NK Olimpija
NK Maribor
Sobota, 11. 5. 2024, 8.00
3 mesece, 4 tedne
Kaj počne Denis Klinar?
Slovenec, ki je Koroško zamenjal za Tajvan in naletel na kaos
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,16
Enega izmed vrhuncev kariere je dosegel leta 2018, ko je zaigral za B-reprezentanco Slovenije. V članski karieri je nastopal za Šmartno, Rudar Velenje, Olimpijo, Akademio Puskas (Madžarska), Maribor, Cultural Leonesa (Španija), Gorico, Fužinar, Saturday Football International (Tajvan) in Frauental (Avstrija).
Danes se bosta v večnem derbiju v razprodanem Ljudskem vrtu pomerila Maribor in Olimpija. Denis Klinar oba kluba pozna zelo dobro. Nekdanji krilni branilec je doživel to čast, da je postal slovenski prvak z obema. Lani je presenetil z nogometno selitvijo na Tajvan, ki pa ni trajala dolgo. Kaj počne danes, ko je star 32 let?
Kaj torej danes počne Denis Klinar, nekdanji branilec tako Olimpije kot tudi Maribora, ki je bil v svojih najboljših časih tako spoštovan, da je oblekel tudi dres slovenske B-reprezentance, v 1. SNL pa zbral 231 nastopov?
"Lani sem igral v Aziji, nato pa se vrnil v Evropo. Zdaj hodim že v redno službo, a poleg nje še vedno igram nogomet. Resda bolj na amaterski ravni, saj nastopam za avstrijskega četrtoligaša Frauental, a je to zame vseeno lep finančni dodatek. Prejemam več denarja kot verjetno polovica igralcev v 1. SNL," nam je pojasnil 32-letni Savinjčan, ki torej še ni rekel zadnje v nogometu. Resda se dokazuje šele v četrtem kakovostnem razredu v Avstriji, kjer mrgoli Slovencev, a vseeno. Najbolj mu je všeč, da še vedno občuti nogometni adrenalin.
Denar zanj ne igra velike vloge
Lani se je torej odločil za drzno nogometno selitev na Tajvan, kjer pa ni ostal dolgo. Vrnil se je v domovino in se pri 32 letih odločil, tudi zaradi družine, da bo odslej njegov življenjski ritem malce drugačen. "Čez teden hodim v službo. Zaposlen sem v podjetju, kjer delamo načrte za sončne celice in sodelujemo s Premogovnikom Velenje. Delo opravljam na elektro področju, tako da bom moral opraviti prekvalifikacijo," nam je zaupal slovenski nogometaš, po izobrazbi sicer logistični tehnik.
Do leta 2015 je nosil dres velenjskega Rudarja, kjer je bil njegov soigralec tudi Matej Radan, nato pa se je preselil v Ljubljano.
Čeprav je komaj prestopil prag četrtega desetletja in bi, tako je prepričan tudi sam, še lahko igral nogomet na višji ravni, se je odločil drugače. "Denar mi ni tako pomemben. Zame ne igra velike vloge, saj ne živim na veliki nogi. Če bi, bi verjetno ostal v Aziji. Tako pa sem našel idealno kombinacijo. Že redna služba zagotavlja lep prihodek, igranje v nižji avstrijski ligi pa prinaša še dodatek. In igranje v takšnem okolju ni tako psihološko obremenjujoče, kot bi bilo npr. v prvi slovenski ligi. Tam ni manjkalo skrbi, ogromno je bilo odrekanja. Zato sem se vsem ponudbam, ki sem jih v zadnjem času prejel iz Slovenije, lepo zahvalil. Tudi v Aziji pa nisem hotel ostati, saj bi moral biti tam brez družine," se je tako zasidral v domovini.
"Tam je nogomet tako slab, da te lahko boli glava"
Na Tajvanu se je srečal z drugačno kulturo in načinom življenja, kakovost tamkajšnjega ligaškega nogometa pa ga je razočarala.
