iščem pravo bistvo življenja,'' nam je pojasnjeval, ko smo z njim kramljali v prijetni senci ob bregu Ljubljanice. Reke, ki je zaznamovala njegovo mladost.

''Ko se je bližal konec nogometne kariere, mi ni bilo preprosto. Res ne. V nekem trenutku sem bil povsem izgubljen. Nisem imel pojma, kaj bom počel po nogometu. Žena me je to pogosto spraševala, a sem ji lahko le ponavljal, da ne vem. Na fakulteto nisem hodil, niti imel načrta. No, potem pa se je vendarle vse lepo odvilo. Zato zaupam višji sili. Ali je to sreča ali ne? Dobimo tisto, kar si zaslužimo. Tako bom rekel. Vsak. Verjamem, da je res tako. Moraš pa biti pozitiven, ne smeš se obremenjevati s starimi zamerami, negativno karmo, z vsem, kar bi ti lahko škodovalo pri razvoju. Pa to ni lahko. Sploh zaradi tega, ker tudi v nogometu ni bilo vse lepo. Srečeval sem se tudi z ljudmi, ki niso imeli preveč poštenih namenov,'' je dal vedeti, kako so njegovo kariero zaznamovali najrazličnejši očitki o tem, da mu je uspelo le zaradi tega, ker se piše Zavrl in ima toliko sorodnikov na vplivnih nogometnih položajih.

Vedno se bo našel kdo, ki bo to izkoriščal v zlobne namene

Pri 23 letih je doživel prvi vrhunec kariere, ko se je iz Domžal preselil na sever Evrope k norveškemu Brannu, obenem pa štirikrat oblekel dres članske slovenske izbrane vrste. Foto: Reuters Ko je bila njegova kariera na vrhuncu, je doživljal številne neugodnosti. Njegov stric Rudi Zavrl je bil dolgoletni predsednik Nogometne zveze Slovenije, njegov oče Jani Zavrl je bil trener, bratranec Aleš Zavrl pa generalni tajnik nogometne zveze. ''Priimek Zavrl je moji karieri naredil več slabega kot pa dobrega. S tem sem se moral sprijazniti. Fantje, ki imamo slaven priimek, se moramo dodatno dokazovati. Vedno se bo našel kdo, ki bo to izkoriščal v zlobne namene. Bili so pritiski, ki jih razumem, a to je zdaj preteklost,'' mu je žal, da se je z njimi najbolj srečeval ravno v obdobju, ko je igral najboljši nogomet.

Ko je pri 23 letih oblekel dres članske izbrane vrste, zbral štiri nastope, iz Domžal pa se preselil na Norveško in zaigral za Brann. To ni bila njegova edina izkušnja v tujini. Pozneje se je odpravil še na Kitajsko, na ''stara'' leta, ko je bil že trgovski potnik, pa polnil nogometno srce še z igranjem v avstrijskih nižjih ligah. Vsemu lepemu pa enkrat napoči konec.

Lani se je pošalil, da mu je koronavirus celo naredil uslugo. Da mu je epidemija, ki je ohromila nižjeligaške nogometne dogodke, prišla celo prav, saj se je takrat dokončno poslovil od nogometa in prenehal igrati v Avstriji. ''S pomočjo koronavirusne epidemije sem začutil, kdaj je čas za prekinitev kariere,'' se je zasmejal, nato pa nadaljeval: ''Saj se seveda šalim. V Avstriji sem igral do lani, nato pa mi je telo  sporočilo, da je dovolj. Srce bi hotelo, glava pa govori, da je bilo dovolj. Da je čas za neke druge, nove stvari.'' Teh pa v njegovem življenju ni malo.

Dogovor s predsednikom Radomelj mu je spremenil življenje

Da ne bo vselej povezan z nogometnimi igrišči, je spoznal že pred devetimi leti. Takrat je sledila velika prelomna točka v njegovem življenju, saj je postal trgovski potnik. Skoraj po naključju. Največ zaslug si je lastil predsednik Radomelj Matjaž Marinšek. ''Bilo je ravno po tem, ko sem se vrnil iz Kitajske. Nisem še hotel končati kariere. Imel sem 30 let, čutil sem, da še lahko igram na vrhunski ravni, hkrati pa sem že začel razmišljati o tem, kaj bi počel po koncu nogometne kariere. Takrat se mi je odprla poslovna pot, ki še vedno traja,'' se dobro spominja usodnega pogovora s predsednikom Radomelj.

