Danes junak, pred leti je moral od doma, ker so ga hoteli ubiti

"Sem Bosanec, Francoz, Evropejec in nogometni trener, a v prvi vrsti sem človek, ki ga ne zanima, kako se kdo piše in od kod prihaja. Človek, ki ljudi deli le na dobre in slabe," se pogostokrat opiše trener, ki je v teh dneh veliki junak alžirskega naroda. Besede, ki jih poglobljeno razumejo predvsem tisti, ki poznajo njegovo življenjsko pot.

Ta se je pred 61 leti začela v Jablanici. Od tam ga je pot vodila v Mostar, k tamkajšnjemu Veležu, v dresu katerega je v nekdanji skupni državi prišel do velike slave. Desetletje je blestel v njem, zabil prek 100 golov in leta 1981, potem ko je klubu pomagal do prve lovorike v 60-letni zgodovini, z njim osvojil naslov pokalnega prvaka. Potem je odšel.

Star 29 let se je napotil v Francijo. Okrepil je Nantes, takrat klub, ki je bil med najboljšimi v državi. V prvi sezoni je imel nekaj težav, potem je zablestel. Pet let je igral v Nantesu, v tem času je bil tudi prvak in dvakrat najboljši strelec francoske lige, leta 1986 je odšel v PSG. V Parizu je začel dobro, a se potem sredi sezone, zaradi smrti matere, odločil, da prekine nogometno pot. "Starša sta nam, v družini nas je bilo šest bratov, nudila vse. Sanjal sem o tem, da se jima bom, ko bom prenehal igrati nogomet, oddolžil. Da se bom družil z njima in jima nudil vse, kar jima poželi srce. Smrt mame me je zato tako potolkla, da nisem mogel več trenirati in igrati," je povedal pred časom in zastal. Solze so napolnile kotičke oči, čustva so bila tudi zdaj, več kot 30 let pozneje, premočna.

Vrnil se je domov, a bil kmalu izgnan

Vrnil se je v Mostar, užival družinsko življenje, a sreča ni trajala dolgo. "Ko je bil položaj v državi vse bolj napet, so me opozarjali, da se obeta najslabše, a jim nisem verjel. Do zadnjega nisem mogel verjeti, da se bodo ljudje, ki so živeli skupaj in bili prijatelji, kar naenkrat ubijali med sabo. Še takrat, ko se je začelo dogajati, nisem verjel. Grozljivo je bilo," se spominja danes in prizna, da o tem težko govori.

Ostal je v Mostarju, pomagal je ljudem, bil ranjen v incidentu, ki se je zgodil pred njegovo hišo, a vztrajal. Ker je bil eden izmed najbolj znanih meščanov, so ga vabili tudi v politiko. "Ne verjamem v politiko in boga. Verjamem samo v ljudi. Dobre in slabe. Žal je na svetu tudi veliko takšnih," pravi zdaj in podobno je govoril tudi takrat. "Sam dobro vem, da je vojna v interesu marsikoga. Ni jih malo, ki jim ne ustreza, da bi bil mir, saj v vojni lahko mastno zaslužijo," se ni bal javno izgovoriti takrat in postajal je vse bolj nevaren. Celo tako zelo, da se je moral izseliti. "Dobil sem jasne signale, da me hočejo ubiti," se Halilhodžić spominja danes. Pustil je dom, vse, kar je zaslužil v 17-letni nogometni karieri, in brez denarja, v kavbojkah in majici, kot rad pove sam, leta 1993 odšel v Francijo.

Vrnil se je v kavbojkah in majici, bil je brez denarja

"Iz 500 kvadratnih metrov velike hiše, bila je najlepša v mestu, sem z družino odšel v stanovanje, manjše od 30 kvadratnih metrov," se je vrnil več kot tri desetletja v preteklost, ko se je odločil, da se bo začel ukvarjati s trenerskim poslom. V Franciji so ga seveda poznali, hitro je dobil službo v enem izmed tamkajšnjih drugoligašev, a prav dolgo ni zdržal. Hitro je moral zapustiti službo, oblasti so ugotovile, da nima ustreznih licenc za delo v Franciji. Takrat si je od prijatelja sposodil avto, s katerim je potoval po Evropi. Amsterdam, Barcelona, München in še kje je bil. Tri leta je nabiral znanje, hkrati je opravljal trenersko šolo.