Lahko se pohvali s tem, da je eden redkih slovenskih nogometašev, ki so zaigrali na Tajvanu. Na otok v bližini Kitajske se je odpravil iz drugoligaša Fužinarja in hitro ugotovil, kako bo imel opravka z nižjo kakovostno ravnijo. "Tam se igra zelo slab nogomet," ni ovinkaril, ampak povedal tako, kot je občutil.
"Res, tam je nogomet tako slab, da te lahko boli glava. Pravzaprav spremljaš kaotičen nogomet. Takšen, kot da bi igral v nedeljo s prijatelji. Tudi organizacija je malce slabša," se sploh ne bi odločil za takšno "eksotično" pot, če ga v to ne bi prepričal možakar, ki je izkoristil zveze in poznanstva, ter mu zagotovil klub Saturday Football International, kjer ga je na Tajvanu čakala za slovenske razmere več kot spodobna plača. "A če tam ni tvoje družine, to ni vredno," ga je srce klicalo domov. Naposled se je tudi vrnil. Kar hitro.
Na Tajvanu mu je bilo zelo všeč, da je lahko zaradi manjše časovne razlike spremljal Luko Dončića v zelo atraktivnih terminih. "Pogosto sem ga spremljal in občudoval v živo," želi Ljubljančanu veliko sreče in uspeha tudi v letošnji končnici. Zanimivo je, da se bo Dončić z Dallasom za drugo zmago proti Oklahoma Cityju potegoval ravno v času, ko bo v razprodanem Ljudskem vrtu potekal večni derbi.
Celje? V Sloveniji sta še vedno glavna Olimpija in Maribor.
Ko je nastopal v prvi ligi, je lahko pozabil na proste vikende.
V začetku leta, ko je bil že brez kluba, je čakal do konca prestopnega roka, prejel nekaj ponudb za igranje v Aziji, a se jim zahvalil. Ko pa so ga povabili v Avstrijo, da bi igral v četrti ligi, in to ravno v klubu iz kraja blizu slovenske meje, je rade volje pristal na takšen razplet. "Četrta liga, iz katere bomo v tej sezoni izpadli, je ravno prava, da grem lahko v nek nogometni pokoj. Najbolj mi je všeč, da so tekme ob petkih. Ob koncih tedna sem tako prost. To je najlepše pri vsem. Na to sem čakal celotno nogometno kariero, zdaj lahko ob koncih tedna uživam z družino," ne skriva zadovoljstva nogometaš, ki se v Avstriji dokazuje na igralnem položaju, na katerem ga v Sloveniji nismo bili vajeni spremljati. Na položaju stoperja.
Odkar nastopa samo še "rekreativno" v Avstriji, ima več časa za podrobnejše spremljanje nogometa. "Postal sem kavč selektor, drži," se je zasmejal, a takoj pripomnil, da je že v preteklosti slovel kot tip osebe, ki je nogomet ne zanima pretirano. Zato ga niti ni veliko spremljal po televiziji. "Dobro, če sta igrala Olimpija ali Maribor, potem že. Če je igralo Celje, čeprav je bil to moj klub v mladosti, niti ne. Celje je zraslo na hitro, se ustvarilo na bum. Pri njem ne manjka igralcev, ki so nastopali še z menoj. A kar se tiče tega, sta zame v Sloveniji še vedno glavna Olimpija in Maribor," je kluba iz največjih slovenskih mest, ki ju danes čaka zadnji večni derbi v tej sezoni, ohranil v prijetnem spominu. Kako ju tudi ne bi, če je z obema posegal po najvišjih mestih in se vpisal na razkošen seznam tistih privilegirancev, ki so lahko zaigrali za oba slovenska velikana. In to v njegovih najboljših letih.
Ko je bil mlad in treniral nogomet pri Celju, je bil na nekaterih reprezentančnih tekmah kot deček tudi pobiralec žog. Najbolj sta se mu vtisnili v spomin tekmi proti Nizozemski ter Trinidadu in Tobagu, na kateri je Milivoje Novaković dosegel kar tri zadetke.