Ko se je pred devetimi leti odpravil v Radomlje, je klubu iz okolice Domžal grozil izpad v tretjo ligo, a so nato nastopili boljši časi za mlinarje, ki so s pomočjo Zavrla tudi prvič zaigrali v prvoligaški konkurenci. Foto: Vid Ponikvar

Marinšek ga je poklical in mu dejal, da ga ne more plačati, a ga vseeno povabil, da bi prišel pomagat Radomljam. Takrat so igrale v drugi ligi, grozil jim je celo izpad v tretjo. Zavrl, ki je takrat iskal novega delodajalca, mu je odvrnil: ''Pustiva denar. Nočem končati kariere, zato bi prišel.'' In sta našla rešitev. Zaposlil se je pri Marinšku, postal trgovski potnik, nato pa postal regijski vodja za celotno Gorenjsko.

K Mariboru ni mogel iti, ker je bil Zavrl

Njegov stric je nekdanji, zdaj pa častni predsednik NZS Rudi Zavrl. Foto: Vid Ponikvar Ko se je leta 2012 vrnil iz Kitajske, je želel zaigrati za najboljše slovenske klube, a se mu želja ni uresničila. Prevladale so stare zamere, zaradi katerih je ostal odrezan od prve lige. ''K Olimpiji se nisem mogel vrniti, pri Mariboru pa vemo, da pač ne bi šlo. To pa zato, ker sem bil Zavrl,'' je postregel s krutim priznanjem. ''Takrat je bil Maribor v Sloveniji pojem. Edini klub, v katerem bi takrat želel igrati. A je bilo ne nazadnje logično, da to ne bo mogoče,'' nam je pojasnil.

Povprašali smo ga, ali vse skupaj izvira iz ''spora'' med takratnim športnim direktorjem Maribora Zlatkom Zahovićem ter nekdanjim predsednikom Nogometne zveze Slovenije Rudijem Zavrlom, ki se je leta 2002 po znamenitem sporu v Južni Koreji potegnil na stran selektorja Srečka Katanca. ''Spoštujem njuno zgodbo. To, kar sta imela Rudi in on, je njuna zgodba. A kakorkoli že, ne moremo iti mimo tega, da bi se, če bi me Maribor vzel, vedno slišalo, aha, poglejte, kako je Zahović vzel nečaka od Rudija. Ne glede na to, ali sem bil dovolj kakovosten za to ali ne. To idejo sem zato tudi opustil. A pustimo raje to zgodbo,'' se ni hotel obremenjevati z manj prijetnimi spomini, ko je postal žrtev svojega priimka.

S predsednikom Radomelj je dosegel posrečen dogovor. Prejel je minimalno plačilo, toliko, da je lahko pokril prispevke, glede na to, da je že iskal rešitev, kaj bi počel po koncu nogometne kariere, pa je rade volje sprejel poslovni predlog, da se pridruži ekipi pospeševalcev prodaje. ''Težko bi delal kje v pisarni, na terenu pa sem bil vedno rad. In tega vajen. Priložnost v tržnih poslovnih krogih sem zagrabil z obema rokama, se hitro učil. In zgodba še vedno traja. Lepo sem se vpeljal, ustrezajo mi odnosi s trgovinami, poslovodji. Delujemo vzajemno. Zadeva se je speljala povsem organsko. Poleg tega sem pa lahko še igral nogomet. Bil sem srečen.''

O najlepšem zadetku v nogometni karieri:

Takrat je začel "dvojni šiht". Bil je nogometaš in hkrati trgovski potnik. Kmalu se je izkazalo, da je ritem preobsežen. ''Igrali smo v prvi ligi! Ko tako spremljam za nazaj, mi še danes ni jasno, kako sem vse skupaj zdržal. Delal sem osem ur na dan, potem pa so me čakali treningi in tekme. V prvi ligi, tako da je tega bilo ogromno. Telo mi je v določenem trenutku sporočilo, da se tega ne more iti več. Zato je bilo treba sprejeti nekaj novega. Odločil sem se za možnost, ki prinaša finančne ugodnosti, hkrati pa sem v njej ohranjal nogometni adrenalin. V nižjih avstrijskih ligah sem na teden opravil en trening, za konec tedna igral tekmo in to je bilo to. To mi je zelo ustrezalo. Tako sem igral pet, šest let. Vse do koronavirusa,'' je priznal, kako se je v dvojni vlogi pri Radomljah težko znašel. Zato se je leta 2015 odločil, da se bo posvetil le še službenim obveznostim in manj zahtevnemu, a še vseeno dovolj donosnemu igranju za avstrijske nižjeligaše.