Ko jo je končal, se je začela zgodba o uspehu. Leta 1997 jo je začel v Afriki. Na klopi najbolj uspešnega maroškega kluba Raja Casablance. Z njo je bil državni prvak in osvojil tudi afriško ligo prvakov. Že konec leta 1998 se je vrnil v Francijo. Prevzel je Lille, ta se je takrat bojeval za obstanek v drugi ligi. Pod vodstvom Halilhodžića se je začel meteorski vzpon tega kluba, v katerem je globok pečat pustil tudi Milenko Ačimović. Najprej ga je popeljal do prve lige, potem se je z njim prvič v zgodovini kluba prebil tudi do lige prvakov.

Leta 2002 je po sporu z vodilnimi ljudmi zapustil Lille in prevzel Rennes. Izpolnil je nalogo in ga rešil pred izpadom v drugo ligo. V tistem času je bil med najbolj iskanimi trenerji v Franciji. Imel je ponudbe iz Nemčije in Španije, a izbral povratek v Pariz. Med letoma 2003 in 2005 je bil trener PSG, s katerim je osvojil pokalni naslov in bil v takratni vladavini Lyona blizu tega, da ga zrine s prestola. Po seriji slabših rezultatov in sporu z novinarji je zapustil Francijo in se preselil v Turčijo. Leto dni je bil trener Trabzonsporja in ga popeljal v evropske pokale. Potem je postal selektor Slonokoščene obale, se z njo uvrstil na svetovno prvenstvo 2010, toda nastopa v Afriki ni dočakal. Po izpadu v četrtfinalu na januarskem afriškem pokalu so ga odslovili.

Odšel je, ker je omenil njegovo pokojno mater

Potem je krajši čas uspešno vodil zagrebški Dinamo in najboljši hrvaški klub zapustil, potem ko ga je po eni izmed tekem žalil tamkajšnji nesporni vladar Zdravko Mamić. Ta je v žalitvah omenjal tudi njegovo pokojno mater, kar je bilo za Halilhodžića preveč. Na novo službo ni čakal dolgo. Že čez nekaj mesecev je prišel klic iz Alžirije in prevzel je tamkajšnjo reprezentanco. Novembra lani jo je popeljal na svetovno prvenstvo, bil zaradi ne najboljšega odnosa z novinarji potem nekaj časa tik pred tem, da podoživi scenarij izpred štirih let, a je nazadnje v Brazilijo pripotoval na čelu alžirske reprezentance.

On ni žrtev, žrtve so drugi

Preostanek zgodbe poznate. Z Alžirijo je najprej premagal Južno Korejo s 4:2 in tej severnoafriški državi prinesel prvo zmago na svetovnih prvenstvih po letu 1982, potem je presenetil še favorizirano Rusijo in jo v njenem četrtem nastopu na največjem nogometnem tekmovanju prvič popeljal v izločilne boje. Zdaj je veliki alžirski junak, ki noče, da bi ga prebudili iz sanj, kot se je slikovito izrazil po zgodovinskem uspehu. Zdaj je človek, ki ga je takratni predsednik Jacques Chirac leta 2004 nagradil z najvišjim francoskim civilnim odlikovanjem, legijo časti, častni meščan Lilla in trener, o katerem je bilo posnetih že več dokumentarnih filmov in napisanih nekaj knjig.

"Imel sem težko življenje, bil izgnan, a nikakor nočem biti videti kot žrtev. Sem srečen človek. Imam družino in sem bogat. Žrtve so tisti, ki so v tej nepotrebni vojni vihri, ki je divjala na prostorih nekdanje skupne države in je nikoli ne bom razumel, izgubili življenje in svojce. Meni je bilo lahko," je povedal ob neki priložnosti in dal vedeti, da sočustvuje s številnimi sonarodnjaki. Med temi bi ga marsikdo rad videl na klopi tamkajšnje reprezentance, a to se v bližnji prihodnosti ne bo zgodilo. "Ne. Vsaj za zdaj ne. Delati tam je zaradi vseh stvari, ki se dogajajo, praktično nemogoče," je povedal pred časom. Dvomimo, da se je njegovo stališče v nekaj letih tako zelo spremenilo, da bi si premislil.