Škoda, da je tako z Olimpijo
Ko se je leta 2015 odločil za selitev iz velenjskega Rudarja v Ljubljano, je čutil, da začenja novo, pomembnejše poglavje v karieri. "To se je čutilo. Začela se je novo obdobje Olimpije z Mandarićem. Skupaj s Kreflom sva bila med prvimi okrepitvami zmajev. Takrat smo postali tudi prvaki, in to ravno po tekmi v Velenju! Ta sezona je bila nepozabna. Začeli smo suvereno, da so že vsi pomislili, kako bomo brez težav postali prvaki, a smo potem spomladi komaj zvlekli skupaj prvo mesto," je v šampionski sezoni 2015/16, po kateri so navijači zeleno-belih jokali od sreče, saj so proslavljali prvi naslov po več kot dveh desetletjih, občutil vse, kar krasi Olimpijo še danes. Njeno vrhunsko kot tudi kaotično plat.
Pri Olimpiji je sodeloval s predsednikom Milanom Mandarićem in takratnim športnim direktorjem Rankom Stojićem.
"Bili so vzponi in padci. Kot vidim, se to ponavlja še danes. Škoda, da je tako. Da Olimpija, kakor je to velik klub, nima svojega doma za delovanje. Ko smo začeli, smo domovali na Šiški. Vse je bilo urejeno, Bravo takrat sploh še ni bil prvoligaš, tako da ni bilo težav, zdaj pa nogometaši Olimpije tako skačejo naokrog. To je za igralce zagotovo moteče," ga moti, da Olimpija na stadionu nima niti klubskih pisarn.
V Mariboru je lahko razmišljal le o nogometu. Pri Olimpiji pa ne.
Pri Mariboru so ga navdušili pogoji, v katerih se je lahko osredotočil le na nogomet, saj je bilo za vse drugo poskrbljeno.
Pri Olimpiji je prispeval delež tudi pri naslovu v sezoni 2017/18. Ni odigral veliko tekem, saj ga je pot hitro odpeljala na Madžarsko (Akademija Puskas), a je vseeno pomagal zeleno-belim še do ene lovorike. Po vrnitvi iz Madžarske pa se ni vrnil v Stožice, ampak sklenil sodelovanje z največjim tekmecem Olimpije Mariborom. In znova že v prvi sezoni postal prvak. "Razlika v urejenosti in organiziranosti kluba med Olimpijo in Mariborom je bila kot dan in noč. Pri Mariboru sem igral nogomet kariere, končno sem našel svoj mir v glavi. Uvidel sem, kako preprost je lahko nogomet, če združiš glavo in fiziko. Če dojameš določene stvari. Pred tem sem imel prevečkrat izgubljeno glavo, ko pa sem znal oboje uporabljati na pravi način, sem igral super nogomet," se je takrat zavedal, da bi se to lahko naučil že prej, če bi imel na voljo tako vrhunske trenerje, kot jih je imel denimo v Mariboru. Začenši z Darkom Milaničem.
Kar se tiče financ, ni imel pripomb na izplačila niti pri Olimpiji niti Mariboru. "Razlika med kluboma je bila le v organizaciji. V Mariboru je bilo samoumevno, da nogometaš dobi omogočeno vse, kar potrebuje, in lahko razmišlja le o nogometu. Tega si pri Olimpiji nisem mogel privoščiti. Ne vem, ali je tako tudi zdaj. Mislim, da je podobno. V mojem obdobju smo si igralci Olimpije postavljali sto vprašanj, ali lahko kaj dobimo. Pri Mariboru pa smo imeli vse postlano. Vse to je že s prejšnjimi generacijami zgradil gospod Zlatko Zahović. Oni so finančno omogočili, da smo imeli omogočen takšen standard," je prepričan, da glede tega Maribor že dolgo predstavlja vrh v Sloveniji.
Z Mariborom je postal državni prvak že v prvi sezoni.