V prihodnosti želi razširiti turistične lovke

Svoj mir najde v gorah. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Zaplul je tudi v vode turizma in začel prek Airbnb in Booking oddajati apartmaje. ''Oddajam štiri poslovne apartmaje v Trzinu. Zadeva je pred koronavirusom lepo tekla, potem pa sem se prilagodil in apartmaje za daljše obdobje oddal stalnemu najemniku. Pred tem sem imel krasne turistične goste, prav nobenih težav. Vsi so bili hvaležni. To je podobno kot v športu. Toliko, kolikor daš in ponudiš, toliko tudi dobiš. Če jim boš ponudil dobro storitev, da se bodo dobro počutili, pa še kaj zraven, boš tudi dobil kaj nazaj. Tako je tudi v življenju. Nogomet mi je dal neke stvari. Zlasti disciplino in odgovornost. Pomagata mi v življenju, zlasti v poslovnem delu.''

V prihodnosti si želi, da bi še razširil svoje turistične lovke. ''Mogoče kam na Kras,'' je izrazil željo. Svet turizma ga zelo zanima, sam kot zvedav Slovenec rad odkriva njene lepote in je prepričan, da lahko naša država ponudi turistom še marsikaj. Obožuje gore. Z nogometom je povsem prekinil, ne zanimajo ga niti rekreativne tekme. ''Imam rad svoj mir, najdem ga v gorah. Povezan sem z naravo, to mi je dovolj. V Sloveniji je še ogromno čudovitih krajev za raziskati,'' krepi telesno pripravljenost s pohodništvom.

Vse, kar je zaslužil v tujini, je vložil v nepremičnine

V Trzinu turistom oddaja poslovne apartmaje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl V času nogometne kariere ni igral le v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Na Norveškem je nosil dres Branna iz Bergna, na Kitajskem pa je, takrat je bil njegov soigralec tudi Ermin Raković, bil član kluba Shenzhen Ruby. Ko se je vrnil v domovino, je dobro vedel, kaj bo naredil z zaslužkom. ''Vesel sem, da sem to, kar sem v tujini zaslužil, pametno vložil v nepremičnine. Da imam zdaj vsaj nekaj. Bile so še druge možnosti, lahko bi igral še drugje in si morda izboril še večjo zgodbo, a tega nima smisla pogrevati,'' se zaveda, da bi lahko takrat, ko je bil A-reprezentant, njegov selektor pa Branko Oblak, zaigral še v kateri od močnejših lig. Vseeno je s tem, kar je ustvaril v karieri, zadovoljen.

''Kitajska in Norveška sta mi finančno dali veliko lepega. Niso to bili silni milijoni evrov (''milijoni kamioni'', kot se rad slikovito izrazi, op. p.), a 90 odstotkov igralcev je takšnih, da je treba z denarjem, ki ga zaslužimo med igranjem, pametno delati. Vložiti v nekaj, da ti bo to kaj prineslo. Malo je takšnih, verjetno deset odstotkov igralcev, ki so 'ekstraklase' in toliko prepričani vase, da neprestano služijo milijonske pogodbe. Pri ostalih 90 odstotkih pa odloča dejavnik sreče. A potem veste, kako je. Ta denar hitro kopni, treba je povleči prave poteze. Nekateri z malo denarja, če imajo podjetno žilico, napravijo veliko, nekateri pa tudi z milijoni ne naredijo ničesar. Predvsem zaradi tega, ker se hitro navadiš na take zneske. Pa niti ne ti, ampak tvoja družina in prijatelji, ki te obkrožajo. Ti pa ne znaš reči ne. Mi Fužinci smo odraščali drugače, že od majhnega smo stkali prava, odkrita prijateljstva. Potem ti je lažje. Nimaš teh težav.''

Še eden od slovitih nogometnih Fužincev

Na Ljubljano je zelo navezan. Je ponosni Fužinec, eden od številnih, ki so pustili določen pečat v svetu vrhunskega nogometa. Kot otrok se je podil za žogo s Samirjem Handanovićem, Zlatanom Ljubijankićem, Brankom Ilićem, Darijanom Matićem, Luko Žinkom …

''O Fužinah kroži negativen stereotip. Kot da bi imele slab prizvok, ki pa ga sam ne zaznavam. Kot da smo nemirna soseska. Ni res. Včasih je morda bila tu droga, a se je že vse počistilo. Tega že davno ni več. Lepo mi je v Fužinah, tu sem vse življenje. Nimam nobenih težav, niti me ni strah za otroke. Nimam slabih izkušenj ali travm, ampak prijatelje vseh kultur in narodnosti. Prav je, da se pomešamo. Konec koncev smo vsi ljudje, moramo živeti v skupnosti. Potrebno je razumevanje. Prav je, da tudi moja otroka živita tako. Da jih ne daš v neko 'vatko', ampak pustiš, da se naučita določene odgovornosti v življenju.''