Verjetno je bila napaka, da ni ostal v Mariboru
Kot branilec Olimpije je na večnih derbijih večkrat pokrival Marcosa Tavaresa, ki mu je bil pozneje kapetan.
Ni veliko manjkalo, pa bi lahko postal celo eden redkih, ki bi z obema kluboma postal prvak kar dvakrat. Leta 2021, to so bili še časi pandemije koronavirusa, so vijolice za las zaostale za Muro. Pokleknile so šele na zadnji tekmi v Ljudskem vrtu, a žal brez Klinarja. To si naš sogovornik očita še danes. "V predzadnjem krogu sem po nepotrebnem prejel rdeči karton v Kopru. Dobil sem dva neumna rumena kartona. Tako nisem mogel igrati proti Muri. Lahko sem le nemočno stal na stadionu in spremljal, kako smo izgubili in ostali brez naslova. Res neprijeten občutek, ko ne moreš pomagati zaradi lastne neumnosti."
Leta 2021 je začutil trenutek za nove izzive. Odpravil se je k nižjeligašu Cultural Leonesa v Španiji, kjer pa ni ostal dolgo. Tam je premleval, ali je morda storil napako pri Mariboru. "Najbolj mi je žal zadnje sezone 2020/21. Lahko bi podaljšal z Mariborom, a sem se odločil, da bom iskal srečo drugje. Verjetno je bila to napaka," znova ni ovinkaril, ampak priznal, da bi bilo morda bolje, če bi takrat segel v roke z Markom Šulerjem, podaljšal sodelovanje in ostal na Štajerskem.
Ljudski vrt izžareva večji občutek po nogometu kot Stožice
Raje je igral v Ljudskem vrtu kot v Stožicah. In to v dresu Olimpije ali pa Maribora, vseeno.
V karieri je odigral kopico večnih derbijev. Z Mariborom se je počutil najbolje, ko so leta 2019 zmagali s 4:2 v Stožicah. Z Olimpijo je večkrat zmagal v Ljudskem vrtu, najbolj mu je bilo všeč, da so tekme skoraj vedno potekale pred polnimi tribunami. In tako bo tudi danes. "Ko so polne tribune, prevladajo drugačne emocije. Neka vnaprej pripravljena taktika propade, ozračje te ponese v glavah. Ni ga lepšega kot igrati derbi, še lepše pa zmagati," je danes ponosen, da je lahko igral za oba kluba. "To mi je bilo v čast. To bo priznal vsak igralec v Sloveniji. Večni derbi je največja reklama za slovenski nogomet. Z vsem spoštovanjem do Celja, ki je bilo res suvereno v tej sezoni, a večni derbi je le večni derbi. Ima pa Celje tudi lep stadion. Če pa bo znal privabiti občinstvo, pa je to že nekaj drugega," se je dotaknil tudi novopečenih prvakov, ki bodo v nedeljo svečano prejeli v roke "kanto" in še uradno proslavili drugi naslov.
Kar se tiče stadionov, na katerih v zadnjih 15 letih potekajo večni derbiji, je raje igral v Ljudskem vrtu. "Nekako mi je bil bolj domač. Izžareval je večji občutek nogometa kot Stožice," je dodal, da je zelo užival tudi kot nogometaš Olimpije na tekmah v mestu ob Dravi.
Ta Maribor ga spominja na šampionsko Muro
Pri Mariboru ga je vodil Darko Milanič.
Za koga pa bo danes stiskal pesti? Kdo bo po njegovem mnenju boljši? "V Olimpiji žal nimam več nekdanjih soigralcev. Še Aljaž Krefl je šel v Celje, Antonio Delamea Mlinar, dober prijatelj, pa je bil v strokovnem štabu. Več nekdanjih soigralcev najdem pri Mariboru. Trener Ante Šimundža opravlja vrhunsko delo. Če Maribor pred njim ni bil suveren proti povprečnim klubom, je zdaj drugače. Zdaj je dominanten. Spominja na njegovo Muro, ko jo je popeljal od naslova prvaka. To je bila črno-bela 'tiki-taka'. Tu pa je še individualna kakovost igralcev. Saj ima vrhunske igralce tudi Olimpija, a bi rekel, da je zame favorit Maribor," se je v odstotkih izrazil za vijolice z razmerjem 70:30.