Ponosen je na otroka, ki sta podedovala športne gene. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

V Fužinah je prepoznal svojo oazo. Uživa na vsakem koraku in je zelo ponosen na otroka. Hčerka Zana je državna podprvakinja v kombinaciji latinsko-ameriških in standardnih plesov, njen trener je priznani slovenski plesalec Miha Vodičar, sin Lucas pri desetih letih obeta v nogometu in razmišlja o tem, da bi se pridružil kakšnemu klubu. ''

''Sem zadovoljen, pomirjen. Takšen način življenja mi zelo ustreza, imam finančno stabilnost. Še vedno pa nekaj delam. To preprosto potrebujem. Moraš iti vsak dan iz hiše, da se nekaj dogaja in se energija pretaka. Najbolj pa je pomembno, da ob vsem tem lahko vedno najdem čas za družino.

Vsi članki iz Sportalove rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Končno ima mir, ne čuti več pritiska

Pred leti, ko je kot kapetan Radomelj zadnjič igral v prvi slovenski ligi, je naglas razmišljal o tem, da ne bi rad videl, da bi njegov sin vstopil v nogometni svet. Bal se je, da bi tudi njega doletelo prekletstvo priimka, še kako vpetega v zgodovino slovenskega nogometa. Čas je na srečo zacelil večino ran.

"Oba otroka vzgajam v takšnem duhu, da ju vprašam, kaj bi počela, če denar ne bi bil tako pomemben. Naj si postavljata to vprašanje in delata nekaj, kjer bosta srečna. To je poanta," pušča otrokoma določeno svobodo pri izbiri dejavnosti, ki ju želita opravljati. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

''Tega pritiska več ne čutim. Zdaj imam končno mir in mi je prekrasno. Ljudje to pozabijo,'' je vesel, da je nogometna Slovenija malce pozabila na dinastijo Zavrl. Pred dobrim desetletjem, ko je bil njegov stric prvi mož slovenskega nogometa, je bilo povsem drugače.

''Takrat so bili pritiski kar močni, a je zdaj na srečo pozabljeno. Če bo Lucas želel igrati nogomet, mu bom seveda s kakšnimi nasveti pomagal. Ga pa ne silim. Naj izbere tisto, kar bi rad počel. Oba otroka vzgajam v takšnem duhu, da ju vprašam, kaj bi počela, če denar ne bi bil tako pomemben. Naj si postavljata to vprašanje in delata nekaj, kjer bosta srečna. To je poanta. Če bo to nogomet, bo pa pač nogomet.''

Lahko bi naredil še več, a tudi manj

V dresu Domžal se je v evropskem tekmovanju pomeril tudi s Stuttgartom, katerega dres je pred leti nosil tudi nekdanji hrvaški zvezdnik Zvonimir Soldo. Foto: Reuters Zanimivo je, da v dinastiji Zavrl, med tistimi imeni, ki so predstavljali veliko slovenskemu nogometu, ni manjkalo pravnikov. Je bila to kdaj tudi želja našega sogovornika? ''Niti približno. Sem bolj pragmatik, nek boem. Odprt sem za vse stvari. Vse, kar mi življenje pač prinese. Potem pridejo stvari k tebi. Tiste, ki so ti namenjene. Verjamem, da se bodo zgodile prave stvari, da ima neka višja sila že svoj načrt.''

Je dosegel v nogometu vse, kar je lahko, ali bi lahko še več? ''Kar je bilo, je bilo. V preteklost se ne moreš vrniti. Lahko bi več dosegel, naredil še kak korak naprej, imel sem potencial za kako močnejšo ligo, a se mi v danih trenutkih ni izšlo tako, kot bi si želel. V nogometu je težko uspeti, ker je masa igralcev ogromna. Vsi želijo uspeti. Ko pogledam za nazaj, da sem igral za reprezentanco, dvakrat v tujini, da sem imel toliko nastopov v prvi in drugi ligi, igral evropske tekme … To je zame povsem v redu. Bi pa lahko napravil še veliko več. A bi lahko napravil tudi še veliko manj. Poznam ogromno fantov iz Fužin, ko smo bili skupaj na Slovanu ali pri Olimpiji. Kazali so ogromen potencial, pa niso prišli niti do prve lige,'' se zaveda krute selekcije v svetu nogometa, ki je ''pojedla'' že marsikaterega zelo nadarjenega igralca.

Ima bogate izkušnje tako z igranjem v prvi kot tudi drugi slovenski ligi. V karieri je sodeloval tudi s kranjskim Triglavom. Kot da bi že takrat slutil, da ga bo pozneje v življenju spremljala ljubezen do najvišjih slovenskih gora ... Foto: Vid Ponikvar

Razmišlja le o tistem, kar ima

Kako pa se je počutil kot reprezentant? ''Ego pri športnikih deluje. Mora biti prisoten že zaradi tekmovalnosti. Ko si enkrat reprezentant, ne bom rekel, da si vzvišen, a te spremlja nek ponosen občutek, da si nekaj naredil v tem športu. Je pa to povsem odvisno od značaja osebe. Še vedno smo namreč vsi ljudje. Najpomembnejše mi je, da ostaneš nekje skromen. Normalen. Prva lastnost je biti človek, šele nato pa športnik ali kaj drugega. Tega načela sem se vedno držal.''

To se občuti. V nogometni karieri ni polnil naslovnic z nenogometnimi zadevami, aferami. ''Daleč od tega, da bi se spuščal v karkoli. Niti nisem bil zanimiv ali imel okrog sebe kakšne manekenke,'' ga niso obkrožala brhka dekleta ''sumljivih'' namenov ali pregrešno dragi športni avtomobili. ''Ne, tega pri meni ni bilo. Z ženo sva skupaj že 20 let. To je še srednješolska ljubezen. Tako sva delovala. Saj so bili prisotni vzponi in padci, a sva še vedno tukaj. Ponosen sem na svojo družino.''

"Imam dva zdrava otroka, ženo, avto, stanovanje, hrano. Nič mi torej ne manjka. Tako je treba razmišljati. Ne pa razmišljati o tem, da nimam jahte," ga motijo pogledi določenih ljudi. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ko je bil na Kitajskem, se je iz prve roke prepričal o tem, kako nepravičen zna biti svet. Občutil je kulturno-higienski šok. ''Tam je neverjeten razpon od bogatašev do revežev. Imaš trgovske centre, ki so 50 let pred Slovenijo in lahko o njih samo sanjaš, imaš pa tudi obratno. Določene predele, kjer vlada neverjetna revščina. Ker ljudje nimajo niti denarja za plenice in otrokom režejo luknje v hlače, da opravijo potrebo kar sredi ulic. Nagledal sem se vsega. Na tem svetu ne bi smel biti nihče lačen ali žejen, ker je vsega v izobilju. Koliko hrane samo vsak dan pomečemo stran! Pa vseeno v Indiji, Afriki, še vedno vidiš lesk v očeh revnih otrok. Srečni so. Ne potrebujejo veliko. Najdejo neke kamne, se z njimi zaigrajo in so že srečni. Tako sprejemajo življenje. Nimajo travm, ne razmišljajo o tem, kaj bi lahko še imeli, ampak samo o tistem, kaj imajo. Tako bi moralo veljati tudi za nas. Razmišljaj o tistem, kar imaš. Kaj pa imam? Imam dva zdrava otroka, ženo, avto, stanovanje, hrano. Nič mi torej ne manjka. Tako je treba razmišljati. Ne pa razmišljati o tem, da nimam jahte. Ljudje pa raje gledajo, kako nimam jahte in še petih stanovanj,'' ga čudijo pogledi ljudi, ki se lotevajo ocenjevanja stvari nekoliko drugače.

Sreča je v majhnih stvareh

Rad ponovi besede znanega ameriškega filmskega igralca Jima Carreyja. ''Govoril je o tem, kako bi lahko vsem ljudem na svetu dali vse, tudi milijone evrov, da bi si lahko privoščili vse, pa bi videli, da to ni bistvo. Da je sreča nekje drugje. Floskula, kako je sreča v majhnih stvareh, dejansko drži. Sam se veselim življenja. Vsega, kar mi bo prineslo za naprej. Najpomembnejše pa je, da sem zdrav, da je zdrava moja družina in da krepim imunski sistem,'' je nekdanji nogometaš, ki odkriva poslovno žilico v turizmu, hkrati pa opravlja delo trgovskega potnika, poudaril, kaj je osnova vsega dobrega počutja. Zdravje.

V prihodnosti želi razširiti turistične kapacitete. Želi si uresničiti svojo željo na Krasu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Zato je potrkal na klop, na kateri smo kramljali ob Ljubljanici, in se počasi poslovil. Telefon, ki je pogosto brnel v njegovem žepu, je dal slutiti, da bo dan še kako pester.

Sportal Zaradi motorja pogledoval proti drugi ljubezni, nato se je vrnil k prvotni