Kar se tiče tega, da je zaigral za oba velikana, ni imel nikoli kakšnih težav. Navijači do njega, ker je kot nekdanji zmaj oblekel dres Maribora, niso gojili zamer. "Vedno sem bil bolj tihe sorte. Nisem se rad izpostavljal. In vedno sem spoštovala oba kluba. Oba sta mi dala veliko."
Podelitev za april kot dodaten motiv za zadnjih 180 minut v maju...@Hillal_Soudani prejel priznanje za najboljšega posameznika v @PrvaLigaSi v prejšnjem mesecu, v vlogi podeljevalca je bil Josip Iličić, zmagovalec v februarju.#MiSkupajEnoSmo @TelemachSi pic.twitter.com/AeIM0EJd1d
— NK Maribor (@nkmaribor) May 9, 2024
Pri Mariboru zelo spoštuje 36-letnega mladostnega veterana Hillala Soudanija in Josipa Iličića, ki sta v spomladanskem delu tako blestela, da sta si prislužila tudi naziv igralca meseca 1. SNL. "Soudani je lahko zaradi kakovosti navdih marsikomu. O Jojotu pa ni treba izgubljati besed. Po tako velikih osebnih težavah, ki so ga pestile, je znova fizično pripravljen. Kapo dol zanj. Takšna igralca zagotavljata ekipi nek navdih za potezo več. Za vrhunsko potezo."
Ko je bil v najboljših letih, je slovel po eksplozivnosti in izjemni fizični pripravi, s pomočjo katere je med tekmo pretekel ogromno kilometrov.
Ko je bil še krilni igralec, je na vsaki tekmi, denimo za NK Maribor, pretekel okrog 11 kilometrov. V povprečju. Zdaj, ko je štoper in deluje v srednjem delu obrambne vrste, je tega manj. "Zdaj verjetno pretečem kakšnih osem kilometrov na tekmo." Ker nima težav z zdravjem in pripravljenostjo, verjame, da bi lahko na takšni ravni igral nogomet še vrsto let. "Odnehal bi le, če bi se česa naveličal. Denimo vožnje v Avstrijo ali česa podobnega. Drugače pa bom igral nogomet, dokler bo moje telo zmoglo. Dokler bom lahko dal nekaj več. Ko pa tega ne bo več, bom ostal raje doma in bom kavč selektor," se je zasmejal.
Kolesarji? To so "živali", kaj vse počnejo!
V teh dneh stiska pesti za Tadeja Pogačarja na Giru.
V takšni vlogi občuduje na delu številne slovenske športnike. Tako bo tudi to poletje, ko se bodo drug za drugim zvrstili vrhunski večtedenski dogodki, kot so Tour de France, Euro 2024 v nogometu in olimpijske igre v Franciji. "Fascinantno, povsod smo zraven! Imaš kaj za videti, čeprav sta nas le dva milijona. Ko pogledaš naše kolesarje. Pa Tour, pa Giro, ko vse skupaj traja tri tedne. To so živali, kaj vse počnejo! To je izvenserijsko, kapo dol. Nikoli ne pogledam celotne etape, ki traja štiri, pet ur, ampak bolj zadnje vzpone, tam pa jih spremljaš, da so tako sveži, kot da bi bili na motorju. To je res fizični napor, ki si ga ne znam predstavljati," je še toliko srečnejši, ker je našel življenjski ritem, v katerem uživa, hkrati pa je preskrbljen še finančno.
Zdaj je napočil čas za vikend, ko si bo od doma na zaslonu ogledal dogajanje na večnem derbiju, v ponedeljek pa ga čaka že vrnitev v službo. Tisto najslajše, kar se tiče nogometnih užitkov, pa sledi v petek. Vsak petek, ko igra pri severnih sosedih ponavadi srečanja njegov delodajalec Frauental.
